Bila je pastirica. Živela je v 5. stoletju. Umrla je u Saint Verge pri Thouarsu.
Virginija pomeni “deviška”.
Identična je s sveto Sigrid iz Tonars, današnji Thouars v Franciji.
Sigrid pomeni “lepa zmagovalka”.
Vir
Pod tem imenom častijo svetnico pastirko iz Poitouja v Franciji, ljudsko izročilo nam je posredovalo njeno življenje, ki je očitno legendarno; je zavetnica kraja Sainte-Verge v Deux Sèvres pri Poitiersu, njen praznik praznujejo 7. januarja, posvetili so ji župnijsko cerkev in jo poimenovali po njej.
Njene relikvije so bile med francosko revolucijo leta 1793 raztresene.
Nič drugega uradno ni znano, vendar se je ime v Italiji, Franciji in Angliji uveljavilo iz drugih razlogov, tako kot v številnih drugih primerih, tako sta poimenovani dve zvezni državi v ZDA: Virginia in West Virginia s prestolnicama Richmond in Charleston, katerih ime je bilo postavljeno v čast angleški kraljici Elizabeti I., „deviški kraljici“.
Ime izhaja iz latinskega „virgo“, ki pa izhaja iz etruščanskega in pomeni „devica“.
Vittorio Alfieri je leta 1777 navdih za svojo istoimensko tragedijo črpal iz legende o Virginiji, ki jo je v 5. stoletju pred našim štetjem spodkopal konzul Apij Klavdij in jo je njen oče Lucij ubil, da bi jo rešil pred sramoto.
V latinski antiki je ime Virginia / Virginio označevalo mlade ljudi obeh spolov, pripravljene na poroko.
IT
Sveta Virginija iz St.Verge, znana tudi kot Virginija iz Poitiersa, Virginija iz Thonarsa in pod drugimi vzdevki, kot so Sigrid, Verge, Vierge in Virgana, je bila pastirica na območju Poitou v Franciji. Kljub omejenim zgodovinskim zapisom in razmeroma neznanemu statusu pa je zaradi svoje predanosti veri in kreposti v Katoliški cerkvi priznana kot svetnica. O njenem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Po pričevanjih je živela v obdobju, ko je bilo krščanstvo v Franciji preganjano in so ga oblasti prepovedale. Kljub izzivom je Virginija ostala trdna v svoji veri in si prizadevala živeti krepostno življenje. Verjamejo, da je delala kot pastirka in skrbela za živino v regiji Poitou. Virginijina predanost verskim prepričanjem se je kazala v njeni predanosti molitvi in neomajni veri. Bila je navdih za vse okoli sebe, tudi ko se je soočala z nesrečami. Njena sočutna narava in prijazno srce sta jo priljubila lokalni skupnosti. Na poti svete Virginije kot pastirice ni manjkalo preizkušenj. Vendar ji je njena vera dajala moč in pogum, da je vztrajala. Verjame se, da je opravila več dobrodelnih dejanj, pomagala ljudem v stiski in nudila tolažbo bolnikom. Žal ni posebnih podatkov o čudežih, ki bi jih pripisovali sveti Virginiji, prav tako ni znanih nobenih upodobitev, povezanih z njo. Zgodovinska poročila o njenem življenju so omejena, zato je težko podati podrobnejši življenjepis. Sveta Virginija iz St. Vergea je na splošno priznana kot zavetnica proti vročini in velja za zaščitnico Sainte-Vergea, majhnega mesta v Franciji. Njen praznik se praznuje 7. januarja, nekateri koledarji pa omenjajo tudi 31. januar. Zaradi pomanjkanja zadostnih zgodovinskih dokazov pa velja, da je bila njena kanonizacija opravljena pred uradno uvedbo predkongresnega postopka. Po njeni smrti so relikvije svete Virginie prenesli v cerkev svetega Vincencija v Metzu v Franciji. Na žalost so bile med proticerkvenimi izgredi francoske revolucije leta 1793 njene relikvije uničene. Kljub tej žalostni izgubi spomin na sveto Virginijo iz Steverge in njena predanost Bogu še naprej navdihujeta vernike po vsem svetu.
EN
Englebert pravi, da čas, v katerem je živela, ni znan. Chergé pa navaja naslednje:
V skladu z zapiski o litanijah svetnikov iz Poitouja, ki jo je napisal mag. de la Rocheposay, naj bi sveta Verge izvirala iz župnije Ste-Marie-de-Haut-Bois v škofiji Poitou.
Ljudsko izročilo o tej svetnici pripoveduje približno enako zgodbo kot o Genovevi Brabantski (in Idi Toggenburški). Tudi ona je bila žrtev škandala; tudi ona se je umaknila v gozd, kjer jo je odkril pastir, ki je mislil, da gre po sledeh krave; kar je bilo res, saj je v času, ko jo je odkril, dajala mleko sveti devici. Sčasoma je bila svetnici povrnjena čast, kot si je zaslužila.
Kakor koli že, kot preprosta pastirica je morala biti tako sveta, da so jo po smrti na njenem grobu častili kot svetnico. Od takrat je dobila tudi ime Sainte Verge.
Ta grob je bil leta 1793 močno poškodovan, vendar je še vedno prazen. Ljudje njen prah mešajo z vodo iz izvira v parku Ste-Verge. To vodo dajejo piti bolnikom z vročino.
Leto 1793 pade v sredino nemirov francoske revolucije, ki je bila izrazito protiklerikalna in proticerkvena. Številni duhovniki, redovniki in laiki so bili izgnani ali ubiti; trpelo je tudi cerkveno premoženje. Ker Chergé piše leta 1856, so ti dogodki v njegovem spominu še bolj ali manj sveži, zato mu zadošča leto 1793. Vse ostalo bralec ve.
Po Saussayeu naj bi Ste-Vergejevo truplo prenesli v opatijsko cerkev svetega Vincencija v Metzu. Tam so namreč nekaj časa častili sveto Verge ali Virgano.
V današnjem času o njem ni mogoče najti nobene sledi.
V litanijah svetnikov iz Poitouja je navedena 7. januarja.
Tako pravi Chergé.
Je zavetnica kraja Sainte-Verge. Kot je razvidno iz zgornje zgodbe, se na njeno priprošnjo sklicujejo pri vročini.
NL