Zavetnik teologov in naravoslovcev; študentov; rudarjev.
Atributi: knjiga, pisalno pero, mitra, škofovska palica.
Imena: Albert, Alberto, Bert, Berto, Alberta, Albertina, Berta, …
Dominikanec Albert je bi eden največjih znanstvenikov ne samo svojega časa, pač pa tudi dober pastir svoje črede ter vnet in goreč krščanski mislec; štejejo ga celo za očeta nemške mistike. Rodil se je na začetku 13. stoletja v premožni nemški rodbini, študiral v Padovi in tam vstopil v dominikanski red. V Parizu je dosegel akademski naziv, se vrnil v Köln in tu ustanovil vseučiteljišče, kjer je nekaj časa predaval; med njegovimi učenci je bil tudi Tomaž Akvinski. Prevzemal je različne službe znotraj reda, vidno pa deloval tudi v vesoljni Cerkvi, zlasti s svojimi razpravami, predavanji in tudi z dušnopastirskim delom. Z namenom, da bi uredil razmere v škofiji in znotraj dežele, je bil imenovan za škofa v Regensburgu. Umrl je 15. novembra 1280 v Kölnu. Albert je na znanstvenem področju zaslovel predvsem kot naravoslovec, odkril je Aristotelove modroslovne spise in s tem obrnil tok filozofske in krščanske misli od simbolizma k stvarnosti, resničnosti čutnih stvari.
»Pot ljubezni, ki je v usmiljenju, je tista, ki Boga približa človeku in človeka Bogu. Tam, kjer je ni, Bog ne more prebivati. Če smo torej usmiljeni, smo v Bogu, kajti Bog je ljubezen.«
»O Gospod, hotel bi, da bi bil človek po tvoji najljubši volji!«
»Pojdi sam k Bogu. To ti bo bolj pomagalo, kakor če pošiljaš k njemu vse svetnike, kar jih je v nebesih.«
»To delajte v moj spomin … Kristus pravi: To delajte. To naročilo je najbolj koristno naročilo. Ni pa mogel naročiti tudi nič prijetnejšega, nič zveličavnejšega, nič ljubeznivejšega, večnemu življenju nič bolj podobnega. Predvsem koristi za odpuščanje grehov, še bolj pa, da prejmemo obilje milosti v življenju. Kristus, oče našega duhovnega življenja, nas poučuje, kaj je koristno za dosego njegovega posvečenja. Ko se žrtvuje za nas, to je, ko se zakramentalno daruje za nas Očetu in se nam daje v hrano, nas posvečuje … Nič prijetnejšega ni kakor uživati ta zakrament, saj nam Bog v njem razodeva vso svojo dobroto. Dajal si jim iz nebes brez truda pripravljen kruh, ki je imel vsakršno slast in se prilegal vsakemu okusu. Ta tvoja jed je pač razodevala tvojo prijaznost do otrok, saj je ustrezala želji tega, ki jo je užival, in se spreminjala v to, kar je kdo hotel.
Ni nam mogel naročiti nič bolj zveličavnega. Ta zakrament je najboljši sad drevesa življenja. Kdor ga pobožno in z živo vero sprejme, vekomaj ne bo okusil smrti. Drevo življenja je onim, ki se ga oprimejo; kdor ga obdrži, je srečen. Tisti, ki uživa mene, bo živel po meni.
Ta zakrament je najljubeznivejše naročilo, saj uresničuje ljubezen in edinost. Samega sebe dati v hrano je znamenje največje ljubezni. Zares, ljudje mojega šotora so govorili: ‘Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?’ Kakor bi hotel reči: tako sem jih ljubil in oni mene, da sem si želel bivati v njihovem telesu. Tudi oni so me hoteli uživati zato, da bi se zrasli z menoj in postali moje udje.«
»Nadaljevanje večnega življenja bo namreč v tem, da bodo blaženi v nebesih uživali Boga in njegovo dobroto.«
Sveti Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj, goduje 15. novembra
Vir