sveta Monika – mati sv. Avguština

sv. Monika Bila je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština. Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo.
Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja.
Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami.
Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.
Vir

Bila je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština. Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo. Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja.
Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami. Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.
Ime: Izhaja verjetno iz it. besede monica – »nuna, redovnica«.
Rodila se je okoli leta 332 v kraju Tagaste v Numidiji (danes Alžirija), umrla pa oktobra 387 v Ostiji v Italiji.
Videnje: Potem, ko je neprestano jokala in molila za sinovo spreobrnitev, ji je Bog poslal tolažilne sanje: Naproti ji je prišel mladenič in jo sočutno vprašal, zakaj joka. Ko mu je povedala vzrok, jo je potolažil, da je njen sin tam, kjer je ona.
Zavetnica: Velja za zavetnico krščanskih žena in mater; je priprošnjica za rešitev otroških duš; za vzgojo težavnih otrok.
Misel: »Pokopljite moje truplo kjerkoli; zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjerkoli že bosta!«
Goduje: 27. avgusta, prej 4. maja.
Vir

Spomin svete Monike, ki je bila še kot mladenka izročena patriciju v zakon in mu rodila sinova, med njima je bil Avguštin, za katerega spreobrnitev je pretočila mnogo solza in premolila k Bogu. Na poti v Afriko se je pri Ostiji v Laciji, zelo željna nebeških stvari, preselila iz tega življenja.
Vir

V svojem življenjepisu svete Monike, ki je bila ‘poganu žena in svetniku mati’, je profesor Janez Dolenec zapisal, da ljudski glas marsikatero našo mater prišteva med svetnice. Lahko da bodo v nebeški slavi dosegle ali celo presegle največje, razglašene svetnice. Plemenitost njihovih duš vsaj malo zaslutimo, ko beremo, kar sta o svojih materah napisala Ivan Cankar in Janez Evangelist Krek. Druge slovenske matere so ostale skrite, ker ni bilo pisatelja, ki bi znal svetu odkriti lepoto in veličino njihovega življenja. Izredno veličino svoje matere Monike je opisal njen sin sveti Avguštin v svoji knjigi Izpovedi, ki sodijo med bisere svetovne književnosti. Po zaslugi hvaležnega sina zgled svete Monike že skoraj 1600 let sveti na obzorju božje Cerkve.
Monika se je rodila okoli leta 311 v severnoafriški pokrajini Numidiji (sedanji Alžiriji) v krščanski družini. Poročila se je s poganom Patricijem v numidijskem mestu Tagaste. Mož je bil sicer dobrega srca, toda nagle jeze. Monika mu ni nikdar ugovarjala, dokler je bil jezen, temveč je vedno čakala, da se je umiril, in potem mu je povedala, kar je mislila. Tako se z možem nista nikdar sprla.
Monika je rodila dva sina: Avguština in Navigija. Avguštin je bil izredno nadarjen otrok in starša sta želela, da bi postal profesor govorništva. Poslala sta ga v šole. Ko je bilo Avguštinu šestnajst let, pa jima je zmanjkalo denarja in sin je eno leto ostal doma. V brezdelju se je predal vrtincu mladostnih zablod. Monika je neprestano jokala in molila, da bi se sin obrnil od razuzdanega življenja. Avguštin pa se je vdal tudi krivi veri manihejcev, ker ta ni grajala njegovega razbrzdanega življenja. Monika je vztrajno nadlegovala nekega izobraženega škofa, naj Avguština vendar odvrne od krive vere in lahkomiselnega življenja. Škof je postal že nejevoljen in ji je rekel: »Pojdi in pusti me! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok tolikšnih solz pogubil!« Monika je kasneje sinu povedala, da je ta odgovor sprejela tako, kot da bi bil glas z neba. Molila je neprestano in bila je trdno prepričana, da bo uslišana. To se je uresničilo čez devet let. S svojo ljubeznijo in potrpežljivostjo je Monika dosegla, da se je njen mož dal krstiti, preden je umrl, ko je bilo Avguštinu sedemnajst let.
Avguštin je postal učitelj govorništva v Tagastu, Kartagini, nato pa v Rimu in Milanu. Tam so ga prevzeli govori škofa Ambrozija. V Milan je prišla za njim tudi mati in vdova Monika. Tudi ona je visoko cenila Ambrozijevo modrost in pobožnost. Ko je Ambrozij srečal Avguština, mu je čestital, da ima tako mater. Ta je bila srečna, ko je videla, da se Avguštinovo srce vedno bolj odpira resnici. Ko je bil storjen odločilni korak – ko je sklenil dati slovo krivi veri in zgrešenemu življenju – je mati Monika prekipevala od veselja. To je pesniško vzneseno opisal sin Avguštin v svojih Izpovedih.
Tam je popisana tudi njena smrt. Mati Monika je sinu Avguštinu povedala, da je smisel njenega življenja izpolnjen.
»Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč, da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrjem. To željo mi je Gospod Bog izpolnil več kot obilno, saj mi je dano, gledati v tebi celo božjega služabnika, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?« Njena pobožna duša se je ločila od telesa leta 387, ko je dopolnila šestinpetdeset let. Pokopali so jo v Ostiji.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.