Zavetnik mladih
Imena: Alojzij, Alojz, Lojze, Loji, Lojzek, Vekoslav
Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo – znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.
»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«
»O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«
Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«
»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel … Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza … Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)
Goduje 21. junija
Vir
Mučenec ljubezni in zavetnik mladine
Alojzij Gonzaga (1568 – 1591) se je rodil v severni Italiji na gradu Castiglione kot prvorojenec in naslednik mejnega grofa don Ferrante Gonzaga. Vzgajali so ga na dvoru velikega vojvoda Francesca de Medici v Firencah. To mesto je Alojzij označil kot zibelko svojega duhovnega življenja. Devetleten je pred podobo Matere božje v cerkvi servitov naredil zaobljubo čistosti za vse življenje.
Alojzij je bil otrok milosti. Že kot deček se je znal premagovati in se pokoriti. Na vprašanje, zakaj se tako pokori, je zapisal v svoj dnevnik: »Nebeški stebri so se v naših dneh zamajali in se zrušili. Kdo mi more biti porok, da bom jaz vztrajal? Svet je v današnjih dneh globoko zagazil v hudobijo. Kdo naj tolaži jezo Najvišjega?«
Na španskem kraljevem dvoru, kjer je nekaj let bivala vsa družina Gonzaga, se je Alojzij čedalje bolj posvečal premišljevalni molitvi. Petnajstleten je bil že trdno prepričan, da ga Bog kliče v Družbo Jezusovo.
Svoja namero je razodel najprej materi, nato še očetu. Ta pa je hotel sinu pregnati take »neumne« misli. Skupaj z bratom Rudolfom je poslal Alojzija na severnoitalijanske knežje dvore – k slavnostnim sprejemom, pojedinam, zabavam in viteškim dvorom – v trdni veri, da bo ta Alojzija »spametovalo«. Alojzij je ta sprevidel in povsod stopal v stik z redovniki DJ. Po vrnitvi na Gastiglione je grof vprašal sina: »Kako pa misliš sedaj glede poklica?«. »Tako kot prej«, je odgovoril Alojzij. Nato je oče pošiljal k sinu vplivne cerkvene može, naj bi Alojzija pregovorili. Brez uspeha. Nazadnje je oče zrohnel nad sinom in mu očital brezsrčnost do družine. Alojzij se je do krvi bičal. Končno je pogumno stopil pred očeta in mu rekel: »Oče, storite z menoj, kar hočete. Samo povem vam: mene kliče Bog v Družbo Jezusovo in če se temu klicu ustavljate, ravnate zoper božjo voljo.« To je zaleglo. Oče je sina blagoslovil. Alojzij se je z veseljem odpovedal pravicam prvorojenstva v korist brata Rudolfa in leta 1585 vstopil v noviciat v Rimu.
Z vztrajnim premagovanjem slabih nagnjenj in z ljubeznijo do ponižanj se je povzpel do nepretrgane zveze z Bogom. Ponavljal je geslo: “Proč od posvetnih časti!« Njegova duhovnost je bila prežeta z mislijo na službo bližnjemu ter na pomoč revnim in trpečim in se je poglabljala zlasti pod duhovnim vodstvom sv. Roberta Bellarmina.
V letu 1591, ko je v Rimu razsajala kuga, je Alojzij prosil predstojnike, naj mu dovolijo streči bolnikom. Nekoč je videl na cesti ležati okuženega bolnika, si ga zadel na rame in ga odnesel v bolnišnico, kjer je pomagal pri strežbi. Ves bolan in izčrpan je prišel domov in 21. junija 1591 kot žrtev ljubezni do bližnjega izročil svojo dušo Stvarniku. Star je bil 23 let in v četrtem letniku bogoslovja, tik pred mašniškim posvečenjem.
Papež Benedikt XIII. ga je leta 1726 skupaj s Stanislavom Kostko razglasil za svetnika in tri leta nato za zavetnika mladine. Za takega ga je potrdil tudi papež Pij XI., Pavel VI. pa je večkrat povedal, da je kot mlad fant prav v cerkvi sv. Alojzija začutil poklic za duhovnika.
Vir
Spomin svetega Alojzija Gonzage, redovnika, iz rodu vojvod in zelo slavnega zaradi nedolžnega življenja. Ko je prenesel vojvodstvo na brata, se je pridružilb Družbi Jezusovi v Rimu in slaboten je še kot mladenič umrl, ko je pomagal okuženim s kugo.
Vir