Imena: Zaharija, Zahomir, Zaho, Elizabeta, Eliza, Beta, Betka, LIza, Lizika, …
Starša Janeza Krstnika sta živela v mestecu, ki se danes imenuje Ain Karem. Zaharija ni verjel, da mu bo žena v starosti rodila sina. Po Janezovem rojstvu pa je napolnjen s Svetim Duhom, poln hvaležnosti, poveličeval najprej mesijansko dobo in njene dobrine in nato preroško napovedal o svojem sinu: »In ti, dete, boš prerok Najvišjega, …pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota …«
Elizabeta je poleg Marije velika žena na pragu med staro in novo zavezo. Kakor Marijin tudi Elizabetin pomen določujeta veličina in naloga njenega sina. Marija je obiskala sorodnico Elizabeto, ker ji je o njenem spočetju govoril nadangel Gabrijel. To naj bi bilo znamenje in potrditev božje vsemogočnosti in poroštvo za resnico o Jezusovem rojstvu. Ko je Elizabeta ob srečanju slišala Marijin pozdrav, »je poskočilo dete v njenem telesu in je bila napolnjena s Svetim Duhom.« V Mariji je spoznala Odrešenikovo mater in jo blagrovala, ker je verovala božji obljubi. Marija pa ji je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, kakor se je prej ob Janezovem rojstvu oče Zaharija zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus.
Pri rojstvu Janeza Krstnika je Elizabeta tista, ki ugovarja sorodnikom, ko hočejo otroka poimenovati po očetu. Sorodniki se čudijo, ko zahteva, naj se imenuje Janez. To pa že kaže na to, da mu je Bog sam – kakor tudi Jezusu – dal ime. Kdor daje drugemu ime, ima oblast nad njim in mu ima pravico ukazovati. Tako je tudi Bog s tem, da je sam določil, kakšno ime naj ima Janez, popolnoma razpolagal z njim in njegovim delovanjem. Elizabeta pa je kot prva smela izgovoriti sinovo ime. Tako je Bog govoril po Elizabeti, predstavnici najodličnejšega duhovniškega rodu Arona, in ne po duhovniku Zahariju.
In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1Mz 1 in 1Mz 2).
Katoličani se ju spominjamo 23. septembra, protestanti pa 5. novembra.
Vir
-Spomin svetih: Zaharija in Elizabete, staršev blaženega Janeza Krstnika, Gospodovega predhodnika. Ko je Elizabeta sprejela sorodnico Marijo v svoji hiši, je polna Svetega Duha pozdravila Gospodovo Mater z »Blagoslovljena med ženami«. Zaharija pa je, po rojstvu sina, poln preroškega duha hvalil Boga Odrešenika in prerokoval bližnji prihod Kristusa iz višave Vzhoda.
– Spomin svetega Zaharija, duhovnika in preroka, očeta svetega Janeza Krstnika.
Vir
V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že ‘v starosti’. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, “se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet”. Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.
Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.
Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.
Ko se je blaženi čas pričakovanja prevesil že v drugo polovico, je Elizabeto obiskala njena mlada sorodnica Mirjam iz Nazareta. In Elizabeta je po božjem razsvetljenju spoznala, koga nosi Mirjam-Marija v svojem deviškem telesu in vsa presrečna je izrekla pozdrav, ki ga že skoraj dva tisoč let ponavljamo Jezusovi učenci: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ko sta se pozdravili materi, sta se na skrivnosten način pozdravila tudi njuna otroka: Jezus in Janez Krstnik.
Elizabeta zasluži naše češčenje v dvojnem pogledu: Bog jo je izbral, da je po njej izvršil del odrešitvenega načrta, ona pa se je z vso vdanostjo podredila božjemu ravnanju. Kakor Marija, se je tudi Elizabeta s svojo vdanostjo pokazala ‘vredno’ izredne božje milosti. Tako je čisto prav, da Elizabeto častimo kot svetniško ženo, ki z veliko vero in zaupanjem potrpežljivo in vdano prenaša svojo usodo, potem pa, ko angel Zahariju oznani, da bo rodila sina, hvaležno in zaupno sprejme božjo voljo. Elizabetino spočetje v njeni visoki starosti kaže popolno svobodo božjega delovanja in neomejeno vsemogočnost Boga, pri katerem “ni nič nemogoče”.
Ime Elizabeta je pri nas zelo pogosto ime, vendar je poleg današnje godovnjakinje na koledarju še več svetnic s tem imenom; znani sta zlasti dve kraljici: Elizabeta ali Izabela Portugalska, katere god obhajamo 4. julija, in Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra. Ime Zaharija pa je pri nas praktično neznano.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.