Zdislava je bila iz slavnega rodu čeških plemičev Berkov dobskih. Rodila se je I. 1200 na gradu Jablonskem. Že kot otrok je zelo rada molila in premišljevala trpljenje našega Gospoda Jezusa Krista in življenje svetnikov in svetnic božjih. Ko je bila sedem let stara, je ušla skrivoma iz grada v bližnji gozd, kjer je hotela živeti kot puščavnica. Služabniki žalostnih starišev so jo našli in jo zopet nazaj pripeljali. Ko so jo starši karali, prosila jih je deklica kleče odpuščanja.
Po volji svojih staršev se je Zdislava omožila s češkim plemičem Havlom Dečinskim, ki je živel na gradu Lembergu. Havel je bil surov in robat mož. ki se je večkrat jezil nad pobožnostjo in dobrotljivostjo Zdislavino. Toda modra, tiha in ljubezniva Zdislava ga je s svojo prijazno besedo mignila k dobremu. Spokornost, pobožnost in iskrena ljubezen ženina je zmagala nad možem, da ji ni delal nobenih zaprek več pri molitvi in dobrih delih. Z njegovim dovoljenjem je Zdislava prejela z rok blaž. Česlave belo obleko redovnic sv. Dominika kot sestra tretjega reda in je tudi ustanovila dominikanski samostan s cerkvijo v Jablonem. Vsak dan je šla z Lemberka bosa v to cerkev k službi božji; pod vrhnjo obleko je nosila žimnat pas, bila zadovoljna s preprosto hrano iz samostana, delila mile darove, veliko premišljevala in svojim domačim rada pripovedovala o trpljenju našega Gospoda Jezusa Krista. Kadar je njen mož odšel iz grada, postila se je strožje, veliko molila, obedovala pri mizi z berači, predla, tkala in šivala obleko za reveže, obiskovala bolnike, katerim je stregla.
Umrla je 1. januarja 1252. Pokopali so jo v grob, katerega je dala še živa sama napraviti v cerkvi sv. Lovrenca v Jablonem, kjer še dandanes počiva njeno telo.
Letopisec Dalimil imenuje v svoji kroniki pisani od 1308—1326, Zdislavo »blaženo”, pravi, da je sveto živela, da je Bog na njeno priprošnjo mnogim pomagal.
Praški nadškof Zbynek Berka dobski je deloval na to, da bi apostolska stolica proglasila Zdislavo za blaženo, kar se je tudi zgodilo 1. 1606.
Vir
V Jabloném (na severnem Češkem), sveta Zdisláva, družinska mati, ki je veliko pomagala potrebnim. († ok. 1252)
Vir
21. maja 1995 je papež Janez Pavel II. v mestu Olomouc na Moravskem, na jugovzhodu Češke republike, za svetnico razglasil dominikansko laično mater, ki je tam živela v času, ko so se bratje pridigarji šele začeli širiti. Od takrat je Dominikova ‘ladja’ varno plula po morju svetosti in vase sprejemala različne oblike življenja: brate, nune, laike in laikinje. „Na tej ladji je vsem dobro. Vsi so široki, vsi veseli in vsi dišeči: najbolj čudovit vrt v celoti“ – je zapisano v ‚Dialogu‘ svete Katarine Sienske. Ni pomembno, ali brata Petra iz Verone, mučenca, in Zdislavo, ki sta umrla leta 1252, Cerkev razglasi za svetnika v razmaku 750 let: pomembno je njuno pričevanje o življenju, pomemben je sad, ki ga Dominikova karizma rodi v dušah, ki jo sprejmejo: popolnost ljubezni v njihovem življenjskem stanu.
Papež je v homiliji ob njeni kanonizaciji dejal: „Sveta Zdislava je intenzivno živela duhovnost dominikanske tretjerednice in se znala darovati v skladu z Jezusovimi besedami: ‚Več veselja je v dajanju kot v prejemanju‘ (Apd 20,35)….. Njen zgled se zdi danes zelo aktualen, zlasti glede vrednote družine, ki mora biti – kot nas uči – odprta za Boga, za dar življenja in za potrebe ubogih. Naša svetnica je občudovanja vredna priča ‘evangelija življenja’, ki ga mora Cerkev na prehodu iz drugega v tretje krščansko tisočletje širiti bolj kot kdaj koli prej.
Zdislava, najstarejša od petih otrok, se je rodila okoli leta 1220 v Križanovu na gradu svojega očeta Prybislava, plemenitega bojevnika v službi kralja Vaclava I. in fevdalnega guvernerja mesta Brno, preudarnega in hrabrega moža ter kristjana, polnega usmiljenja. Njegova mati Sibyla, kulturna in pobožna, je bila dvorna dama kraljice Kunigunde, bodoče žene Václava I., in o njej kronike pravijo, da je bila „srečna ženska“. Zgradila sta cistercijansko opatijo Zd’ar in frančiškanski samostan v Brnu, kjer so pozneje počivali njuni posmrtni ostanki.
Zdislava je tako preživela otroštvo na gradovih Križanov in Brno ter bila deležna človeške in krščanske vzgoje, ki je temeljila na globokih vrednotah, o katerih so njeni starši pričevali s svojimi vsakodnevnimi življenjskimi odločitvami.
Odraščala je polna sočutja do ubogih in bolnih ter želela slediti zgledu svetnikov puščavnikov, ki so živeli v molitvi in pokori. Pravijo, da je pri sedmih letih poskušala oditi živet sama v gozd nedaleč od gradu, vendar so jo starši kmalu pripeljali domov! Morda je sanjala o življenju, ki bi bilo popolnoma posvečeno Bogu, vendar ji je bilo v zgodnjih dvajsetih letih usojeno, da postane nevesta Havla (Gallusa), gospoda iz Lemberka, močnega in spoštovanega viteza na Češkem (zdaj severni del Češke republike), ki je zaslovel s svojo hrabrostjo na bojiščih.
Ko je sprejela božjo voljo zanjo, se je zavezala, da bo v svoji novi družini živela po moralnih in verskih načelih, ki jih je podedovala od svojih staršev, in kmalu se je razveselila rojstva štirih otrok. Kronike opisujejo njenega moža kot grobega, včasih nasilnega in precej vzvišenega človeka, ki ga je s potrpežljivostjo, nežnostjo in veliko požrtvovalnostjo uspela narediti bolj nežnega in prijaznega. Iz dejstev je razvidno, da je imel veliko razumevanja za dobrodelne dejavnosti, ki jih je predlagala njegova žena, in jo podpiral pri vseh njenih projektih, pri čemer se je izkazal za globoko krščanskega duha.
Po srečanju s sinovi svetega Dominika, ki so pred kratkim prispeli na sosednjo Poljsko, se je Zdislava zavedala, kako pomembna je njihova prisotnost tam za oznanjevanje evangelija, in je z moževo pomočjo zanje dala zgraditi dva samostana: v Jablonnem in v Turnovu, da bi Kristusova luč lahko sijala tudi na Češkem. Sama je postala del družine Dominika Guzmana kot laična sodelavka.
Še naprej je živela molitveno življenje in krepila svoj intimni odnos z Bogom ter bila pozorna na potrebe ubogih, bolnih, romarjev in tistih, ki so bili kakor koli v stiski.
Ljubila in pomagala je neizmernemu številu ubogih ljudi in si zaslužila, da jo skozi stoletja poznamo kot „mater ubogih“.
Neki kronist je zapisal: „Ni se zadovoljila z velikodušnim dajanjem miloščine, hrane in oblačil iz lastnih rok: srečna je bila le, če je lahko umivala in poljubljala noge tistih, ki jim je pomagala, kot da bi imela pred seboj križanega Kristusa. Dodaja: „ Od mrtvih je obudila pet ljudi, slepim vrnila vid, ozdravila mnoge paralizirane in gobavce …”.
Njena značilnost je bila, da je bila žena in mati, ki je gojila ‘bistvo usmiljenja’, onkraj vseh meja. Z moževo finančno podporo je v bližini gradu ustanovila hospic, v katerem je sprejemala in pomagala revnim in pomoči potrebnim, ki so hodili mimo.
Njeno razgibano življenje se je končalo pri približno 33 letih leta 1252. Pokopali so jo v dominikanski cerkvi svetega Lovrenca v Jablonnem, ki je zdaj postala bazilika svetega Lovrenca in svete Zdislave.
Ljudje nikoli niso prenehali častiti njenega spomina in so jo imeli za zavetnico dežele, vendar je njen kult uradno priznal šele leta 1908 papež Pij X., ki jo je razglasil za blaženo.
Mnogi ljudje še danes hodijo na njen grob, da bi prosili za ozdravitev ali se zahvalili, ker so bile njihove prošnje izpolnjene.
Njeno človeško življenje je po besedah papeža Janeza Pavla II. „zaznamovala izredna sposobnost dajanja drugim, tako v ravnanju v družini, kjer je bila zgled zakonske zvestobe, podpiranja domače duhovnosti in poštenosti morale, kot tudi v velikodušnem angažiranju na področju dobrodelnosti in pomoči, zlasti ob postelji bolnikov, do katerih je vedno gojila tako skrb in nego, da se je še danes spominjajo kot ‚zdravilke‘.
IT
Če je v tem opisu narisana slika svetnice, ki se imenuje prvi cvet tretjega reda svetega Dominika, je treba povedati le to, da je ta svetnica, blažena Zdislava, prva in najstarejša tretjerednica, ki ji je bila podeljena čast oltarjev. Nedvomno bodo pred njo številni terciarji z zglednim krepostnim življenjem dosegli lepo nebeško nagrado, saj sta v vernih časih 13. stoletja, kmalu po ustanovitvi tretjega reda svetega Dominika, med mnogimi tisoči Dominikovih otrok prevladovali sveta gorečnost in junaško prakticiranje kreposti; toda veličino njihovih kreposti in nebeško nagrado pozna samo Bog. Zdislava je prva tretjerednica, ki je bila slovesno beatificirana. To je 28. avgusta 1907 storil papež Pij X. Zdislavina beatifikacija je bila 1. januarja 1252, tako da je zdaj dopolnila 760 let, odkar je v nebeškem raju, skupaj s številnimi drugimi, ki so posvetili svoje življenje v skladu s postavami svetega Dominika.
Vsekakor bi bilo zanimivo povedati kaj o začetkih tretjega dominikanskega reda, njegovem delovanju, širjenju in statutu v času svetega Dominika. Tudi prvotno razmerje med vojaki Kristusa in družabniki pokore ter poznejša združitev obeh v sedanji Tretji red svetega Dominika sta vredna omembe. Kristusova vojska in pokora, to je celoten pomen dominikanskega gesla: Veritas (resnica). To sta dva vzvišena cilja, ki ju je sveti Dominik postavil za vse tri veje svoje velike verske ustanove.
Zdislava je čudovit cvet tretjega dominikanskega reda. Njeno življenje in delo sta skoraj podobna življenju in delu svete Elizabete Turingijske, ki je bila tudi njena sodobnica. Zdislava in Elizabeta sta obe visokega rodu, obe se poročita mladi, pri svojih zakoncih ne najdeta razumevanja za prakticiranje višjih kreposti ali pa ga sploh ne najdeta in morata zaradi tega prenašati precej kruto ravnanje. Obe tekmujeta v ljubezni do revnih in v strogosti do sebe. Zdislava dobi celo častni vzdevek „mati revnih“. Dobrodelnost obeh je morda včasih presegla meje hladnega, preračunljivega razuma. Zaradi tega doživljata sovražnost ali vsaj strog nadzor. Toda Božje oko je naklonjeno njunim ljubeznivim delom usmiljenja. Čudež spremenjenega križa lahko najdemo v življenju obeh svetnikov. Zdislava je že v zgodnji mladosti ponudila roko v zakon grofu Gallusu von Marquardeju. Raje bi služila Bogu v deviškem stanju, vendar so njeni starši zahtevali njeno privolitev v poroko. Vendar je verjela, da je v volji staršev prepoznala Božjo voljo, zato je pogumno sprejela zakonski jarem na svoja ramena. Zdi se, da je bil njen mož strog vitez, ki ni z njo ravnal nič kaj nežno in ljubeče ter ji je dal slišati veliko grobih in žaljivih besed. Kljub temu Zdislava ni bila nezadovoljna, žalostna ali nestrpna. Nasprotno, z veseljem je nosila svoj težki zakonski križ in se moževemu grobemu vedenju zoperstavila z nepremagljivo nežnostjo, prijaznostjo in ljubeznijo; vrlinami, ki so na koncu zmagale nad moževim grobim temperamentom. V zakonu so se rodili štirje otroci, trije fantje in deklica. To, najmlajšo od otrok, so zaradi njene miline imenovali „lepa Margareta“. V tem času je Zdislava prvič spoznala dominikanski red prek dveh izjemnih mož: svetega Hiacinta in blaženega Venčeslava. Ni počivala, dokler v severnočeškem mestu Gabel, v bližini njenega gradu, ni bila ustanovljena dominikanska veja. Z velikodušnostjo je iz svojih bogatih sredstev prispevala za gradnjo cerkve in samostana. Pravijo celo, da je ponoči z lastnimi rokami nosila gradbeni material za gradnjo samostana in cerkve. Stavba je bila končno dokončana. Toda Zdislava je želela še več. Rada bi zapustila grofovski grad in sama postala dominikanka v strogem samostanu. Vendar to ni bilo mogoče. Bila je mati in žena in ni mogla zapustiti domačega ognjišča. Kljub temu je njena goreča vnema skupaj s spretno vztrajnostjo našla način, da je izpolnila svojo srčno željo. Z nenehnim in gorečim prosjačenjem je končno dobila dovoljenje svojega moža za vstop v tretji red svetega Dominika in leta 1224 jo je blaženi cesar sam uvedel v red. V tistem času je bilo posvetnim tretjerednikom še vedno dovoljeno nositi habitus v javnosti, zato se je bogata grofica z gradu Lämberg vsak dan v belem dominikanskem habitu pojavljala v redovniški cerkvi v Gablu, ki jo je sama zgradila.
Ne da bi zanemarjala svoje materinske in gospodinjske dolžnosti, se je zelo resno lotila spoštovanja redovnih statutov. Ne le, da je bila članica reda pokore po imenu, ampak je tudi v vsakdanjem življenju izvajala strogo samodisciplino. To, kar nam pripovedujejo o njenem zvestem upoštevanju redovnih postov, o njeni vestni delovni etiki, o različnih strogih delih pokore, o njenih velikih dejanjih ljubezni, vse to dokazuje, da ni bila le plemiška po krvi, ampak tudi po naravi in veličini značaja. V vsej okolici je bila znana kot „mati ubogih“. Njen celoten videz je bil tako srčno očarljiv, da je pritegnila in navduševala vsakogar. Tej privlačnosti se na dolgi rok ni mogel upreti niti njen strogi, neusmiljeni mož. Njegovo srce se je popolnoma spremenilo. Naučil se je ceniti nesebično, predano naravo svoje svete žene in ji zdaj dal popolno svobodo, da je lahko dajala najbogatejše miloščine in svojo dobrodelno ljubezen uresničevala tudi na druge načine. Kljub Zdislavini skoraj brezmejni radodarnosti se premoženje njene družine ni zmanjšalo. Nasprotno, še se je povečalo in še stoletja so bili grofje Berki najbogatejši v deželi.
Medtem ko je mož v prvih letih zakona z njo ravnal hladno, celo odbijajoče, sta zdaj uživala najbolj intimno in plemenito zakonsko ljubezen. Zdislavo so vsi cenili in ljubili, ker je v vsem iskala samo Boga, pozabila nase in se trudila vsem delati dobro. – Leto 1251 se je bližalo koncu, z njim pa tudi zemeljska pot te velike ženske. Bila je pripravljena na nebesa, čeprav bi morala po človeških računih še dolgo delati tukaj na zemlji. Komaj je dopolnila 40 let, že je čutila, da se bliža njen konec. Ker se je tega zavedala, si je dala pripraviti prostor za pokop v dominikanski cerkvi, ki jo je ustanovila v Gablu. Bilo je konec decembra. Iz grofovskega gradu v Lämbergu se je pripeljala v cerkev v Gablu. Grob je bil blagoslovljen v njeni navzočnosti. Nato je prejela zadnji obred v sami cerkvi. Ko se je vrnila na svoj grad, je ob svoji smrtni postelji zbrala vso svojo družino. Njen mož, stari trdoživi vitez, je bil zaradi skorajšnje izgube svoje ljubljene žene neutolažljiv. Vroče solze so mu tekle po izmučenem obrazu. Toda Zdislava ga je znala potolažiti z gotovo napovedjo hitrega srečanja v nebesih, kjer ne bo več ločitve. Umrla je 1. januarja 1252 in njen mož Gallus, z njim pa njeni otroci in vsi, ki so jo poznali, so šele zdaj začutili, kaj so v Zdislavi izgubili. Tudi Gallus je morda čutil goreče obžalovanje. Bilo mu je tako grenko, da v preteklosti ni bolj ljubeče ravnal s svojo dobrosrčno, sveto ženo, ki je tako skrbela zanj. Žaloval je podnevi in ponoči. Nato se mu je prikazala pokojna žena, sijoča v nebeškem sijaju, oblečena v rdečo obleko, ga potolažila in ga prosila, naj preneha žalovati zaradi nje. „Gallus, kmalu boš z mano.“ S temi besedami je prikazen izginila. Gallus je dve leti pozneje res umrl blažene smrti.
Na Češkem Zdislavo častijo kot zavetnico revnih in trpečih. Že v 14. stoletju je češki kronist Dalimil poročal o Zdislavinih ozdravitvah bolnikov in o oživitvi petih mrtvih, ki so ji jih pripisovali. Med letoma 1699 in 1722 je Franc Anton grof Berka von Dubá v čast svoje prednice, svete Zdislave, zgradil novo cerkev svetega Lovrenca v Gablu. Zasnoval jo je Johann Lucas von Hildebrandt in jo oblikoval po vzoru dunajske cerkve svetega Petra. Zdislavine relikvije so shranjene v kripti. Kljub prizadevanjem Berke iz Duba sprva ni bilo papeževe potrditve Zdislavinega povišanja v blaženo Katoliške cerkve. To je leta 1907 storil šele papež Pij X. Njene relikvije so bile v ta status povzdignjene leta 1908. Tudi po prihodu komunistov na oblast na Češkoslovaškem leta 1948 si je takratni škof v Leitmeritzu Stepán Trochta od leta 1949 prizadeval za Zdislavino kanonizacijo, vendar jo je papež Janez Pavel II. kanoniziral šele 21. maja 1995. Na romarski gori Sveta gora je spominsko obeležje. Od leta 1994 je v kraju Lavičky cerkev, posvečena Zdislavi. Leta 1996 je bila cerkev svetega Laurenca v Jablonnem v Podještědí, kjer častijo svetničine relikvije, povzdignjena v status bazilike minor in dodana je bila zavetnica sveta Zdislava.
DE
Spominski dan: – 1. januar, 30. maj (Češka), 4. januar (Dominikanci)
Druga imena: Zdislava Berka, Zedislava Berkiana, Zdislava iz Lemberka
Zavetnica: težavnih zakonov; ljudi, ki se jim posmehujejo zaradi njihove pobožnosti
Atributi: V umetnosti je upodobljena kot dominikanska tretjerednica s križem, ovitim z rožicami, ki leži na mestu bolnika v postelji (Roeder). Častijo jo na Češkem (Roeder)
Zedislava se je rodila v rodbini bojevnikov plemenitim staršem in je živela v utrjenem gradu na mejah krščanstva v času, ko so bile divje mongolske horde najhujša grožnja svetu. Vse svoje življenje je preživela v zvokih spopadov orožja in stokanju umirajočih. Nežnost in čistost njenega življenja presenetljivo lepo izstopata na temnem ozadju bojevitega in materialističnega ljudstva.
Zedislava se je krščanske dobrodelnosti zgodaj naučila od matere, ki jo je poleg skrivnosti priprave zdravilnih zelišč naučila tudi zdravilnega balzama molitve. Vsak dan je hodila do grajskih vrat z miloščino in zdravili za revne in uboge, ki so se zgrinjali po pomoč, in kmalu je dobro spoznala človeško bedo. Veselo, molitveno in budno, da bi videla tegobe drugih, je postala luč upanja za nesrečne ljudi. Zaradi svoje prijaznosti in naravnega šarma je lahko ljudem okoli sebe dala veliko naukov.
Kot otrok naj bi za nekaj časa pobegnila od doma in živela kot puščavnica, vendar se je vrnila in zaživela bolj običajno življenje, ki je vključevalo zgodnjo poroko z vojakom, vojvodo lemberškim, ki je bil tako kot njen oče bogat plemič in je imel na skrbi grad na meji. Zakonca sta imela štiri otroke. Zedislava je preudarno skrbela za svojo družino in veliko skrb namenjala revnim, zlasti prebežnikom in žrtvam tatarskih vpadov.
Njen mož je bil dober človek, vendar grob in v bojih izurjen vojak, ki je imel najraje spopad z meči. Morda je z Zedislavo ravnal slabo in zagotovo je na tisoč načinov preizkušal potrpežljivost in poslušnost svoje mlade žene. Vztrajal je, da se je oblačila v najlepše obleke in se udeleževala dolgih in barbarskih banketov, ki so mu bili tako všeč. (V zameno je ona preizkušala njegovo potrpežljivost zaradi svoje velikodušnosti do revnih.)
Ker je bila umirjene narave in se je veliko posvečala molitvi, poleg tega pa je imela družino in velik grad, za katerega je morala skrbeti, je bilo to zanjo pravo žrtvovanje. Vendar sta bili poslušnost in potrpežljivost pomemben del njene vzgoje, zato se je naučila poduhovljati neskončne preizkušnje, ki so pestile mater štirih otrok v srednjeveški trdnjavi.
Poljska misijonarja, sveti Hiacint in blaženi Ceslav, sta Zedislavi prinesla prvo znanje o novem verskem redu, ki se je začel šele pred nekaj leti. Sveti Dominik, Španec, ju je spoznal v Italiji, kamor je odšel, da bi potrdil svoj red. Dominikanski red, ki se je začel v Franciji, je bil že mednarodni, s poklicanostjo Zedislave kot prve slovanske tretjerednice pa se je pokazal njegov svetovni obseg.
Očarana nad možnostmi reda, ki ji je omogočal, da je ob skrbi za družino sodelovala pri njegovih koristih in delih, se je Zedislava z zavidljivo vnemo vrgla v nov projekt. Svojega moža je spodbudila, naj zgradi prenočišče za številne revne romarje, ki so brez strehe nad glavo prihajali k vratom. Obiskovala je zapornike v strašnih ječah in s svojim vplivom dosegla pomilostitev strogih kazni, ki so jim bile izrečene. Hranila in skrbela je za revne, učila katekizem otroke služabnikov in s sladkostjo svojega življenja vsem pokazala, kaj pomeni biti krščanska dama in dominikanska tretjerednica. Ob mongolskem (tatarskem) napadu, ko so se v grajsko utrdbo zgrnili begunci brez doma, je bila njena mirna, nepremagljiva dobrodelnost vsem v oporo.
Zedislava se je odločila, da bo z lastnimi sredstvi zgradila cerkev ( priorat svetega Vavrenca), kjer bi lahko primerno častili Boga. Kot dejanje gorečnosti in pokore je sama nosila veliko težkih tramov in materialov, ki so bili uporabljeni za gradnjo. To je počela ponoči, da nihče ne bi vedel za njeno težko delo. V tem času je Zedislava doživljala videnja in ekstaze. Skoraj vsak dan je prejemala tudi sveto obhajilo v času, ko to ni bilo v navadi.
Umrla je kmalu po dokončanju cerkve. Žalujoči, ki so klečali ob njeni smrtni postelji, so v spomenikih, ki jih je zapustila, lahko videli dokaze njenih močnih krščanskih vrlin: njene otroke, cerkev in navdih svete žene in matere. V življenju je tolažila svojega moža in se mu po smrti prikazala v slavi, kar je močno spodbudilo njegovo željo po spreobrnjenju. Sveti Zedislavi se pripisujejo številni čudeži, med drugim tudi obuditev mrtvih k življenju, čeprav jih papež Pij X. ni omenjal v svoji odobritvi kulta, ki so ji ga namenili v njeni domovini (Benediktinci, Dorcy, Farmer).
EN
