Ime:Izhaja iz latinskega imena Aloisius, ki ga razlagajo kot latinizirano obliko germanskega imena Alwis, zloženega iz starovisokonemških besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Nekateri pa razlagajo, da ima ime enak izvor kot Ludwig (hlut »slaven« in wig »boj«).
Rodil se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione pri Mantovi blizu Gardskega jezera v Italiji, umrl pa 21. junija 1591 v Rimu.
Družina:Bil je potomec plemiške rodbine Gonzaga, ki je imela v lasti vojvodski prestol v Mantovi. Njegov oče je bil don Ferrante Gonzaga, mati pa grofica Tana di Santena. Bratu, ki se je rodil za njim, je bilo ime Rudolf.
Sodobniki:sveti Karel Boromejski, sv. Robert Bellarmino, papež Gregor XIII., španski kralj Filip II.
Skupnost: 21. novembra 1585 je kot novinec vstopil v jezuitski red v Rimu in tam po dveh letih naredil zaobljube. Temelje redu je 15. avgusta 1534 postavil sv. Ignacij Lojolski, papež pa je leta 1540 Družbo Jezusovo potrdil. Posebnost članov družbe je med drugim tudi ta, da poleg treh redovnih zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine izrekajo še četrto zaobljubo: popolno pokorščino papežu.
Zavetnik: Mantove, mladine, študentov; priporočajo se mu pri izbiri poklica, proti kugi, proti očesnim boleznim.
Kreposti: Bil je goreč častilec presvete evharistije in Matere božje; pod njeno podobo je tudi naredil zaobljubo čistosti za vse življenje. Kljub nadarjenosti je bil izredno ponižen, veliko se je postil in pokoril ter gojil ljubezen do bližnjega.
Dela: Zapustil je pisma in spise, ki so bili velik zgled zlasti za mladino.
Upodobitve: Na neštetih slikah ga lahko vidimo upodobljenega kot bogoslovca v talarju in koretlju, kako kleči pred razpelom, poleg sebe pa ima bič. Včasih je upodobljen tudi v viteški opremi ali kot paž. Njegovi atributi so lilija, križ, mrtvaška glava in rožni venec.
Grob: Alojzijevo telo počiva pod njegovim oltarjem v cerkvi sv. Ignacija v Rimu, glava pa je shranjena v njemu posvečeni baziliki v Castiglioneju.
Beatifikacija: Za blaženega ga je štirinajst let po smrti, 19. oktobra 1605, razglasil papež Pavel V., za svetnika pa 31. decembra 1726 papež Benedikt XIII.
Goduje: Sveti Alojzij Gonzaga, redovnik, zavetnik mladih, goduje 21. junija
Zavetnik: Mantove, mladine, študentov
Atributi: lilija, križ, mrtvaška glava in rožni venec
Misel: »… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga.« (iz pisma materi)
***
Zavetnik mladih
Imena: Alojzij, Alojz, Lojze, Loji, Lojzek
Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo – znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.
»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«
»O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«
Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«
»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel… «
»Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza”…
»Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)
Goduje 21. junija
Vir
Zavetnik: Obolelih za AIDS-om in njihovih skrbnikov
Kot najstarejšega sina ugledne družine Gonzaga iz kraja Castiglione pri Mantovi v Italiji je Alojzija čakala obetavna prihodnost. Oče ga je že kot štiriletnega otroka začel usposabljati za vojaškega poveljnika. Kot osemletnik je služil na dvoru vojvoda v Firencah. Toda ravno v tej starosti je Alojzij zbolel za ledvično boleznijo, ki ga je pestila vse življenje.
Mladi Alojzij se je navduševal nad življenjepisi svetnikov. Ko mu je v roke prišla knjiga s pismi jezuitskih misijonarjev, ga je močno prevzela. Takoj je hotel postati jezuit! Odločno se je lotil priprav za svoj bodoči poklic, tako da je poučeval verouk, delal pokoro in predvsem veliko molil. Njegove molitve so trajale ure in ure.
Leta 1585 se je Alojzij odpovedal dediščini in postal jezuitski novinec. Bil je bister in prizadeven študent, obenem pa se je boril s kožno boleznijo, z glavoboli in nespečnostjo. Ko je bil v četrtem letniku teologije, je v Evropi izbruhnila epidemija kuge. Alojzij je prosil za dovoljenje, da bi služil v bolnišnici, toda zaradi krhkosti ga je nadrejeni razporedil v oddelek, kjer ni bilo obolelih za kugo. Kljub temu se je Alojzij okužil in hudo bolan obležal. Umrl je tri mesece kasneje, v osmini Rešnjega Telesa v starosti triindvajset let. Alojzij je zavetnik obolelih za AIDS-om in njihovih skrbnikov.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Alojzija Gonzaga daj, da postanem sočuten in skrben do vseh bolnikov.
Vir
Danes obhajamo god sv. Alojzija Gonzage, zavetnika študentov in katoliške mladine, plemiškega sina, ki je kljub urjenju v vojaških spretnostih močneje začutil klic v posvečeno življenje.
Alojzij Gonzaga je bil rojen 9. marca 1568 na gradu Castiglione v bližini Gardskega jezera. Ob rojstvu so se bali, da dete ne bo preživelo, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Aluigi, Alojzij. Preživela sta oba. Skrbna mati je dečka vzgajala v molitvi, oče pa ga je že kot štiriletnega otroka začel usposabljati za vojaškega poveljnika. Kot najstarejšega sina ugledne družine ga je čakala obetavna prihodnost. Alojzij pa ni bil pretirano navdušen nad vojaškimi vajami, temveč je želel svoje življenje posvetiti Bogu.
V mladosti je pred podobo Marijinega oznanjenja naredil zaobljubo čistosti za vse življenje. Pri 12 letih si je izbral življenjski geslo »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal in po njem živel. Mladi Alojzij je čutil, da ga Bog kliče k jezuitom, in tako se je leta 1585 odpovedal dediščini ter stopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let, drugim članom reda pa je bil vedno zgled pobožnosti in zvestobe.
Ko je v 16. stoletju po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga, je Alojzij, takrat v četrtem letniku teologije, neustrašno stregel bolnikom in kmalu tudi sam zbolel. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje. Dejal jim je, da se »odpravlja na pot v nebesa«, na kar je jezuitski provincial pripomnil: »Ta govori o smrti, kot bi šel na izlet v Frascati!« Alojzij je umrl v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Za svetnika je bil razglašen leta 1726.
Sv. Alojzij je zavetnik študentov in katoliške mladine, pa tudi obolelih za aidsem in njihovih skrbnikov. Verna slovenska mladina se je na njegov god nekdaj pripravljala s »šestnedeljsko pobožnostjo«. Ime »Alojzij« z različicami je med Slovenci in Slovenkami še vedno razmeroma pogosto.
Vir
Mučenec ljubezni in zavetnik mladine
Alojzij Gonzaga (1568 – 1591) se je rodil v severni Italiji na gradu Castiglione kot prvorojenec in naslednik mejnega grofa don Ferrante Gonzaga. Vzgajali so ga na dvoru velikega vojvoda Francesca de Medici v Firencah. To mesto je Alojzij označil kot zibelko svojega duhovnega življenja. Devetleten je pred podobo Matere božje v cerkvi servitov naredil zaobljubo čistosti za vse življenje.
Alojzij je bil otrok milosti. Že kot deček se je znal premagovati in se pokoriti. Na vprašanje, zakaj se tako pokori, je zapisal v svoj dnevnik: »Nebeški stebri so se v naših dneh zamajali in se zrušili. Kdo mi more biti porok, da bom jaz vztrajal? Svet je v današnjih dneh globoko zagazil v hudobijo. Kdo naj tolaži jezo Najvišjega?«
Na španskem kraljevem dvoru, kjer je nekaj let bivala vsa družina Gonzaga, se je Alojzij čedalje bolj posvečal premišljevalni molitvi. Petnajstleten je bil že trdno prepričan, da ga Bog kliče v Družbo Jezusovo.
Svoja namero je razodel najprej materi, nato še očetu. Ta pa je hotel sinu pregnati take »neumne« misli. Skupaj z bratom Rudolfom je poslal Alojzija na severnoitalijanske knežje dvore – k slavnostnim sprejemom, pojedinam, zabavam in viteškim dvorom – v trdni veri, da bo ta Alojzija »spametovalo«. Alojzij je ta sprevidel in povsod stopal v stik z redovniki DJ. Po vrnitvi na Gastiglione je grof vprašal sina: »Kako pa misliš sedaj glede poklica?«. »Tako kot prej«, je odgovoril Alojzij. Nato je oče pošiljal k sinu vplivne cerkvene može, naj bi Alojzija pregovorili. Brez uspeha. Nazadnje je oče zrohnel nad sinom in mu očital brezsrčnost do družine. Alojzij se je do krvi bičal. Končno je pogumno stopil pred očeta in mu rekel: »Oče, storite z menoj, kar hočete. Samo povem vam: mene kliče Bog v Družbo Jezusovo in če se temu klicu ustavljate, ravnate zoper božjo voljo.« To je zaleglo. Oče je sina blagoslovil. Alojzij se je z veseljem odpovedal pravicam prvorojenstva v korist brata Rudolfa in leta 1585 vstopil v noviciat v Rimu.
Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjenj in z ljubeznijo do ponižanj se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. Ponavljal je geslo: “Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter na pomoč revnim in trpečim in se je poglabljala zlasti pod duhovnim vodstvom sv. Roberta Bellarmina.
V letu 1591, ko je v Rimu razsajala kuga, je Alojzij prosil predstojnike, naj mu dovolijo streči bolnikom. Nekoč je videl na cesti ležati okuženega bolnika, si ga zadel na rame in ga odnesel v bolnišnico, kjer je pomagal pri strežbi. Ves bolan in izčrpan je prišel domov in 21. junija 1591 kot žrtev ljubezni do bližnjega izročil svojo dušo Stvarniku. Star je bil 23 let in v četrtem letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem.
Papež Benedikt XIII. ga je leta 1726 skupaj s Stanislavom Kostko razglasil za svetnika in tri leta nato za zavetnika mladine. Za takega ga je potrdil tudi papež Pij XI., Pavel VI. pa je večkrat povedal, da je kot mlad fant prav v cerkvi sv. Alojzija začutil poklic za duhovnika.
Vir
Spomin svetega Alojzija Gonzage, redovnika, iz rodu vojvod in zelo slavnega zaradi nedolžnega življenja. Ko je prenesel vojvodstvo na brata, se je pridružilb Družbi Jezusovi v Rimu in slaboten je še kot mladenič umrl, ko je pomagal okuženim s kugo.
Vir
O današnjem svetniku, na čigar god se je verna slovenska mladina nekdanje čase pripravljala s ‘šestnedeljsko pobožnostjo’, je duhovni pisatelj Franc Sodja zapisal: »Neštetokrat so ga zmaličili v ‘sladko mevžo’. Svetniki so junaki, le junaki morejo postati svetniki.« Papež Pavel VI. je sv. Alojzija v radijskem govoru ob 400-letnici njegovega rojstva označil kot “mojstrovino kulture in milosti”. Hitro je dosegel duhovno popolnost, kateri je posvetil bistrino duha in močan značaj. Bil je angel čistosti in zgled svetosti mladega človeka brez primere. Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Janez Zore svoj dolgi življenjepis tega zavetnika mladine začenja z lepo mislijo: »Bil je otrok čudovitih milosti: ne bi pa postal svetnik, če z milostmi ne bi sodeloval.«
Izšel je iz plemiške družine Gonzaga, rodil pa se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione blizu Gardskega jezera. Vsi so se bali, da novorojenček ne bo preživel, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Aluigi (Alojzij). Preživela sta oba. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila ‘umetnosti molitve’ in dobrote do revežev. Oče pa ga je že v nežni otroški dobi začel uriti v vojaških spretnostih, ker ga je določil za dediča mejne grofije.
Vzel ga je s seboj v vojaški tabor, kjer je bilo okolje vse prej kot zdravo za otroško dušo. Na srečo tam ni ostal dolgo. Vrnil se je k materi in ob njej začel misliti na to, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Oče je svoja sinova Alojzija in Rudolfa poslal na medičejski dvor v Firence, da bi se izobrazila v svetnih vedah. Med bivanjem v tem mestu je Alojzij pred podobo Marijinega oznanjenja naredil zaobljubo čistosti za vse življenje; v povračilo je od nje prejel milost, da nikoli ni čutil skušnjave zoper čistost, kot je sam povedal. Ko mu je bilo dvanajst let, si je izbral geslo: »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal.
Skoraj dve leti je skupaj s starši in z bratom preživel na španskem dvoru. Tam je živo začutil, da ga Bog kliče k jezuitom. Ko je to namero razodel materi, je bila zelo vesela; potem pa še očetu, ki pa je bil odločno proti. Brez očetovega dovoljenja ga jezuiti niso hoteli sprejeti. Alojzij je pri svoji odločitvi vztrajal tako odločno, da se je oče nazadnje le vdal. Preden je zapustil svoj gosposki dom, se je Alojzij pred vsem sorodstvom odpovedal dediščini v korist svojega brata Rudolfa.
25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se “odpravlja na pot v nebesa”. Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.
Danes goduje zelo veliko Slovencev in Slovenk: pred petnajstimi leti so pri nas našteli skoraj 29.000 Alojzov, zelo pogosta (več kot 13.000) je ženska oblika Alojzija. Manj pogoste so bile druge različice obeh imen: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek; Alojza, Lojzka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.