Življenje in delovanje škofa Altmana sega pretežno v del tistega viharnega obdobja, ki ga označuje tako imenovani boj za investituro. Pod tem razumemo skoraj pet stoletij trajajoči boj med cesarji in papeži za pravico investiture, to je podeljevanja cerkvenih služb, zlasti višjih.
Ta boj je močno razburkal vse zahodno krščanstvo in mu prizadejal nepopravljivo škodo. Spor se je bistveno zaostril z dvema nadaljnjima papeževima zahtevama, zavedajoč se, da ga pri tem podpira močno obnovitveno gibanje znotraj Cerkve, ki so ga sprožili mnogi benediktinski samostani v Evropi, zlasti burgundska opatija Cluny, in je čedalje bolj zajemalo tudi svetne duhovnike in laike. Omenjeni zahtevi papeža in obnovi naklonjenih krogov sta se tikali odprave takrat zelo razširjene navade, da so se duhovniki ženili, čemur niti škofje največkrat niso nasprotovali, in najostrejše prepovedi simonije, to je barantanja za duhovniške službe; ta grda navada je bila v tistih časih zelo razširjena in je pomenila hudo nesrečo za Cerkev, saj so z barantanjem prišli do verskih služb navadno pokvarjeni ljudje.
Boj za investituro v letu 1075 med papežem Gregorjem VII. (1073 do 1085) in kraljem Henrikom IV. (1056-1106) se je razvnel s pravo dramatično silo, nobeden izmed njiju ni mislil, da bi kakorkoli popustil, zakaj pravica je bila dejansko v začetku na obeh straneh. Do skrajnosti ogorčen boj za politično oblast v Cerkvi se je končal z wormškim mirovnim sporazumom (konkordatom) leta 1122. V glavni zadevi je zapečatil papeževo zmago.
Izmed nemških cerkvenih knezov tistega časa je komaj kdo tako odločno in bojevito zastopal stvar papeža in pripadnikov smeri za obnovitev verskega življenja, tako prepričevalno in neustrašeno branil cilje reforme in bil nemškemu kralju Henriku IV. tako nevaren kakor passauski škof Altman. Dolga leta je bil neutrudno delaven in spoštovan voditelj papeško mislečih krogov v Nemčiji.
A tudi nobenemu drugemu nemškemu škofu enajstega stoletja ni boj za investituro prizadejal toliko gorja kakor njemu, saj več let ni smel stopiti v svoje škofovsko mesto in naposled je moral celo umreti v tujini.
Posameznosti iz Altmanovega (Altmann pomeni zaradi starosti izkušenega moža) življenja izvemo v splošnem iz življenjepisa, ki ga je bil napisal že kakšnih petdeset let po njegovi smrti menih iz samostana Gottweig (južna Avstrija), čeprav ni to kakšno zgodovinsko točno poročilo, marveč je bilo napisano bolj v spodbudne in poučne namene.
O Altmanovem rodu in mladosti ne poroča dosti. Vsekakor je zanesljivo, da je bil rojen med 1010 in 1020, da je bil plemiškega rodu iz Vestfalije in da je hodil v takrat zelo ugledno stolnično šolo v Paderbornu, kjer je poleg pisanja, slikanja in petja dobil trdno izobrazbo tudi v slovnici, govorništvu in matematiki. Nadarjenemu in izobraženemu Altmanu je bila zgodaj odprta pot v stolni kapitelj v Paderbornu, kjer je kmalu prevzel vodstvo stolnične šole. Minilo je nekaj let, ko je bil nekega dne predstavljen cesarju Henriku III. (1039-1056). Ta ga je povišal v prošta pri sloveči stolnici v Aachnu in hkrati za kaplana kraljeve dvorne kapele. Tako je bil sprejet v krog tistih izbrancev, iz katerega so v srednjem veku v splošnem izhajali nemški škofje. Po zgodnji cesarjevi smrti – bilo mu je šele devetintrideset let – mu je bila naklonjena cesarica vdova Agnes, ki je vodila nekaj let državne posle namesto mladoletnega naslednika Henrika IV. (1056-1106). V poznem poletju leta 1058 je zaročila svojo hčer Judito z ogrskim kraljem Salomonom. V njenem spremstvu je prišel Altman takrat prvič v Passau.
Kakšnih šest let pozneje je spet videl škofovsko mesto, ko se je 1064 pridružil skupini romarjev, ki je pod vodstvom mainškega škofa romala v Sveto deželo. Mnogi romarji se niso vrnili, Altman pa je srečno prebil vse nevarnosti napornega potovanja. S preživelimi romarji je na poti domov že prišel na Ogrsko, ko je zvedel, da je bil povišan v škofa v Passauu. Dotedanji škof Eigilbert, ki je bil nekoč prav tako dvorni kaplan cesarice Agnese, je po dvajsetletnem vodenju škofije (1045-1064) umrl 17. maja 1065. Poslanci stolnega kapitlja in mesta Passau so mu hkrati z novico, da je škof umrl, prinesli na cesarski dvor prstan in palico pokojnega. Na posredovanje cesarice vdove je bil za naslednika postavljen njen zvesti dvorni kaplan Altman »kot najprimernejši in najdobrotljivejši od vseh«, kakor piše o njem omenjeni življenjepis. Novica o vrnitvi jeruzalemskih romarjev in njihovem prihodu na Ogrsko je že prišla v Nemčijo. »Nemudoma,« piše v življenjepisu, »so poslali vplivne može v Panonijo (Ogrsko), da so mu izročili pastirsko palico in škofovski prstan in ga s primernimi častmi spremljali na njegov od Boga pripravljeni škofovski sedež. Ob prihodu v Passau mu je šla naproti velikanska množica obojega spola in sprejela izvoljenca z velikim veseljem. V Salzburgu ga je njegov prijatelj iz mladih in študijskih let, nadškof Gebhard (1060-1088), posvetil v škofa, nakar so ga z velikimi slovesnostmi in ob navdušenju vsega passauskega prebivalstva v mestu ob treh rekah slovesno ustoličili.
Razmere v passauski škofiji niso bile nič kaj razveseljive kakor takrat na splošno po vseh nemških deželah nikjer. Cerkve in kapele so bile večidel še lesene, nravno življenje duhovnikov bolj v pohujšanje kakor za zgled, in njihova izobrazba zelo pomanjkljiva. Za celibat se ni nihče menil. Nič boljše niso bile razmere po samostanih. Med preprostim ljudstvom je bilo mnogo praznoverja in malo verske vneme. Tako je novega nadpastirja čakalo mnogo dela. Navdušen nad pobudami obnovitvenega gibanja je Altman že od vsega začetka sklenil, da jih bo uresničil tudi v passauski škofiji. Za nravno, vzgojno in izobraževalno povzdigo »lesenega« klera je ustanovil duhovniške vzorne zavode kot oporišča obnove. Tako je uredil leta 1067 tik pred mestnim obzidjem samostan sv. Nikolaja in v njem naselil korarje, ki so sicer že živeli kot samostanska družina, a so se bolj kakor stari samostani prizadevali tudi za dušno pastirstvo laikov. Po tem zgledu je bavarski vojvoda Welf ustanovil samostan Rottenbuch na Zgornjem Bavarskem, kamor so prišli duhovniki iz samostana sv. Nikolaja. Za vzhodni del svoje prostrane škofije je ustanovil Altman leta 1083 kanoniški samostan Gottweig na Nižjem Avstrijskem. Kar naj bi bil samostan sv. Nikolaja za Passau in njegovo okolico, središče verske in dušnopastirske obnove, to naj bi bil Gottweig za Vzhodno marko.
Starejše samostane passauske škofije, v katerih je propadla duhovna vzgoja in z njo vred redovna disciplina, kakor tudi samostana sv. Florijana v Zgornji Avstriji in St. Pölten na Nižjeavstrijskem, je obnovil z uvedbo vodila kanoniškega samostana sv. Nikolaja ali z nastavitvijo novega opata, ki je bil odprt za obnovitvene pobude, kakor je bil to primer v Kremsmünstru in Melku. Tudi pri ustanovitvi kanoniškega samostana Reichersberg ob Innu 1084 je sodeloval. Če je bil novi red kanonikov, ki je naposled še pred koncem enajstega stoletja prevzel tako imenovano Avguštinovo vodilo in se je zato pozneje imenoval kanoniški red avguštincev, v času okoli 1100 in v prvi polovici dvanajstega stoletja v cerkvenem življenju na Bavarskem in v Avstriji vodilen, je imel za to največjo zaslugo škof Altman.
V deželi, iz katere je prišel, na Vestfalskem, so že dolgo prej kakor na Bavarskem zidali cerkve iz kamna. Zidavo iz kamna je pospeševal škof tudi v passauski škofiji, kjer je bilo le mogoče, in je skrbel, da so bile vse cerkve čimbolj opremljene z vsem potrebnim za dostojno bogoslužje.
Altman je kot škof že deset let deloval z zgledno vnemo, ko je njegovo obetajoče obnovitveno delo nenadoma pretrgal boj za investituro, ki se je razvnel z vso silo. Uspelo mu je še, da je na passauski sinodi razglasil prepoved, da bi laiki podeljevali cerkvene službe, umeščali škofe, opate ipd., da bi se duhovniki ženili, in prepoved simonije, to je kupčevanja s cerkvenimi službami; vse te prepovedi je razglasil papež Gregor VII. na rimski postni sinodi leta 1075. Ko je Altman 26. decembra istega leta na dan stolničnega in škofijskega patrona sv. Štefana z vso ostrino ponovil papeževe predpise, so poročeni duhovniki hoteli planiti nanj, a so jim to preprečile navzoče svetne veličine.
Škofov položaj se je kmalu le še poslabšal. V decembru leta 1075 je papež zagrozil mlademu kralju Henriku, da ga bo izobčil in odstavil, če bo še vztrajal pri laični investituri, to je, če ne bo preprečil, da bi laiki podeljevali cerkvene službe. Ves ogorčen je sklical kralj v januarju 1076 državno sinodo v Wormsu. Ta je sklenila odstaviti Gregorja VII. Posledica tega je bila, da je zdaj tudi papež na rimski postni sinodi leta 1076 izobčil kralja in razglasil, da je s tem izgubil tudi vsako dostojanstvo. Altman, ki iz previdnosti ni šel v Worms, se je takoj javno postavil na papeževo stran in je dal neustrašeno razglasiti izobčenje kralja in vse njegovih privržencev v svoji škofiji.
Tedaj se je vzdignil proti njemu njegov stolni prošt Eigilbert, po rodu iz visokega bavarskega plemstva, voditelj passauske stolniške šole, in nepopustljivo branil kraljevo stvar; v passauski pokrajini so kmalu zmagali kraljevi privrženci.
Moralo je biti prav ob tem času, da je Gregor VII. imenoval škofa Altmana skupaj z oglejskim patriarhom Sigehardom za papeška legata za Nemčijo z nalogo, da kraljeve privržence pridobita papeževi poslušnosti in v tem primeru prisojata kazen. Altmanovo prizadevanje ni bilo brez uspeha, ker se je Henrikov položaj vidno slabšal. Del svetnih knezov je že delal na tem, da ga odstavijo. Na knežjem dnevu v Triburju jeseni 1076 je uspelo Altmanu, da je kralja, ki se je mudil na drugem bregu Rena v Oppenheimu, pripravil do tega, da je preklical odstavitev papeža in je obljubil, da se bo za svoj greh pokoril in dal zadoščenje.
Henrik seveda tega ni obljubil iz notranjega nagiba, marveč zato, da se je izognil grožnji, da mu postavijo protikralja. Ta legatov uspeh je vplival na druge izobčene škofe, opate in duhovnike, da se spravijo s papežem. Tako je sklenil kralj Henrik, da se odpravi januarja 1077 na spokorno pot v Canosso, na grad papežu zveste mejne grofice Matilde Tuscijske, kjer se je Gregor ravno mudil, izsilil od njega, da ga je odvezal izobčenja in s tem dosegel, kar si je želel: razbil je zvezo med sebi sovražnimi knezi in papežem. Vzlic temu so se zbrali kralju nasprotni knezi 15. marca 1077 v Forchheimu, kjer je bil tedaj tudi Altman, da izvolijo protikralja; izvoljen je bil švabski vojvoda Rudolf.
Vendar se ta ni mogel prav uveljaviti in tako je Henrik polagoma spet dobival premoč, predvsem v južni Nemčiji. Kmalu se je odpravil na Bavarsko in nato v Passau, da bi napravil neškodljivega svojega najostrejšega in najnevarnejšega nasprotnika med nemškimi škofi, škofa Altmana. Ta se je v varstvu protikralja Rudolfa pravočasno umaknil in zbežal na Saško, kjer je bilo žarišče odpora proti Henriku. Več kakor leto dni je moral prebiti tam v stiski in pomanjkanju. V Passau, kjer so vladali kraljevi privrženci, se ni mogel nikoli več vrniti. Naposled mu je uspelo, da je pribežal v Rim, se udeležil postne sinode v letu 1079 in poročal o razmerah v Nemčiji. Kako je papež cenil njegovo delovanje, dokazuje to, da ga je znova potrdil ne le v njegovi službi, čeprav se je moral odreči škofovskemu sedežu v Passauu, marveč ga tudi vnovič pooblastil za apostolskega legata za Nemčijo.
Kralj Henrik je postal tako ošaben, da je od papeža celo zahteval, naj izobči protikralja, še dalje je preziral prepoved laične investiture in rovaril proti svojim nasprotnikom. Na postni sinodi leta 1080 ga je papež drugič izobčil. Henrik mu je odgovoril s tem, da je na sinodi sebi naklonjenih škofov v Brixenu odstavil Gregorja in dal za protipapeža izvoliti ravenskega škofa Viberta. Altman se je zdaj odpravil na švabsko, da bi v Konstanci po papeževem naročilu vpeljal novega škofa in v sodelovanju z velikim, verski obnovi naklonjenim opatom Viljemom iz Hirsaua (Schwarzwald) pridobival pristaše za papeža Gregorja.
Ko se je Henrik odpravil 1081 na maščevalni pohod na Rim, je Altmanu uspelo, da se je vrnil v avstrijski del svoje škofije in tam pod varstvom mejnega grofa Leopolda II. (1075-1095), ki ga je pridobil za papeža, za trajno spet prevzel upravljanje vsaj vzhodne polovice passauske škofije. Z vso vnemo se je lotil dela za obnovo, ki je v boju za investituro popolnoma zastalo. To delo je skoraj nemoteno opravljal tudi potem, ko je kralj Henrik pregnal papeža Gregorja iz Rima, se po njegovi smrti spomladi 1085 vrnil iz Italije in na sinodi v Mainzu razglasil za odstavljenega škofa Altmana, salzburškega nadškofa Gebharda in nekatere druge škofe. Oba protiškofa, ki ju je zapored postavil v Passauu, sta bila nepomembni osebnosti.
Tudi pod obema Gregorjevima naslednikoma, papežema Viktorjem III. (1086-1087) in Urbanom II. (1088-1099) je Altman opravljal dolžnosti legata, ki pa so se omejevale bolj in bolj na jugovzhodni del Nemčije. Leto dni pred smrtjo, 1090, je dobil še posebno častno naročilo; novemu salzburškemu nadškofu Tiemu naj bi v papeževem imenu slovesno izročil palij, službeno znamenje metropolita.
Altman je umrl 8. avgusta 1091 na starem passauskem posestvu Zeiselmauer pri Dunaju. Očitno je imel po vrnitvi v Vzhodno marko tukaj svoj sedež, če se ni zadrževal v Gottweigu, svojem ljubljenem samostanu. Njegovo truplo so prepeljali v Gottweig, kjer ga je pokopal nadškof Tiemo ob veliki udeležbi duhovščine in ljudstva. Tam počiva še danes. Zelo nadarjen, razgledan in izobražen, podjeten in spreten, prežet z globoko vernostjo, z vso vnemo zavzet za vzore verske in cerkvene obnove, vdan papeštvu, v svojem prepričanju neomajen in trden v nevarnostih hudega boja – tak je bil passauski škof Altman. Njegov spomin so častili vsa stoletja in že v prvih desetletjih po smrti so ga v Avstriji častili kot svetnika. V škofijah Passau, Linz in St. Polten so dovolili njegovo češčenje šele v devetnajstem stoletju.
Vir = Leto svetnikov
V samostanu Göttweig [getvajg] (v Avstriji), sveti Altman, passauski škof, ki je ustanovil mnogo hiš za klerike pod Pravilom svetega Avguština, obnovil disciplino klera in bil od cesarja Henrika IV. izgnan zaradi obrambe svobode Cerkve iz svojega sedeža in umrl kot izgnanec.
Vir