“Božji dediči smo in sodediči Kristusovi” – Iz pisem sv. Ambroža, škofa (35,4—6.13)
“Janezov krst pripravlja Jezusovega”
“Treba je zlasti moliti za vso Cerkev” – Iz razprave O Kajnu in Abelu (1, knjiga, 9, 34, 38-39)
Zavetnik Milana in Bologne; čebelarjev in svečarjev; čebel; domačih živali
Atributi: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, čebelarski klobuk
Imena: Ambrozij, Ambrož, Ambro,
Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik čez več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«
Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve.
Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij – škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij – škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal. Kot škof je odločno nastopal zoper krivoverske arijance in je moral zategadelj veliko pretrpeti, zlasti od cesarjeve matere Justine.
Cesar Teodozij je bil dober mož, toda nagle jeze. Ob nekem uporu je dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne. Ko je hotel cesar kmalu nato v cerkev, mu je škof zastavil pot in ga ni spustil noter, dokler ne opravi javne pokore za ta greh. Cesar se je izgovarjal, češ, saj je tudi David grešil. Škof mu je odvrnil: »Posnemal si Davida v grehu, posnemal ga boš še v pokori.« Cesar se je uklonil in se javno spokoril.
Najlepši sad Ambrozijevega truda je bila spreobrnitev sv. Avguština. Ta je najprej občudoval Ambroževe govorniške spretnosti, pozneje pa je ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga je on tudi krstil. Ambrož je zelo ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti.
Umrl je leta 397, goduje 7.decembra, ponekod pa še po starem 4.aprila.
Vir
Zaradi pravičnosti in spoštovanja, ki ga je užival med katoličani pa tudi arijanci, so visokega cesarskega uradnika Ambroža soglasno izbrali za milanskega škofa. Da bi svojo službo lahko vestno in odgovorno opravljal, se je temeljito poučil v teoloških, zlasti svetopisemskih vedah, in postal škof, ki so se mu morali ukloniti celo cesarji, ljudstvo pa ga je naravnost oboževalo. Tudi zaradi njegovih pridig, ob katerih se je spreobrnil celo veliki učenjak sv. Avguštin.
Ime: Latinsko ime Ambrosius razlagajo z grškima besedama ambrosios in ambrotos, ki pomenita »nesmrten, božji, božanski«. Od tod je tudi izpeljanka ambrozija, »jed bogov, ki daje nesmrtnost in je ljudem prepovedana«.
Rodil se je 1eta 339 (ali leto kasneje) v Trierju v Nemčiji, umrl pa 4. aprila 397 v Milanu v Italiji.
Družina: Rodil se je v visoki rimski meščanski plemiški krščanski družini. Njegov oče Avrelij Ambrož je bil prektorijski prefekt za Galijo, mati pa je bila učena in zgledna krščanska žena. Imel je brata in sestro, ki ju tudi častimo kot svetnika. Brat Satir goduje 17. septembra, sestra Marcelina pa 17. julija.
Škofija: Milanska nadškofija je največja v Evropi, ustanovljena je bila okoli leta 200, čeprav izročilo navaja, da je tu oznanjal evangelij že apostol Barnaba. Na ozemlju nadškofije živi danes dobrih 5 milijonov ljudi, od tega je 95 % katoličanov v 1104 župnijah. Od leta 2011 jo vodi kardinal Angelo Scola. Ambrož je škofijo vodil od leta 374 do smrti.
Prednik: Avksencij, arijanski škof (355–374).
Naslednik: Simplicijan (397–400).
Delovanje: Poleg tega, da je bil imeniten pridigar in zaščitnik ubogih ter Cerkve, je bil odličen svetovalec trem cesarjem, zelo je ljubil liturgijo, vanjo je uvedel ljudsko, »ambrozijansko petje«, prvi je tudi uporabil izraz »maša«.
Duhovnost: Bil je mož trdne in neomajne vere, molitve in junaške odpovedi. Ko je postal škof, je vse svoje veliko imetje razdelil ubogim in tudi sicer vedno skrbel zanje. Pospeševal je vsakdanjo molitev, češčenje svetnikov, v visoki časti je imel deviški stan in češčenje Device Marije.
Dela: Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig, pisem in himen.
Zavetnik: Je zavetnik Milana in Bologne, čebelarjev in svečarjev, čebel ter domačih živali; študentov, šolarjev, policistov in varnostnikov.
Upodobitve: Njegova najstarejša upodobitev je na mozaiku iz l. 470, ki velja za prvi svetniški portret. Njegovi atributi so: panj (ker je bil marljiv kot čebela), knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, včasih tudi čebelarski klobuk.
Življenjepis: Prvi je Ambrožev življenjepis napisal njegov tajnik Pavlin.
Grob: Njegovo truplo počiva v steklenem relikviariju v kripti milanske bazilike mučencev, ki jo je sam postavil in dal posvetiti sv. Gervaziju in Protaziju. Ko so v njej pokopali sv. Ambroža, pa so baziliko poimenovali po njem.
Goduje: 7. decembra.
Vir
Dragi bratje in sestre!
Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. “Videli smo, kako so se mu premikale ustnice,” pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal njegov življenjepis, “njegovega glasu pa nismo slišali.” V trenutku se je zazdelo, da se je položaj zasukal. Honorat, škof v Vercelliju, ki je bil tam v pomoč Ambrožu in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: “Vstani hitro! Ambrož umira …” Honorat je v naglici šel dol, nadaljuje Pavlin, “in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zaužil, je Ambrož izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova duša, okrepljena z močjo te hrane, zdaj uživa angelsko družbo” (Življenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajočega Ambroža izražale njegovo mistično soudeleženost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v tišini brez besed je še govoril s pričevanjem življenja.
Ambrož ni bil star, ko je umrl. Ni še imel niti šestdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov oče prefekt obeh Galij. Družina je bila krščanska. Ob očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil še deček in ga pripravljala za državno službo s tem, da mu je zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega škofa Avksencija. Ambrož je posegel v spor, želel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izklicalo za milanskega škofa.
Do tistega trenutka je bil Ambrož najvišji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je brž lotil študija le-tega. Naučil se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra “aleksandrijske šole”. Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel razmišljanje o Svetem pismu, ki ga je sprožil Origen, in tako na zahodu začel s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednjič obvladovala vse Ambroževo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prisluškovanja božji besedi. Znameniti začetek ene od njegovih katehez izvrstno pokaže, kako je sveti škof nanašal Staro zavezo na krščansko življenje: “Ko smo brali zgodbe o očakih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vprašanji – pravi milanski škof svojim katehumenom in novokrščenim – da bi nas oni izobrazili in poučili in bi se vi navadili hoditi po poti očakov in stopati po stezi pokorščine božjim zapovedim” (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokrščeni in katehumeni se lahko po mnenju škofa, potem ko so se navadili lepo živeti, čutijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambroževo oznanilo – ki je nosilno jedro njegovega obsežnega literarnega opusa – izhaja iz branja svetih knjig (“očakov”, to je zgodovinskih knjig, in “prerokovi”, to je modrostnih knjig), da bi živeli skladno z božjim razodetjem.
Očitno je, da osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila. S tega stališča je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština. V Milano je prišel kot učitelj govorništva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice. Srca mladega afriškega govornika in iskalca niso prignale k dokončnemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambroževe pridige (čeprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopaštvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet začela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslužje. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti – pripoveduje Avguštin – “je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim škofom.” To pričevanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avguštinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: “Tudi jaz, čeprav duhovno še mlačen, sem bil sodeležen vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).
Iz življenja in zgleda škofa Ambroža se je Avguštin naučil verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afričanov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslužil, da so ga navedli v koncilski konstituciji o božjem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posvečajo službi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim študijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avguštinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslušalec od znotraj’.« Prav od Ambroža se je naučil, kako “poslušati od znotraj”, kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, tako da se Besedo resnično sprejme v svoje srce in jo prisvoji.
Dragi bratje in sestre, pred vas želim postaviti še eno drugačno “patristično ikono”, ki, če jo razlagamo v luči tega, kar smo povedali, učinkovito predstavlja “srce” Ambroževega nauka. V šesti knjigi Izpovedi Avguštin pripoveduje o svojem srečanju z Ambrožem, srečanju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno piše, da je milanskega škofa vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da bi govorili z Ambrožem, da bi pri njem našli tolažbo in upanje. Ko Ambrož ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke čase), si je ali okrepčal telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih krščanskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Začudenemu Avguštinu je Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo domač s Svetim pismom. V tem “branju zgolj z ustnicami”, kjer se srce trudi doseči razumevanje božje besede – to je “ikona”, o kateri govorimo – , je mogoče uvideti metodo Ambroževe kateheze: to je Sveto pismo samo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.
Če se torej naslonimo na Ambrožev in Avguštinov nauk, je kateheza neločljivo povezana s pričevanjem življenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v krščanstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki “poklicno” odigra svojo vlogo. Prej mora – če uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambrož posebej cenil – biti kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se je tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi učenec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in učinkovit način.
Škof Ambrož, tako kot apostol Janez, – ki se nikoli ne naveliča ponavljati: “Omnia Christus est nobis! – Kristus nam je vse!” – ostaja pristna Gospodova priča. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaključujemo svojo katehezo: “Omnia Christus est nobis! Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč … Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj zaupa” (O devištvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo blaženi in bomo živeli v miru.
Vir
Vikar Kristusove ljubezni. Sv. Ambrozij je v zgodovini katoliške Cerkve znan kot eden prvih nosilcev tega častnega naziva. Naziv ponazarja podarjajočo se ljubezen Jezusa Kristusa, katere posrednik je bil sam. To je simbol dobrega pastirja, ki skrbi za svojo čredo. Sv. Ambrozij je bil tak pastir, posredovalec Kristusove ljubezni vsem ovcam v njegovi čredi. Bil je pričevalec pristne Kristusove ljubezni, nosilec odgovorne službe, ki jo je prvi prejel iz Jezusovih rok apostol Peter, po posredovanju njegovih naslednikov pa leta 374 tudi milanski škof sv. Ambrozij.
Vsem je dobro znana nenavadna izvolitev novega milanskega škofa leta 374. Arijanski škof Avksencij, ki ga je vsilil cesar Konstancij, je umrl. Napovedovali so, da bodo volitve naslednika zelo burne in da se utegnejo sprevreči celo v spopade. Arijanstvo je razdelilo skupnost v nicejce in protinicejce. Ambrozij je bil takrat upravitelj severnoitalijanskih provinc s sedežem v Milanu. Zadolžen je bil za javni red, zato je prihitel v cerkev, kjer se je že zbiralo ljudstvo. Proti svojim pričakovanjem in na njegovo popolno presenečenje je neki deček vzkliknil: “Ambrozij,škof!” Temu vzkliku je takoj sledilo zaupanje naroda, klera in cesarja. Ambrozij se je sprva upiral možnosti imenovanja, ker se je čutil nesposobnega in nepripravljenega. Vendar pa narod ni odnehal. Tudi cesar je dal svoj pristanek in tako je katehumen Ambrozij 30. novembra l. 374 prejel krst in 7. decembra istega leta škofovsko posvečenje. V začetku je imel nekaj težav, saj za to službo res še ni bil usposobljen. Ob pomoči duhovnika Simplicijana se je poglabljal v cerkvene vede in pridobival teološke temelje. Posvetil se je bibličnim in teološkim študijem in črpal iz virov velikih očetov, med katerimi je imel najraje Origena. Kar je preštudiral, je skoraj sočasno uporabil tudi v svojih pridigah in spisih. Temu je dodal še svojega duha in modrost. Tako je poživil katoliški nauk in ga približal ljudstvu. Zelo rad je razlagal Evangelij po Luku, saj je bil Ambrozij, tako kot evangelist Luka, branilec žensk in ubogih.
Ambrozij si je prizadeval sprejeti tudi tiste, ki so zašli v arianizem. Vendar jih ni hotel pritegniti nazaj na silo niti, ko je šlo za kler. Želel je, da bi ta korak naredili prepričani v vero v Sveto Trojico in popolnoma prostovoljno. Pozitivni rezultati njegove pastoralne strategije so bili kaj kmalu vidni. Rimski imperij se je počasi rušil in z njim tudi moralnost in družba. Potreba po vrednotah, ki bi zapolnile to praznino, je bila vedno večja. Škof Ambrozij je želel odgovoriti na to potrebo ne le znotraj Cerkve, ampak tudi na družbeni ravni. Globoko je verjel v moč evangelija in je iz njega črpal ideale za življenje. Te je ponudil vernikom, da bi jih posredovali še ostalim in da bi ti “evangeljski ideali” postali osnova za družbo. Sredi vseh dolžnosti, ki so ga zasipale, je Ambrozij ohranil čut za to, kaj je bolj nujno. Njegova zavest mu narekuje, da je prva škofova dolžnost, razlagati in ohranjati evangelij. Moč evangelija je pastir Ambrozij pokazal posebno v pridigah, v katerih je branil socialno pravičnost. Obsojal je nepravično delitev bogastva in vse tiste, ki so ubogim posojali denar za oderuške obresti. Opominjal je takole: “Ena in ista narava je v nas vseh, je mati vseh in zato smo vsi rojeni od nje in med seboj povezani kot bratje. Ti ne daješ ubogemu, temveč mu vračaš, kar je njegovo. Najhuje je posojati denar in zahtevati dvakrat več nazaj.” Ambrozij si je zelo prizadeval pomagati tistim, ki so jih bremenili visoki davki. Škof Ambrozij je vernikom ponujal “duhovno pot”. Ta je bila jasna in obenem naporna, prežeta s poslušanjem božje besede, s sprejemanjem zakramentov in z moralnim prizadevanjem. Kdor bere Ambrozijeve spise, opazi, da škof te elemente neprestano vpleta v svoje pridige in govore. Ko je v Milano prišel Avguštin, je občudoval to živo Cerkev. Čeprav ni imel priložnosti, da bi se večkrat pogovarjal s škofom, ga je imel za duhovnega voditelja in od njega prejel tudi krst. Ambrozij si je prizadeval za vzgojo duhovnikov in diakonov. Želel je, da bi bili popolnoma vključeni v Kristusa, okrašeni s trdnimi krepostmi: gostoljubnost, delavnost, zaupanje, iskrenost, plemenitost, refleksivnost, prijateljstvo. Bil je zelo zahteven in obenem očetovski.
Posebno skrb je pastir Ambrozij namenjal “posvečenim devicam”. Njihovo poklicanost je videl ukoreninjeno v skrivnosti učlovečene Besede. Na ta način se je boril tudi za ovrednotenje ženske vloge v družbi. Veliko pozornost je namenil češčenju mučencev. Z zgledom mučencev je želel ohrabriti vernike na poti za Kristusom. Opozarjal jih je na mirna obdobja, ko preganjalci Cerkve še vedno delujejo, a podtalno in prefinjeno. Ne uničujejo telesa, temveč duha. Liturgična dejavnost Ambrozija je bila zelo bogata in ustvarjalna. Trudil se je, da bi pripravil ljudstvo do bolj živega sodelovanja pri bogoslužju. Zato je uvedel cerkveno ljudsko petje. V svoji stolnici je vpeljal izmenjujoče se petje psalmov, ki se je porodilo v Antiohiji. Tudi sam je sestavljal hvalnice in melodije po grških zgledih. Ambrozij je popoln škof in ena najlepših figur pastirja, kar jih je Cerkev kdaj poznala. Bil je učitelj, zdravnik, duhovni voditelj, branilec pravic, zagovornik malih in izkoriščanih, tudi misijonar, ki je delal za spreobrnjenje germanskega ljudstva Markomanov. Ta mož dejanj je tudi mož molitve. Bil je sposoben izredne koncentracije, zato je z lahkoto opravljal več del in bral. Zgodovinar Pavlin piše: “Bil je človek zdržnosti in posta. Vsak dan je s postom vzgajal in krotil telo. Veliko je molil podnevi in ponoči. V središču njegove duhovnosti je bil Kristus. Vedno se je obračal k njemu.”
V odnosu do države si je Ambrozij prizadeval, da bi vzpostavil korekten odnos. Branil je cerkvene pravice in ni dopuščal, da bi cesar imel popolno oblast. Kot pastir Cerkve na svoje mesto ne prenaša državniških izkušenj, temveč odkriva svojo skrivnostno resničnost, ki živi in se razvija v Duhu. Nikoli ne primerja organizacije in strukture Cerkve z državnimi. Božje ljudstvo je zanj skrivnost, ki živi v najbolj skriti kamrici vsakega vernika, in obenem tudi izvoljena Kristusova nevesta, mesto svetih, križišče vseh ljudstev.
Vir
Spomin svetega Ambroža, milanskega škofa in cerkvenega učitelja, ki je umrl dan pred aprilskimi nonami, toda rajši se časti na ta dan, ko je prejel še kot katehumen slavni sedež, ko je vršil službo prefekta mesta. Kot pravi pastir in učitelj vernikov je deloval do vseh in pred vsem z ljubeznijo. Krepko je branil svobodo Cerkve in nauk prave vere proti arijancem in je pobožno poučeval ljudstvo s komentarji in himnami za petje.
Vir
-V Milanu (v Ligúriji), smrt svetega Ambroža, škofa, ki je na veliko soboto šel naproti Kristusu zmagovalcu nad smrtjo. Njegov spomin se obhaja sedmega decembra, na dan njegovega posvečenja.
-Spomin svetega Ambroža, milanskega škofa in cerkvenega učitelja, ki je umrl dan pred aprilskimi nonami, toda rajši se časti na ta dan, ko je prejel še kot katehumen slavni sedež, ko je vršil službo prefekta mesta. Kot pravi pastir in učitelj vernikov je deloval do vseh in pred vsem z ljubeznijo. Krepko je branil svobodo Cerkve in nauk prave vere proti arijancem in je pobožno poučeval ljudstvo s komentarji in himnami za petje.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.