Kljub temu da o življenju svete Vivine nimamo skorajda nobenih pisnih dokumentov in zato premalo zanesljivih zgodovinskih podatkov, je pa zato skozi vso zgodovino toliko bolj izpričano njeno češčenje v Belgiji in čudeži, ki so se dogajali na njeno priprošnjo. Kot mlado dekle iz ugledne plemiške družine je imela veliko snubcev, a je vse zavrnila. S 23 leti je najprej zaživela kot puščavnica, ko je njen zgled pritegnil še druge, pa je ustanovila samostan in sprejela pravila benediktinskega reda.
Ime: Najbolj znana različica imena je Vivijana, ki je ženska oblika latinskega imena Vivianus, ki ga izpeljujejo iz latinskega glagola vivere »živeti« ali pridevnika vivus »živ«. To pa naj bi bilo voščilno krščansko ime.
Rodila se je okoli leta 1109 (1103) v kraju Oisy v Belgiji, umrla pa 17. decembra okoli leta 1176 v kraju Bigarden pri Bruslju, prav tako v Belgiji.
Družina: Bila naj bi plemenitega rodu iz rodbine lordov Oisy. Njen oče je bil Hugo d’Oisy, mati pa Hildiarda. Imela sta sedem otrok, Vivina je bila prvorojenka.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj. Po redovnih pravilih benediktincev so se zgledovali številni poznejši redovi. Žensko vejo reda, benediktinke, je ustavila sv. Sholastika, sestra sv. Benedikta.
Ustanova: Vivina je skupaj z vojvodo Gottfriedom Bradatim ustanovila samostan Grand-Bigard pri Bruslju in bila v njem prva opatinja. Leta 1794 so opatijo ukinili.
Zavetnica: Priporočajo se ji kot zavetnici proti boleznim grla, vročici in vnetju rebrne mrene; pri živini pa velja za priprošnjico proti slinavki in parkljevki. Častijo jo tudi kot zavetnico proti kugi.
Upodobitve: Vivina je večinoma upodobljena kot benediktinska opatinja. Njen poseben atribut je goreča sveča, ker naj bi nekoč na čudežen način pripravila ugaslo svečo, da je zopet zagorela. Na vseh upodobitvah ima pri sebi tudi knjigo, včasih zakrivljeno opatsko palico, tudi model cerkve ali vazi podobno posodo.
Čudeži: Eden najbolj znanih čudežev na njeno priprošnjo naj bi se zgodil v mestu Orbais. Tu je leta 1764 med živino razsajala huda epidemija, ki pa je, potem, ko so verniki poromali na grob svetnice in njej v čast darovali sveto mašo, čudežno prenehala.
Češčenje: Leta 1625 je papež Urban VIII. dovolil ustanovitev posebne bratovščine, posvečeno sveti Vivini, ki jo je Pij V. 8. maja 1820 znova potrdil.
Grob: Ko je bila opatija Grand-Bigard leta 1794 ukinjena, so njene relikvije prenesli najprej v Notre-Dame des Victoires pri Bruslju, od leta 1812 pa so v belgijskem romarskem kraju Orbais.
Življenjepis: »Življenje blažene Viviane« je biografija, nastala na začetku 13. stoletja, ki bolj opisuje čudeže, ki so se dogajali na grobu svetnice, ob strani pa pušča zgodovinske okoliščine njenega življenja.
Goduje: 17. decembra ali 19. decembra (v nadškofiji Mecheln-Bruselj), pa tudi 25. septembra.
Vir
Blizu Bruslja na Brabantskem (v današnji Belgiji), sveta Wiwína, prva opatinja samostana Blažene Marije iz Grand-Bigarda.
Vir
Rodila se je v Oisyju v francoskem departmaju Pas-de-Calais in bila hči Huga II. iz Oisyja. Bila naj bi graciozno dekle, ki jo je neki Richward zaprosil za roko. Vendar je imela Wivina druge načrte za svoje življenje in ga je zavrnila ter mu sporočila, da raje živi v čistosti in služenju Bogu. Tudi njemu je svetovala, naj stori enako. Po izročilu naj bi Richward nato postal puščavnik.
Saga nato pripoveduje, da je Wivina leta 1127 pobegnila iz starševskega doma in skupaj z nekaterimi somišljeniki živela kot puščavnica v gozdu blizu Groot-Bijgaardna. Tam naj bi zgradili nekaj preprostih puščavniških hišic. Tu je živela izredno strogo. Držala se je tudi vegetarijanske prehrane.
Med nekim potovanjem naj bi molila ob svečah. Ta naj bi ugasnila in se čudežno sama ponovno prižgala. Še ena anekdota iz sage je naslednja: „Nekega dne je hudič obiskal opatijo Bijgaarden. Tam je nuni priznal, da nikjer v krščanskem svetu nima tako težkih opravil kot pri Wivini in njeni spremljevalki Emwari. Obe sta se namreč odlikovali po verskih krepostih.
Leta 1143 sta z vojvodo Godfrijem III. iz Leuvna ustanovila samostan Groot-Bijgaarden, katerega prva opatinja je postala. Wivina naj bi tam umrla 17. decembra 1170; nekateri viri navajajo, da jo je kot opatinja nasledila Emwara.
Leta 1796 so bile njene kosti prenesene v cerkev Marije Škrlatne v Bruslju. Tam in v opatiji Bijgaarden (ki je po njej dobila ime: opatija svete Wivine) jo še vedno zavzeto častijo.
Je zavetnica proti bolečinam v grlu pri ljudeh in proti boleznim živine. Pogosto je upodobljena v samostanski obleki, v eni roki drži palico (to pomeni, da je bila opatinja), v drugi pa gorečo svečo (včasih jo prižiga angel). Njen godovni dan je 17. december.
BE
Sveto Wivino (1103-1170) na poseben način častijo v Groot-Bijgaardnu, občini Dilbeek v Flandriji, nedaleč od Bruslja. V cerkvi svetega Egidija v Groot-Bijgaardnu je čudovit kip (od leta 2007 tudi kopija) svete Wivine in njen relikviarij.
Tako kot o mnogih svetnikih iz prejšnjih časov tudi o Wivini ni veliko znanega. Najstarejši ohranjeni življenjepis Wivine je napisal Jan Gielemans ( +1487), avguštinski menih iz Rdečega samostana v Auderghemu. Ta „namerno“ izpušča njen priimek in tudi ne navaja, kje in kdaj se je rodila. S preučevanjem različnih zgodovinskih virov lahko domnevamo, da je izvirala iz Genta. V nekaj drugih biografijah, objavljenih v Antwerpnu leta 1603 in 1632, beremo, da je bila Wivina rojena leta 1103. Bila je hči Huga II. d’Oisy-Inchi-Crèvecoeur in Hildegarde de Baudour iz Kamerijka.
V mladosti je zavrnila več ženitnih ponudb in pobegnila iz starševskega doma. Spremljala jo je prijateljica Emwara, ki jo je prosila za gostoljubje v opatiji Affligem. Tam ju je sprejel opat Fulgencij, ki jima je „pomagal tako duhovno kot materialno“. (Glej: Baudouin iz Ninove v svoji kroniki od leta 1191 do 1254). Sprejeli sta samostanski habit in bili sprejeti v red leta 1120.
Nekaj časa pozneje je Wivina z Baardom, vojvodo brabantskim in dolnjelotarinskim (+1139) odpotovala v Bruselj na dvor Godfrija I., s prošnjo, „da bi tam dobila primeren kraj za služenje samo Bogu“ (Jan Gielemans). Podelil ji je Bigarden, obsežno območje zahodno od Bruslja. Takrat je bilo to območje še prava puščava in povsem zapuščeno, pripadalo pa je v fevd gospode iz Bigardisa. Sčasoma je tam sprejela tudi druga dekleta. Wivina in njena zvesta prijateljica Emwara sta nameravali tam živeti kot puščavnici. Fulgencijev naslednik, opat Franco, je zanju dal zgraditi stavbo za bogoslužje in celice, obdane z jarkom, da bi jima zagotovil odmaknjenost in zaščito.
Čez nekaj časa so prišle nekatere plemiške žene v afligemski Partenon, da bi delile sveto in spokorno življenje Wivine in Emware. Afligemski Partenon (Deviška hiša) je bila stavba, ki so jo leta 1083 postavili ob samostanu. Namenjena je bila ženskam, katerih možje so naredili zaobljube, da bi z vsemi svojimi družinami vstopile v samostan.
Tako je nastala redovna skupnost. Wivina jo je vodila po pravilih svetega Benedikta. Benediktinski menihi iz Affligema so skupnost duhovno in materialno vodili in organizirali. Leta 1136 je škof Kamerijka Nikolaj priznal novi samostan, ki je kmalu imel približno 20 redovnic.
Preživljale so se z dediščinami plemiških nun in z darovi. Pri tem so si uredile vrt, polja in ribnike. Okoliški gozdovi so jim zagotavljali gradbeni les in drva za kurjavo.
Wivina je 17. decembra 1170 umrla v sluhu svetosti in bila kanonizirana že leta 1177. Njen grob je postal zelo obiskan romarski kraj. Njen god se praznuje v katoliški Cerkvi 17. decembra.
Čaščenje svete Wivine je ostalo živo vse do danes. Vsako leto na prvo nedeljo v mesecu maju se odpravi procesija z Vivino. Takrat se Wivinin relikviarij iz cerkve svetega Egidija prenese v majhno kapelico, zgrajeno na mestu Wivininega prvega bivališča pri izviru. Opatinja Lukrecija jo je dala zgraditi leta 1660. Obnovljena je bila leta 1880. Od leta 1812 je v župnijski cerkvi Groot-Bijgaarden delovala tudi bratovščina svete Vivine. V njej je več tisoč članov.
Wivinino geslo: “Crescas, nec decrescas. Rastite, ne pojemajte!”, nas spodbuja, naj vedno živimo pozitivno.
BE