Sveti Akvilin se je rodil okoli leta 970 v Würzburgu; umrl pa leta 1015 v Milanu.
Bil je propozit katedrale v Kölnu. Na potovanju v Rim so ga prestregli zagovorniki maniheizma in ga zabodli.
Relikvije v srebrnem sarkofagu se nahajajo v kapeli sv. Akvilina v Milanu. Leta 1705 in 1854 je bil del relikvij prenešen v Würzburg.
Akvilin pomeni “orlu enak”
Vir
Pred več kot tisoč leti se je v Würzburgu rodil mož, ki je še danes edini svetnik kraja Würzburg: Akvilin. Večina domačinov verjetno ne pozna tega moža, ki je pred tisoč leti v Milanu postal žrtev brutalnega nasilnega zločina in ki mu je posvečen oltar v cerkvi svetega Petra in Pavla v središču Würzburga. Vendar se je to spremenilo v letu 2017/18, ko je bilo v spominskem letu „1000 let mučeništva“ organizirano Akvilinovo spominsko leto.
Akvilin (izvirno Wezelinus) se je rodil okoli leta 970 v plemiški würzburški družini v južnem delu mesta „im Sande“. Nekateri viri kot njegova starša navajajo Klavusa in Akvijo, drugi pa poročajo, da naj bi svetnikova mati še pred njegovim rojstvom v videnju videla, da bo njen sin podoben orlu in bo dosegel nekaj velikega (od tod ime Aquilin, podoben orlu). Vendar nobena od teh trditev ni potrjena in verjetno sodi na področje legend.
Pobožen in skromen
Že kot deček naj bi Akvilin živel pobožno življenje, zato so ga starši poslali na študij v Köln. Tam se je pridružil škofu, bil sprejet v katedralni kapitelj in izvoljen za kanonika katedrale. Po smrti staršev naj bi se vrnil v Würzburg, prodal celotno dediščino in jo razdelil revnim. V Kölnu je bil kanonik, ki je bil priljubljen med ljudmi in sobrati, leta 999 izvoljen za naslednika nadškofa Evergerja. Vendar je Akvilin zavrnil izvolitev in odšel v Pariz, ki ga je čudežno osvobodil kuge. Tamkajšnji škof ga je sprejel za svojega pomočnika, po njegovi smrti pa je bil Akvilin izvoljen za njegovega naslednika. Toda tudi tokrat je Akvilin pobegnil – zdaj v Pavijo v Italiji.
Izdajalsko umorjen
Ker je zelo spoštoval svetega Ambroža, se je Akvilin preselil v Milano, kjer je bival pri kanonikih bazilike svetega mučenca Laurenca v San Lorenzo Maggiore. V Italiji je bilo ime Wezelinus verjetno spremenjeno v Aquilinus. Glavno mesto Lombardije je bilo v letih pred 1018 prizorišče ostrih političnih in verskih sporov. Arijanci in novi manihejci so širili gnostične ideje in – v popolnem nasprotju s Katoliško cerkvijo – pridigali popolno sovražnost do telesa. Zanikali so nauk o Trojici ter se borili proti cerkvi, duhovništvu in zakramentom. Akvilin je odločno in zgovorno nasprotoval neveri, da je bil Jezus samo človek, ne pa Bog. Čeprav je na ta način mnoge spreobrnil, si je hkrati pridobil tudi zagrizene sovražnike.
Nekega zgodnjega jutra 29. januarja pred letom 1018 so ga na poti v baziliko svetega Ambroža naposled zasačili in ubili z nožem, zabodenim v vrat. Njegovo truplo, ki je bilo prekrito s krvjo, naj bi ves dan ležalo na ulici, dokler ga zvečer niso našli nosači in ga odnesli v baziliko San Lorenzo Maggiore v Milanu. Tudi po več stoletjih Akvilinovo mumificirano telo še vedno počiva v relikviariju iz srebra in gorskega kristala.
V Milanu je že stoletja prisotno častenje Akvilina. To čaščenje se je še posebej okrepilo v 14. stoletju, ko so na njegovo priprošnjo ozdraveli številni kužni bolniki. Kardinal nadškof Federico Caccia je leta 1647 slovesno dvignil njegove posmrtne ostanke. V cerkvi San Lorenzo Maggiore v Milanu so nato v svetnikovo čast zgradili posebno kapelo, kjer so njegovo telo pokopali v krsti z napisom „Brezmadežno telo duhovnika in mučenca Akvilina“. Med pregledom relikvij leta 1769 je bilo svetnikovo telo res najdeno nepoškodovano in z globoko rano na desni strani. Še danes se v Milanu s procesijo spominjajo odkritja telesa. Vsako leto 29. januarja se procesija odpravi z ulice Via della Palla, kjer je bilo telo najdeno, do bazilike svetega Lovrenca in nosi sod olja za svetilko pred relikvijami svetega Akvilina. Akvilin, katerega spominski dan cerkev praznuje 29. januarja, velja tudi za zavetnika nosilcev kovčkov in prtljage ter proti boleznim, ki jih je težko diagnosticirati. Včasih ga najdemo skupaj s svetim Karlom Borromejskim kot zavetnika kuge.
Čaščenje tudi v Würzburgu
V Akvilinovi domovini se je čaščenje začelo šele pozno. Šele z objavo drugega zvezka meseca januarja „Acta Sanctorum“ leta 1643 so se ljudje na Frankovskem začeli zavedati božjega moža. Leta 1665 je knezoškof Johann Philipp von Schönborn v škofiji Würzburg razglasil 29. januar za spominski dan in si prizadeval pridobiti relikvije. Knezoškofu Johannu Philippu von Greiffenclau jih je prvič uspelo pridobiti leta 1705, škof Georg Anton von Stahl pa je leta 1854 iz Milana prinesel še druge relikvije, ki pa so bile 16. marca 1945 sežgane v cerkvi svetega Mihaela.
Pridobivanje relikvij je oživelo predvsem z ustvarjanjem slikovnih upodobitev v kiparstvu in slikarstvu. Najstarejša upodobitev je verjetno bakreni grafik Johanna Leypolda iz leta 1653, ki je postala prototip za vse podobe Akvilina in je bila izhodišče za čaščenje v Würzburgu. Tako je nastalo več kot 50 upodobitev svetnika, večinoma v obdobju baroka. Med bolj znanimi sta srebrni doprsni kip v naravni velikosti na ebenovem podstavku v würzburški Marijini kapeli, ki ga je leta 1715 naročilo Združenje würzburških meščanov, in kip, ki ga pripisujejo Jakobu von der Auwera ali Claudu Curéju iz leta 1728 ob glavnem vhodu v cerkev svetega Petra in Pavla. Ta kip je bil prvotno namenjen Staremu glavnemu mostu, nato pa je moral odstopiti mesto zavetniku knezoškofa Friedricha Karla von Schönborna.
Akvilin je upodobljen tudi na velikih obokih v Neumünstru, Hofkirche, Käppele in Ipthausen ter na visokem koru würzburške katedrale svetega Kiliana. Mimogrede, lik na fasadi hiše na Hörleingasse 7 v neposredni bližini cerkve svetega Petra lahko pripišemo napaki. Na spominski plošči je hiša označena kot svetnikova rojstna hiša, vendar bi moral napačen napis – na plošči je kot leto smrti navedeno 786 – vzbuditi sumničavost. Znanstvene raziskave so razkrile, da je napis legenda: napis je nastal, potem ko je takratni lastnik hiše leta 1705 prejel svetnikovo relikvijo.
Glavno mesto čaščenja svetnika je Akvilinov oltar v würzburški cerkvi svetega Petra in Pavla, ki je po prenovi zasijal v novem sijaju. Leseni kip Andreasa Krämla (1987) prikazuje svetnika v tridentinskem ornatu z evangelijem, mučeniško palmo in šibjem v vratu. Do prenove je bila v tabernaklju pod njim monštranca z relikviarjem, ki jo je zasnoval Michael Amberg, s koščkom kosti, ki so jo oče Karl-Heinz Albert in nekateri farani leta 1987 prinesli z romanja na grob svetega Akvilina v Milanu.
Ob 1000-letnici njegovega mučeništva bo škofija leta 2017 od milanske nadškofije prejela novo pomembno relikvijo. Gre za rebro, ki je bilo posebej odstranjeno s trupla. Škof Friedhelm Hofmann in milanski škofijski vikar monsinjor Carlo Faccendini sta 29. januarja 2017 relikvijo pokopala v nov relikviarij, ki ga je zasnoval škofijski svetovalec za umetnost Dr. Jürgen Lenssen, izdelali pa so ga zlatarji Engert.
„S ponovno izročitvijo pomembne relikvije svetnikovega rebra milanska nadškofija počasti rojstni kraj Würzburga 1000 let po njegovi mučeniški smrti,“ poudarja stolni kanonik Dr. Jürgen Vorndran. S svetopisemskega vidika rebro simbolizira nastanek človeškega življenja. „Ko Milan relikvijo iz leta 1705, ki je bila uničena v vojni, nadomesti z novo, italijanska nadškofija pošilja močno sporočilo za življenje in vero človeka, ki je bil žrtev nasilnega zločina in katerega relikvija je bila v Würzburgu uničena v požaru 16. marca 1945 – in zdaj spet najde svoje mesto: Življenje in vera sta močnejša od vsakega nasilja in vsake vojne!“
Vorndran je prepričan, da notranja otopelost, nezainteresiranost in trda lupina ne morejo biti odgovor na nenehne novice o brutalnem nasilju nad nedolžnimi ljudmi. Nasprotno, kot kristjani moramo „naraščanju nasilja v današnjem svetu nasprotovati z naraščanjem ljubezni“. Akvilin, ki je pred 1000 leti postal žrtev zahrbtnega napada, se tako kot mnogi drugi zavzema za resnico, vero in nenasilje. Spomin na mirovnika „lahko okrepi naše zaupanje, da nobeno služenje miru ni zaman. Tako lahko najdemo tolažbo, ko se danes soočamo s podobami in novicami o smrti nedolžnih ljudi. Lahko pokažemo sočutje. Lahko ohranimo odprta srca in okrepimo svojo vero v Jezusove blagre: „Blagor ustvarjalcem miru, kajti imenovani bodo Božji sinovi.“
Poleg spomina na ljudi, ki so bili nedolžne žrtve vojne, terorja in nasilja, Akvilin pomeni tudi „mednarodnost in povezovanje ljudi prek državnih meja“, je sklenil Vorndran: „Akvilin je bil nekdo, ki je prestopil meje, njegovo pričevanje vere še danes povezuje Würzburg in Milano.“
DE