Lahko rečemo, da je bil prvi duhovni učitelj svete Terezije Margarete prav njen oče Ignacij, mož globoke vere in plemenitega značaja. Že kot majhna deklica je bila namreč obdarovana s čisto in jasno vero, ki ji je omogočala, da je v vsem svojem ravnanju pozabljala nase in imela pred očmi zgolj izpolnjevanje božje volje. V vsem je videla Boga, tako da je bilo hrepenenje po Bogu »dihanje njene duše«. S sedemnajstimi leti je vstopila v samostan bosonogih karmeličank v Firencah in z vso gorečnostjo svojega čistega srca in duše živela redovno življenje. Poslušnost in zatajevanje svoje volje jo je vodilo k čim večji notranji zbranosti, obenem pa je bila s svojim notranjim mirom velika opora sestram. V globoki ponižnosti je pozabljala nase in se razdajala v službi bližnjim. Požrtvovalno in z veliko ljubeznijo je stregla zlasti bolnim sestram, obenem pa jim nudila tudi duhovno tolažbo. Po slovesnih zaobljubah je želela, da se njeno srce loči od vsega in pripada samo Bogu. Imela je izredno notranje izkustvo, ki je temeljilo na besedah apostola Janeza: »Bog je ljubezen.« Ob vsem njenem notranjem miru in zbranosti pa je, zlasti ob koncu življenja, doživljala tudi svojo »temno noč«, ko se ji je zdelo, kakor da Boga sploh ne ljubi več. To je bila bolečina notranjega mističnega trpljenja, ki se je stopnjevalo do pravega mučeništva. Zaradi njene izredne pripravljenosti na žrtvovanje, ponižnosti in krepostnosti so jo še za časa njenega življenja častili kot svetnico. Sveta Margareta je gojila posebno češčenje do presvetega Srca Jezusovega in z veliko vdanostjo častila Devico Marijo. Bila je zgled in zavetnica za deviško življenje. Njena duhovna zrelost in popolna svoboda duha sta jo po svetopisemsko »odlikovala« tako, da je v »kratkem času dosegla popolnost in izpolnila veliko let«. Umrla je namreč v cvetu mladosti, stara komaj dvaindvajset let.
Ime: Rodila se je kot Ana Marija Redi, Terezija Margareta pa sta njeni redovni imeni. Terezija ima lahko več pomenov: »lov, marljivo prizadevanje; obramba, zaščita«; Margareta pa pomeni »biser«.
Rodila se je 15. julija 1747 v Arezzu v Italiji, umrla pa 7. marca 1770 v Firencah, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v plemeniti toskanski grofovski družini Redi. Njenemu očetu je bilo ime Ignacij, materi pa Kamila Billeti.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki karmeličank, v rokah drži križ ali pa goreče srce in lilijo. Obstaja tudi njen potret, ki ga je dal naročiti njen oče.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 9. junija 1929 razglasil za blaženo, 19. marca 1934 pa za svetnico.
Goduje: 7. marca, v karmeličanskem redu 1. septembra.
Misel: »V rokah ljubega Boga smo, Očeta vse tolažbe. Vse, kar dopusti, je v naše dobro. Njemu zaupajmo popolnoma.«
Vir
Spletna stran
»Da, moj Bog, samo eno še hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje skrito v ponižnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej tako tudi moje. Zato se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam v tebi, s teboj in zate živela skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega presvetega Srca, ki se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«
Ime: Njeno krstno ime je Ana Marija, redovni imeni pa Terezija Margareta. Ana pomeni »ljubkost, milina«, Marija »tista, ki jo ljubi Bog, Terezija »lov, marljivo prizadevanje; obramba, zaščita«, Margareta pa »biser«.
Rojena: 15. julija 1747.
Kraj rojstva: Arezzo v Italiji.
Umrla: 7. marca 1770.
Kraj smrti: Firence, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v plemiški toskanski grofovski družini Redi. Njen oče Ignacij Marija je bil mož globoke in plemenite vere. Terezija Margareta je bila druga od dvanajstih otrok. Trije so postali redovniki, štiri pa redovnice. Materi je bilo ime Kamila, roj. Billeti.
Skupnost: K bosonogim karmeličankam je vstopila 1. septembra 1764 v Firencah. Kontemplativni in uboštveni karmelski red ima za svojega začetnika preroka Elija. Ima dve veji, moško in žensko, velja pa za enega najstrožjih redov. Ženska veja je zaživela leta 1452, danes šteje red približno 10.300 redovnic. Pri nas imajo samostana v Sori in Mirni Peči.
Poslanstvo: Njeno poglavitno delo v samostanu je bila služba bolničarke, ki jo je predano opravljala. Ni bila samo »mala služkinja« svojih bolnic, pač pa je želela biti na uslugo vsem sestram. Vsa, tudi najtežja dela, je opravljala z nasmeškom na ustih. Imela je veliko srce, polno ljubezni do vseh.
Kreposti: Bila je čistega duha, poslušna, pokorna, globoko ponižna in popolnoma predana drugim. Njeno veliko zaupanje in notranji mir sta bila opora tudi drugim sestram.
Duhovnost: Gojila je posebno češčenje do presvetega Srca Jezusovega in Jezusa v evharistiji ter z veliko vdanostjo častila Devico Marijo.
Mistika: Imela je izredno notranje izkustvo, ki je temeljilo na besedah apostola Janeza: »Bog je ljubezen.« Proti koncu življenja je doživljala v svoji duši tudi izkušnjo temne noči, ko se ji je zdelo, kakor da Boga sploh ne ljubi več.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo je v redovni obleki karmeličank, v rokah drži križ ali pa goreče srce in lilijo. Obstaja tudi njen potret, ki ga je dal naročiti njen oče.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 9. junija 1929 razglasil za blaženo, 19. marca 1934 pa za svetnico.
Grob: Njeno, zaradi bolezni oteklo in iznakaženo telo je ob smrti izgubilo vse sledi bolezni in ostalo nestrohnjeno. Počiva v samostanski cerkvi v Firencah.
Vir
V Firencah (v Etrúriji), sveta Terezija Margarita Redi, devica, ki je stopila v Red bosonogih karmeličank, hodila po trdi poti popolnosti in mlada umrla.
Vir