Atributi: Redovnica z lilijo, s krono pri nogah, plašč pokrit z zvezdami
Imena: Marjetica, Eta, Greta, Magi, Marga, Margaret, Margareta, Biserka, Meta, Rita, Pegi, Metka, Meti
Bila je iz istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan. Iz tega rodu je izšlo še več svetnikov. Na Marjeto je najbolj vplivala njena teta sv. Elizabeta. V letu pred Marjetinim rojstvom se je njen oče kralj Bela IV. zaobljubil, da bo prihodnjega otroka povsem posvetil Bogu, če ga reši pred Mongoli. Bil je uslišan, in zaobljubo je držal. Komaj štiriletno hčerko je izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Z dvanajstimi leti si je izprosila dovoljenje, da napravi redovne zaobljube. Ko se je razvila v zdravo in lepo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če hoče vzeti za moža poljskega princa Boleslava ali neapeljsko-sicilskega kralja Karla. Vse ženitne ponudbe je odklonila. Svojega očeta je zaradi ženitvenih načrtov celo grajala in ga opozorila, da je dolžan držati zaobljubo.
Kar presenetljivo je, kako je ta kraljeva hči vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Najrajši je nosila ponošeno obleko, se veselila vsakega dela in rada stregla bolnim sestram. Ko je neka sestra zbolela za rakom in so druge sestre s težavo prenašale zoprni duh, je prosila, da ji sama streže, in je vztrajala v tej službi do konca. To je štela za pravo kraljevsko opravilo. Moč za tolikšno žrtvovanje je črpala iz evharistične daritve. Takrat so tudi redovnice prejemale obhajilo le nekajkrat na leto. Kadar je bilo obhajilo dovoljeno, se je Marjeta na to srečo pripravljala s hudim postom in nočnim bedenjem. Iz nje je žarel poseben notranji ogenj, pa naj je govorila z obiskovalci s kraljevega dvora ali z reveži, ki so prosili hrane na samostanski porti.
Umrla je leta 1270, stara komaj osemindvajset let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. začel postopek, da bi jo razglasili za blaženo. V petih letih je bil dokazni postopek za njeno svetništvo končan, pozneje pa so se spisi o tem za časa papeške avignonske sužnosti izgubili. V domovini so jo takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili, tudi naši prekmurski Slovenci. Papež Pij XII. je njeno svetništvo dokončno potrdil leta 1943.
Goduje 18. januarja.
***
Sveto Marjeto so že s četrtim letom starosti zaupali v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko je imela deset let, se je preselila v samostan, ki ga je sezidal njen oče na Zajčjem otoku na Donavi, blizu Budimpešte, in tam ostala do smrti. Otok in samostan so kasneje preimenovali v Marjetin otok. Dve leti kasneje je naredila zaobljube, a so ji ponudili spregled, saj so se zanjo zanimali številni ugledni snubci. Vse je zavrnila in ostala zvesta Kristusu in očetovi zaobljubi. Umrla je stara komaj 28 let. Njen brat Štefan V. je že eno leto po njeni smrti sprožil postopek za blaženo, po petih letih je bil le-ta tudi končan, a do razglasitve ni prišlo, ker so se spisi izgubili. Ne glede na to pa so jo v njeni domovini in sosednjih deželah že takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili.
Ime: Je nastalo verjetno iz oblike Margeta, Margareta, ki izhaja iz latinskega imena Margarita oz. grškega Margarito. Margarites pa pomeni »biser«.
Rodila se je leta 1242 na gradu Turoc v Klisi na Madžarskem, umrla pa 18. januarja 1270 v Budimpešti.
Družina: Njen oče je bil ogrski kralj Bela IV., mati pa Marija Laskaris s cesarskega dvora v Carigradu. Bila je istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan.
Zaobljuba: V letu pred Marjetinim rojstvom so Madžarsko prizadeli vpadi Mongolov. Oče Bela se je takrat za rešitev iz stiske zaobljubil, da bo otroka, ki se bo rodil, posvetil Bogu.
Skupnost: Pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik Guzman. Pri nas so bile dominikanke na Studenicah, v Velesovem, Radljah in v Kopru.
Zavetnica: Priporočajo se ji kot zavetnici pred poplavami, v spomin na dogodek, ko je čudežno ustavila poplave na Donavi.
Kreposti: Že kot otrok je vzljubila redovno življenje in z njim povezano uboštvo (vedno je nosila ponošeno obleko).
Duhovnost: Moč za svoje delo in premagovanje je zajemala v evharistični daritvi, zlasti v svetem obhajilu. Gojila je prisrčno pobožnost do Marije. Veliko se je postila, bedela in premišljevala Jezusovo trpljenje.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot dominikanko z lilijo in knjigo v roki, večkrat tudi s stigmami. Pogosto je ob njej krona.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 28. julija 1789, razglasil jo je papež Pij VI., papež Pij XII. pa za svetnico leta 1943.
Čudeži: neštevilni; največ čudežev ozdravljenja in tudi obuditve od mrtvih.
Goduje: 18. januarja.
Misel: »Neskončno bolj cenim Kralja nebes in neprecenljivo srečo, ki je v Jezusu Kristusu, kakor pa krono, ki mi jo ponuja kralj Češke.«
Vir
Pri Budimpešti (na Ogrskem), sveta Marjeta, devica, hči kralja Bela IV., ki so jo starši posvetili Bogu zaradi osvoboditve domovine od Tatarov. Kot otrok je bila izročena nunam dominikanskega reda. Že dvanajstletna se je tako vsa izročila Gospodu z redovno zaobljubo, da se je neumorno trudila postati podobna križanemu Kristusu.
Vir
Svetih Marjet je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve dvajset, današnja, po rojstvu ogrska princesa, po poklicu pa redovnica dominikanka, je prva po vrsti. Njeno polno ime je Margareta; našim ušesom bolj domača oblika Marjeta je verjetno nastala iz oblike Margeta.
Na slovenskih tleh je sv. Marjeta Ogrska najbolj češčena v Prekmurju, ki je bilo v preteklosti povezano z Ogrsko. Marjetin oče je bil ogrski (ali madžarski) kralj Bela IV, njena mati Marija pa je bila bizantinska princesa in je prišla s cesarskega dvora v Carigradu. V letu pred Marjetinim rojstvom je Ogrsko hudo prizadel vpad divjih Mongolov. Kralj Bela IV. se je zaobljubil, da bo prihajajočega otroka popolnoma posvetil Bogu, če ga reši iz te nesreče. Njegova prošnja je bila uslišana in besedo je tudi držal. Ko se je ob koncu leta 1242 rodila Margareta, jo je v 4. letu starosti že izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko ji je bilo deset let, je prišla v samostan na Zajčjem otoku na Donavi blizu Budimpešte, ki ga je dal zgraditi kralj Bela, in tam je ostala vse do smrti. Po njej so pozneje otok preimenovali v Marjetin otok.
Marjeta se je z vsem srcem oklenila redovniškega življenja in za vzornico si je izbrala svojo svetniško teto Elizabeto Turinško (njen god obhajamo 17. novembra). Izprosila si je dovoljenje, da je smela že z dvanajstimi leti napraviti redovne zaobljube. Ko se je razcvetela v zalo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če se hoče poročiti s poljskim princem Boleslavom ali z neapeljsko-siciljskim kraljem Karlom. Oba je gladko zavrnila, očeta pa pograjala, kaj vendar dela zanjo ženitne načrte, ko pa jo je zaobljubil Bogu. Poslej je imela mir. Bila je srečna in svoj redovniški poklic je imela za najvišjo dosegljivo čast.
Ta kraljevska hči je neverjetno vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Oblačila se je revno, veselila se je vsakega nizkega dela in rada je stregla bornim sestram. Moč je črpala iz evharistične daritve, zlasti iz sv. obhajila, čeprav ga je po tedanji navadi smela prejemati le nekajkrat na leto. Na obhajilo se je pripravljala z bedenjem in postom. Rada je premišljevala, kar je prebrala iz Svetega pisma in latinskega molitvenika. Izbrala si je modrega spovednika in duhovnega voditelja. Tako je postala zares božji otrok, ki že na zemlji čaka, kdaj jo večni Oče pokliče k sebi. Pogosti in hudi posti so Marjeto telesno izčrpali. Tako je 18. januarja 1270 ugasnila, ko je dopolnila komaj 28 let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. v Rimu sprožil proces, da jo razglase za blaženo. Vse je bilo že urejeno, pa so spise v Avignonu, kamor so šli papeži iz Rima, izgubili. Njeno svetništvo je bilo uradno potrjeno šele leta 1943, v domovini so jo (podobno kot sv. Emo Krško) imeli takoj po smrti za svetnico in so jo močno častili.
Če vemo, da ime Margarita po naše pomeni »biser«, se ne bomo čudili, da je med našimi ženami in dekleti zelo veliko Marjet, Marjetic, Marjetk, Metk, nekaj manj Margaret ali Gret. Nekatere godujejo danes, večina pa 20. julija, ko je spomin sv. Marjete Antiohijske, kije ena od 14 pomočnikov v sili in jo povezujejo s sv. Barbaro in sv. Katarino ter jim pravijo »tri sveta dekleta«.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.