Zanesljivih zgodovinskih podatkov o njenem življenju nimamo. Živela naj bi v tretjem stoletju na ozemlju današnje Francije (Alise), umrla pa mučeniške smrti leta 286 so ji v Franciji prerezali vrat. Poročilo o njenem mučeništvu je sicer legendarno, pa kljub vsemu poučno.
Deželni namestnik Olibrij ukaže Regino pripeljati predse in ji razodene, da bi se rad z njo poročil. Regino oblije rdečica, nato pa mu pogumno reče: »Že imam ženina, od katerega me ne bo nobena stvar ločila, Jezusa Kristusa.« »Kaj,« zavpije Olibrij, »tega Galilejca se držiš?« »Priznavam ga,« mu odvrne Regina, »za svojega Zveličarja in sem ponosna, da sem njegova služabnica. Upam, da bom z njegovo pomočjo to za vedno tudi ostala.« Ko Olibrij vidi, da ne bo dosegel svojega namena, jo vrne očetu in mu ukaže, naj jo za vsako ceno odvrne od krščanstva in jo omehča, da bo sprejela njegovo ponudbo. Oče si na vso moč prizadeva, pa nič ne doseže. Njeno stanovitnost pripisuje čarovniji, Regina pa mu odgovori: »Nisem začarana; krščanska vera ni zaničljiva vera, pač pa največji zaklad, največja čast. Kristjana sem in kot kristjana hočem živeti in umreti.« Oče jo da v jezi vkleniti v verige in vreči v ječo, dokler se Olibrij ne bo vrnil s poti. Ko se ta res vrne, da pripraviti sijajno slovesnost na čast malikom. Regino pripeljejo iz ječe in jo silijo, naj se udeleži njihovih daritev. Olibrij jo priliznjeno nagovarja: »Tvoja mladost se mi smili in rad bi te zaradi tvoje posebne lepote osrečil. Moli malike, daruj jim, pa te bom naredil za najimenitnejšo gospo v deželi.
Če pa se boš branila, te čaka najhujše trpljenje.« Ker mu Regina ne odgovori, jo ukaže pretepsti in razpeti na natezalnico. Ko množica vidi, kako trpi, ji prigovarjajo: »Regina, kako moreš dati svojo lepoto za križanega človeka? Vdaj se volji deželnega oblastnika.« Regina jim mirno in resno odgovori: »Slabi svetovalci ste mi. Ali naj bi svojo neumrljivo dušo za večno pogubila, da bi za kratek čas ohranila zemeljsko lepoto? Nikdar ne bom darovala malikom. Kristus je moj Bog, moje zveličanje, moja moč.« Olibrij jo ukaže razmesariti z železnimi grabljami in pri tem vpije nad njo: »Nesrečna zaslepljenka, vsaj sama sebi prizanesi in daruj bogovom!« Sabina pa odgovori: »Zaslepljen si ti; jaz sem v svojem grozovitem trpljenju srečnejša, kot ti v naročju svoje radosti; nikdar ne bom prelomila zvestobe svojemu Gospodu in Zveličarju.« Olibrij jo naposled le ukaže odpeljati nazaj v ječo, kjer Regina vso noč prečuje v molitvi in ima prikazen: vidi svetlo žareč križ, ki sega od zemlje do nebes, na vrhu križa pa belega goloba. Obenem zasliši besede: »Bodi srčna, ljuba Kristusova nevesta! Tvoja nedolžnost in potrpežljivost sta ti pripravili krono, ki jo boš kmalu prejela.
Tvoj križ in tvoje trpljenje bosta lestvi v nebesa.« Drugo jutro jo zopet pripeljejo pred oblastnika in ko ji ukaže, naj daruje malikom, Regina odgovori: »Nikdar in nikoli ne. Jaz darujem Jezusu Kristusu, ki je zame dal svoje življenje, me potolažil in ozdravil. Srečna bom, če bom mogla zanj dati svojo kri.« Olibrij jo ukaže žgati z baklami in vreči v vodo. Regina se ne zmeni za bolečine, njeni okovi se strejo, strese se zemlja, nad njo pa se pojavi bel golob, ki v kljunu drži svetlo krono. Zasliši se glas: »Pridi, Regina, da boš v nebesih kraljevala s svojim ženinom.«
Sveta Regina, devica in mučenka, goduje 7. septembra
Zavetnik: tesarjev, proti garjam in spolnim boleznim
Atributi: krona, križ, golob, meč
Imena: Regina, Gina, Džina, Džinka, Gino, Vasilij, Vasja, Vasko
Vir
Ime pomeni v našem jeziku »Kraljica«. O devici in mučenki Regini nam je malo znanega. Izvirna poročila o njenem mučeništvu se niso ohranila. Nekateri legendarni viri navajajo leto 250, drugi leto 300 njene mučeniške smrti za vlade cesarja Maksiminijana Herkuleja. Po dolgem mučenju so jo obglavili pri Alise v Franciji. Leta 864 so prenesli njene svetniške ostanke v samostansko cerkev v Flavigny-sur-Ozerain.
Svetnico upodabljajo kot pastirico, s pogledom proti nebu, z mečem, s križem in z golobom vrhu križa; včasih tudi stoječo sredi plamenov ali v vrelem kotlu. Časte jo kot zavetnico tesarjev in kot priprošnjico proti garjam, krastam in raznim podobnim boleznim.
Vir = Leto svetnikov
Pri Alisi (v Galiji), sveta Regína, devica in mučenka, ki so jo pod prokonzulom Olíbrijem mučili z natezalnico, ječo in ognjem, dokler je ni ta ukazal pokončati z obglavljenjem.
Vir
Iz Francije, natančneje iz Burgundije, pokrajine med Juro in jugovzhodnim robom Pariške kotline, je bila doma današnja svetnica, devica in mučenka Regina. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdajia z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala svoje življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise v sedanji Franciji, tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo hoteli oblastniki pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, toda Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Leta 864 so njene relikvije prenesli v mesto Flavigny–sur–Ozerain. V tem burgundskem mestecu je ohranjena kripta romanske cerkve iz karolinške dobe.
Pobožna legenda pripoveduje, da je bila Regina hčerka uglednega moža iz Burgundije, ki pa je bil zakrknjen pogan. Mati je ob njenem rojstvu umrla, zato je oče deklici poiskal dojiljo, ki je živela na podeželju in je bila goreča kristjanka. Deklico je dala krstiti in pripovedovala ji je o Jezusu in o številnih junaških mučencih, ki so umrli iz ljubezni do njega. Ko je oče prišel po svojo hčerko, je bil silno ponosen, kajti razcvetela se je v pravo lepotico. Veselil se je, da bo na bližnjih poganskih praznovanjih, ki so bila v mestu vsako leto, njegova Regina ‘lepotna kraljica’. Regina pa ni hotela sodelovati pri slavju na čast poganske boginje in je očetu povedala, da je kristjanka. Oče jo je v navalu jeze napodil od doma. Regina se je vrnila na podeželje in je sklenila, da bo živela kot puščavnica, preživljala pa se bo s tem, da bo pasla ovce. Nekega dne je prišel mirno neki visok rimski uradnik, ki je bil očaran od lepote mlade pastirice. Šel je k njenemu očetu in ga prosil, da bi mu jo dal za ženo. Oče je privolil, vendar je hotel Regino najprej pripraviti do tega, da se odpove svoji veri. Pri tem mu je pomagal tudi obljubljeni ženin, toda vse njuno prizadevanje je bilo zaman. Ko ni hotela pristati zlepa, so jo do tega hoteli pripraviti zgrda, vendar je Regina junaško prestala vse muke. Neke noči je imela v ječi videnje: zagledala je svetel križ, ki je segal od zemlje do neba, nad njim pa je bil bel golob. Zaslišala je glas: »Bodi pogumna, ljubljena nevesta Jezusa Kristusa! Tvoj križ je lestev do nebes, tvoje trpljenje ti bo prineslo krono.« Regina je čudežno ozdravela, tedaj pa jo je rimski uradnik dal obglaviti.
Sveto Regino upodabljajo kot pastirico, ki gleda proti nebu; z mečem, stoječo v plamenih (tudi v razbeljenem kotlu), nad njo pa je križ z belim golobom. Kot svojo zavetnico jo častijo sobarice.
Okoli leta 1970 je bilo na Slovenskem, kot poroča Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, nekaj nad 800 deklet in žena z imenom Regina. Ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni ‘kraljica’. Bolj je razširjeno v Nemčiji, kjer sta znani obliki Regine in Gina, ter v Franciji – Regine ali tudi ljudska oblika Reine, ki je lahko tudi priimek.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.