Že v četrtem stoletju je asketinja Sinkletika spodbujala kristjane k zmerni askezi in postu. Zavračala je predvsem tisto askezo in tisti post, ki bi vodila v prevzetnost, samovšečnost in obsojanje bližnjih.
Vir
V Aleksandriji (v Egiptu), sveta Synklétika, devica, o kateri se poroča, da je živela kot puščavnica. († ok. 400)
Vir
Znamenita je tudi ama Sinkletika. Živela je v četrtem stoletju in izvirala iz plemenite in bogate družine, kar razodeva že ime: ‘sygkletikós’v grščini pomeni ‘senatorskega rodu ali položaja’, latinsko bi se reklo ‘senatorius’. Z družino se je naselila v Aleksandriji in po smrti staršev je s slepo sestro odšla v samoto, kjer se je predala postu in molitvi.
Njeni izreki kažejo duhovno zrelost in dobro poznavanje Svetega pisma, ki ga je tudi razlagala. Njena slava je spodbudila mnoge mladenke, da so ji želele slediti, čemur se je najprej zaradi ljubezni do samote upirala, nato pa jih je sprejela in jih vzgajala bolj s tišino in solzami, vendar so potrebovale tudi besedo.
Rekla jim je: “Tukaj ne smemo biti brezskrbni. Sveto pismo namreč pravi: ‘Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade!’ (1 Kor 10,12). Po neznanem plujemo. Saj psalmist imenuje naše življenje morje (prim. Ps 18,17). V morju pa so ponekod čeri, drugod zveri, a tudi mirna gladina. Zdi se torej, da mi plujemo po mirnem morju, pogani pa po besnečem valovju. In mi plujemo podnevi (prim. Rim 13,13), ker nas vodi sonce pravičnosti. Vendar pa je dostikrat možno, da se poganu v nevihti in temi posreči rešiti svoj čolnič, ker je bil buden, da pa se mi zaradi malomarnosti potopimo, čeprav smo na mirnem morju, ker smo izpustili veslo pravičnosti.”
“Molitev, združena s postom (prim. Mr 9,29), prežene zle misli. ‘Duša, ki je sita hrane, tepta čisto strd’ (prim. Prg 27,7).”
Rekla je tudi: “Mnogotera so hudičeva zalezovanja. Če duše ne more odvrniti od Boga z uboštvom, privede za vabo bogastvo. Z žalitvami in sramotenjem ni zmogel: ponuja hvalo in slavo. Če je poražen s pomočjo zdravja, naredi telo bolno. Če ne more preslepiti s poželenji, poskuša doseči preobrat z neprostovoljnimi bolečinami. Privede nekatere zelo težke bolezni, da bi zaradi njih postali malodušni in bi tako zatemnili svojo ljubezen do Boga. Potem telo uničujejo močni napadi vročine in ga muči neznosna žeja. Če moraš, grešnik, to prestajati, se spomni na prihodnjo kazen in na večni ogenj ter muke, ki jih naloži sodnik, in ne bodi malodušen zaradi sedanjosti. Vesêli se, da te je Bog preizkusil, na jeziku pa imej sledeče blagoglasne besede: ‘Gospod me je kruto karal, toda ni me izročil smrti’ (Ps 118,18). Bil si kot železo, toda z ognjem odstraniš rjo. Če si pravičen človek in zboliš, boš napredoval od velikega k večjemu. Iz zlata si, vendar boš skozi ogenj postal bolj preizkušen. Satanov sel ti je bil dan v meso (2 Kor 12,7). Vesêli se! Glej, komu si postal podoben: postal si vreden deleža svetega Pavla. Si preizkušan z vročino, kaznovan z mrazom? Sveto pismo vendar govori: ‘Šli smo skozi ogenj in vodo, in ti si nas vodil k osvežitvi ’ (Ps 66,12). Si dosegel prvo? Pričakuj tudi drugo! Glasno kliči besede psalmista. Pravi namreč: ‘Nesrečen sem in prenašam bolečine’ (Ps 69,30). Postal boš popoln v tej dvojni stiski. Kajti rečeno je: ‘V stiski si mi razširil prostor’ (Ps 4,2).”
Rekla je tudi: “Posnemaj cestninarja, da ne boš sojen skupaj s farizejem (prim. Lk 18,10), in izberi Mojzesovo ponižnost (prim. 4 Mz 12,3), da svoje srce, ki je kot ostra čer, spremeniš v izvire voda” (Ps 114,8). “Pisano je: ‘Bodite preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje’ (Mt 10,16). Postati kakor kača pomeni, da nam hudičevi vzgibi in zvijače ne ostanejo prikriti. Kajti podobno najlaže spoznavamo s podobnim. Nepokvarjenost goloba pa pomeni čistost ravnanja.”
Vir
Sveta Sinkletika se je rodila v Aleksandriji okoli leta 266 n. št. v premožni družini. Že od mladih let je kazala veliko nagnjenje k duhovnemu življenju in se pri dvajsetih letih odločila, da bo vse opustila in se umaknila v puščavo.
Da bi se izognila prepoznavanju, se je preoblekla v moškega in se imenovala „Smaragdo“ (Evfrozina?). Več let je živela v jami, posvečeni molitvi in meditaciji. Jedla je le divja zelišča in vodo ter spala na tleh.
Sinkletika je bila zelo inteligentna in duhovna ženska. Okoli nje se je zbiralo veliko učencev, ki so prihajali od vsepovsod, da bi jo poslušali in se od nje učili. Sinkletika jih je vodila v duhovnem življenju in jih učila o pomenu molitve, čistosti in ponižnosti.
Sinkletikino življenje je bilo dolgo in bogato z duhovnimi izkušnjami. Umrla je v Aleksandriji okoli leta 350, stara štiriinosemdeset let.
Bila je ponižna in skromna ženska, ki se je zavedala svojih omejitev in se nikoli ni hvalila s svojimi vrlinami.
V eni od svojih besed Sinkletika pravi: „Zaklad je varen le, če je skrit, odkriti ga pomeni izpostaviti pohlepu prvega prišleka in ga izgubiti; prav tako je duša varna le, če je skrita v ponižnosti, odkriti jo pomeni izpostaviti nevarnosti nečimrnosti in napuha.“
Ponižnost svete Sinkletike je zgled za vse, ki želijo hoditi po poti svetosti.
IT
Ta sveta devica je v sebi združila toliko dobrega, da ga človeški jezik, naj bo še tako spreten, ne more opisati. Tako začenja njeno življenje novejši pisec o svetnikih. Star opis njenega življenja iz časa svetega Atanazija (+373) – človek bi ga celo rad pripisal temu velikemu Božjemu učenjaku samemu, vendar brez trdnega razloga – jo povzdiguje z visoko hvalo. Njeno življenje je bilo zgledno v junaških krepostih, njeno modrost in vpogled v duhovno življenje so sodobniki visoko cenili, tako da so njeni izreki v starodavnem nauku o krepostih, ki ga najdemo v „Življenjih očetov“, navedeni kot dokaz kot izreki duhovnih učiteljev, tako kot so bili zbrani in tako ohranjeni do našega časa njeni obsežni nauki. Končno je bila Sinkletika tudi občudovanja vreden zgled trdne misli in vztrajne potrpežljivosti v trpljenju. Glede na to, da o času njenega rojstva in smrti ni znanih nobenih dodatnih podrobnosti, je ta vzorčni portret Sinkletikinega življenja nekatere kritike celo zapeljal, da so njeno življenje obravnavali kot preprost poziv k kreposti, odet v kalup zgodovinske osebnosti. Vendar naša sveta Cerkev nanjo ne gleda kot na fantazijsko podobo svetosti, temveč kot na živ primer v vencu svetnikov; njen spomin namreč na Vzhodu praznujejo 4. januarja, na Zahodu pa 5. januarja in 1. marca.
Sinkletika, katere starši so izvirali iz Makedonije, se je po zapisih rodila v Aleksandriji v Egiptu v stoletju, v katerem je Bog dal zasijati svetemu Antonu (+ okoli 356), da bi oba spola imela svoj vzor v popolni, brezpogojni odpovedi svetu, kot jo je v tistem času na začudenje sveta prebudil Sveti Duh v tisočih krščanskih srcih. Zaradi plemenitosti Sinkletikine družine, lepote njenega telesa in duha ter njenega bogastva se je zdela zaželena zelo uglednim mestnim snubcem. Toda najplemenitejši in najsvetejši ženin, Jezus Kristus, se je kot edini zmagovalni snubec že polastil njenega srca. Sledeč zgledu svete Tekle se je vse življenje borila proti najhujšim skušnjavam, nad katerimi je zaradi Božje milosti vedno zmagala. Prepričana je bila, da je človekov najnevarnejši sovražnik v njem samem, zato se je skrbno lotila vseh vrst mrtvičenja mesa in srca. Tako rada se je dolgo in strogo postila, da je imela potrebo jesti pogosteje, kot si je želela, za mučenje.
Po smrti staršev se je sprva posvetila skrbi za bolno sestro. Nato pa se je popolnoma umaknila iz sveta, svoje veliko premoženje razdelila revnim in se preselila v eno od pogrebnih sob, ki so jih takrat pogosto gradili v skalnih grobnicah. Še vedno je bila v polnem zagonu življenja, a se je želela naučiti umreti in mrtva za svet živeti samo za svojega Boga. Samo to se ji je zdelo pravo življenje, saj je edini človekov cilj Bog. Kontemplacija njegove veličine, ljubezni in usmiljenja, študij nebeške modrosti in opravljanje najstrožje pokore so bili odslej njena prava poklicanost.
Da bi navzven priznala, da je posvečena devica, ji je duhovnik, tj. v cerkveno-ceremonialni obliki, odstranil čudovit ženski okras, lase. Obnova zaobljube devištva, ki jo je že prej sprejela zase, jo je zdaj še tesneje povezala z Bogom, edinim predmetom njene ljubezni. Samo on je bil edina priča resnično angelskega življenja, resnične „hoje po nebesih“, ki jo je ta bogoljubna devica živela v svoji grobni celici.
Vendar Božja previdnost ni dovolila, da bi tak zaklad ostal predolgo skrit, ne da bi z zunanjo spodbudo koristil tudi drugim, čeprav že samo molitev in spokorna dela pobožnih bogato oplodijo Božjo Cerkev. Razkošje njenih kreposti je predrlo temo, v katero se je skrbno trudila zakopati. Prihajala so dekleta in ženske, jo prosile za vodstvo ter iz njenega svetlega zgleda in privlačnega nauka črpale koristno spodbudo za svoje duhovno življenje. Njen govor je iz ljubečega srca, bogatega z lastnimi izkušnjami in milostjo Svetega Duha, tekel z nebeško spokojnostjo, navdušujočim maziljenjem in spodbudnim navdušenjem. Njene spodbude so odlično primerne za urejanje časne poti žensk, ki živijo v svetu. „O, kako srečne bi bile,“ je včasih govorila, “če bi, da bi ugajale Bogu in si zaslužile nebesa, počele le to, kar počnejo posvetni ljudje, da bi si nabrali minljive dobrine.
Na kopnem se izpostavljajo tatovom, na morju se prepuščajo divjanju vetrov in neviht; ne prestraši jih ne nevarnost ne brodolom. Poskušajo, upajo si vse, mi pa se, ko je treba služiti tako velikemu Gospodu, ki nam obljublja nedoumljive dobrine, pustimo prestrašiti najmanjšemu nasprotovanju!“
Sinkletika je spregovorila o različnih situacijah duhovnega in posvetnega življenja: „Na tem svetu nismo nikoli varni. Zato sveti apostol Pavel pravi: „Kdor stoji, naj poskrbi, da ne pade!“ Naša ladja pluje po negotovih tleh, kot pravi psalmist: „Tako je ta svet negotovo morje.“ Vendar so tudi vode tega morja različne, saj so nekatere polne nevarnosti, druge so nekoliko varnejše. To je podobno dejstvu, da mi v svojem duhovnem stanju plujemo na dobrem, mirnem kraju, medtem ko ljudje tega sveta plujejo na nevarnem kraju. Po drugi strani pa imamo svetel dan in nam sije sonce pravičnosti, medtem ko ljudje sveta potujejo v noči nevednosti. Kljub temu se pogosto zgodi, da posvetni ljudje, ki potujejo v temi in nevihtah, zaradi strahu pred nevarnostjo kličejo Boga in tako s svojo budnostjo srečno dosežejo obalo; mi pa po drugi strani propadamo v negotovosti, ker izgubimo krmilo pravičnosti in ga zapustimo.“
Sinkletika je tako poučil tiste, ki so iskali nasvet. Ker je več tistih, ki so se zaupale njenemu vodstvu, želelo ostati z njo, je nastala nekakšna samostanska skupnost po skupnih pravilih in pod živo avtoriteto svetnikov. Tako je postala učiteljica številnih nun, zato jo na nekaterih seznamih svetnikov imenujejo opatinja. Tu imamo začetke ženskega samostanskega življenja, tako je istočasno kot nekakšna sestra svetega Antona začela ustanavljati združenje devic po vzoru moških samostanov. Tako kot je bil sveti Anton oče menihov, je sveta Sinkletika postala „mati nun“.
Svetnica je bila že v zrelih letih, ko jo je Gospod vzel v svojo šolo trpljenja, da bi lahko svojim zapustila veličasten zgled. Najprej je tri leta in pol trpela zaradi počasne vročine, ki je razjedala njeno notranjost. Nato jo je zajel rak, ki se je začel s strašno bolečino na ustih, odžrl velik del njenega obraza in se nato razširil na preostalo telo. Ta bolezen je tako neznosno smrdela, da se ji nihče ni mogel niti za kratek čas približati, ne da bi prej zažgal kadilo. Samo ona se ni ustrašila, ni hotela sprejeti niti posebnih zdravil, saj je želela prenašati trpljenje, kot ji ga je dal Bog, tako kot trpečemu Jobu, v popolni skladnosti z Božjo voljo. Zdravnika je sprejela le zaradi njegovega ugovora, da mora že mrtve dele narediti neškodljive, da bi njene negovalce obvaroval pred okužbo. Že dolgo ni mogla govoriti, saj ji je gniloba razjedla nebo in jezik, vendar je s svojo neprimerljivo potrpežljivostjo in sveto pokorščino še vedno govorila in glasno pridigala.
Bog, ki ji je naložil novo vrsto najtežjega mučeništva, jo je nazadnje obiskal z veliko tolažbo. Dal ji je spoznati, da se bliža srečna ura njene slavne nagrade, in ji spričo smrti podelil otipljive radosti in navdušenje, v katerem se je vnaprej videla obkroženo z angeli in svetimi devicami, s katerimi naj bi bila za vedno združena. Pričakovanje bližajoče se slave se je razodevalo v neizrekljivo lepem sijaju svetlobe. Dejansko se v smrti najhujše trpljenje na zemlji spremeni v najizvirnejše veselje v nebesih.
Sveti Sinkletika pravi o trpljenju: Ko je tvoje telo razrezano od bolečin, vneto od vročine in prizadeto od neznosne žeje ter si v grehu in razvadi, se ti, ki to trpiš, spomni na večni ogenj, na večne kazni. Zato ne postanite malodušni; sprejmite le to, kar se vam dogaja na tem svetu. Poleg tega se veselite, da vas Gospod Bog trpinči. Spomnite se nepozabnih besed skesanega Davida: „Gospod me je pokoril in kaznoval, a me ni izročil v smrt.“ Če ste železo, bo ta ogenj odstranil rjo. Če ste pravični in brez greha, a morate kljub temu trpeti, se bodo vaše zasluge le še povečale. Če ste zlato, se boste v tem ognju le še bolj izkazali.
DE
Po izročilu je Synkletika izhajala iz bogate in pobožne družine. Ker je želela živeti krepostno življenje, je zavrnila več ženitnih ponudb; po smrti staršev je dediščino razdelila revnim in se kot puščavnica umaknila v jamo, kjer je kot duhovna voditeljica številne ženske učila asketskega načina življenja. Bila je mistično nadarjena. Ob koncu njenega življenja je skušnjavec prosil Boga za dovoljenje, da bi jo postavil na preizkušnjo – tako kot je to storil z Jobom. Sinkletiko so mučila raznovrstna trpljenja, vendar je kljub visoki starosti ostala trdna v veri in askezi vse do svoje smrti pri 84 letih.
Ohranilo se je okoli 40 izrekov, ki jih je izrekla Synkletike. Njena življenjska zgodba verjetno sega v 5. stoletje.
DE
Pronicljivi izreki puščavskih očetov so očarali mnoge med nami. Domnevam pa, da smo se manjkrat srečali s puščavskimi materami. Te predane laikinje so v četrtem in petem stoletju zapustile svet in se v puščavi odločile za preprostost in samoto.
Ko Cerkev skozi stoletja išče ženske, ki bi jih lahko imenovali za cerkvene doktorice, bi si morala dobro ogledati te puščavske „amme“. Njihovi milosti polni spisi so po modrosti primerljivi s spisi očetov. V razmislek predlagam Sinkletiko, lepo in nadarjeno žensko, ki je v četrtem stoletju živela v Aleksandriji v Egiptu.
Kot hči bogatih makedonskih staršev je bila poroka v družino iz visoke družbe pričakovana pot za Sinkletiko. Toda kot mlado dekle je svoje življenje usmerila v drugo smer, saj je obljubila, da bo živela samska za Kristusa. Ko so Sinkletiki umrli starši, je podedovala njihovo premoženje in odgovornost za svojo slepo sestro. Tako kot sveti Anton je svoje bogastvo razdelila revnim in se odpovedala zapeljivosti sveta. Skupaj s sestro je odšla živet v neizkoriščeno grobnico na posestvu nekega sorodnika. Z duhovnikom kot pričo si je ostrigla lase v znak prekinitve z običajno družbo in obnovila zaobljubo devištva.
Številne ženske so iskale Sinkletikin nasvet. Čeprav je bila sprva zadržana pri dajanju nasvetov, se je, ko je dozorela v svetosti, počutila bolj svobodno pri poučevanju drugih. Tukaj je izbor njenih zelo praktičnih izrekov, ki jih je značilno ponazarjala z domačimi prispodobami:
„Na začetku je veliko bitk in veliko trpljenja za tiste, ki napredujejo k Bogu, potem pa neizrekljivo veselje. To je podobno tistim, ki želijo prižgati ogenj; sprva jih duši dim in se solzijo, a na ta način dobijo, kar iščejo. Kot je rečeno: Kajti naš Bog je ogenj, ki požira (prim. Heb 12,29): tako moramo s solzami in trdim delom prižgati ogenj v sebi.
„Če ste začeli dobro delovati, se zaradi sovražnikove prisile ne obračajte nazaj, kajti vaša vztrajnost uničuje sovražnika. Tisti, ki se odpravijo na morje, sprva plujejo z ugodnim vetrom. Potem se jadra razširijo, vendar kasneje vetrovi postanejo neugodni. Potem valovi premetavajo ladjo in krmilo je ne obvladuje več. Ko pa se čez nekaj časa umiri in burja poneha, ladja spet pluje naprej. Tako je tudi z nami, ko nas ženejo duhovi, ki so proti nam. Držimo se križa kot svojega jadra in tako lahko varno krenemo na pot.
„Nevarno je poučevati vsakogar, ki ni bil prej usposobljen v praktičnem življenju. Kajti nekdo, ki ima v lasti porušeno hišo in v njej sprejema goste, jim dela škodo zaradi propadanja bivališča. Ta povzroča izgubo tistim, ki pridejo. Z besedami jih lahko spreobrne k odrešenju, s slabim vedenjem pa jim dela škodo.“
„Za krmilom našega plovila imamo najbolj izkušenega pilota, Jezusa Kristusa, ki nas bo varno popeljal v pristan odrešenja, če le naša počasnost ne bo povzročila naše lastne pogube.“
V Sinkleticinem osemdesetem letu je bolezen okužila njena pljuča, rak pa je začel razjedati njeno grlo in usta. Postopoma je izgubila govor, vendar njen življenjepisec pravi, da je njeno mirno prenašanje neznosnih bolečin jasno govorilo vsem. Umrla je okoli leta 400 v starosti 84 let.
EN