Papež Anicet je bil prvi pastir božje Cerkve za Pijem I. nekako med leti 154 in 166; nekateri ocenjevalci virov mu pripisujejo vladanje še nekaj časa po letu 166. Iz te dobe so zgodovinska poročila še pičla, zato tudi o tem papežu vemo več le iz utemeljenega sklepanja iz dogodkov, ki jih je doživljal in uvidevno uravnaval. Knjiga papežev poroča o njem, da je bil doma v Emesi, važnem mestu v Siriji, in da je bil njegov oče Janez. Najstarejši rokopis te knjige Aniceta ne prišteva med mučence kakor nekateri drugi poznejši zapisi. Zato sodimo, da je umrl naravne smrti, kar se ujema s tedanjim splošnim stanjem v Cerkvi. Moral je biti zelo ugleden, ker so se v njegovem času zatekali v Rim vodilni gnostični krivoverci kakor nadarjeni Valentin iz Aleksandrije, Cedrón in podjetni, včasih kar nasilni Markion iz Sard. Papež Anicet je zoper nje zvesto ohranjal razodeto resnico in apostolsko izročilo. Prav ta zanesljivo ohranjeni pravi Kristusov nauk je šel k Anicetu preučevat palestinski bojevnik Hegesip (gl. 4. april) in se navduševal ob papeževi skrbi za čisto božjo resnico. V dobi tega papeža je bilo treba v Rimu ustanoviti prvo krščansko versko šolo, da se je Cerkev mogla braniti zoper napade poganske in krivo-verske filozofije, obenem pa s poglobljenim učenjem razodetih resnic pridobivati tudi izbražence. Tako šolo je pod papežem Anicetom spretno vodil filozof in poznejši mučenec sv. Justin. Tako je papež svojo vrhovno pastirsko službo opravljal modro in uspešno, uporabljajoč nova sredstva, ki jih je narekoval tisti čas.
Anicetova osebna plemenitost in blaga metoda odločanja je lepo razvidna iz obiska, s katerim ga je počastil zadnji apostolski učenec sv. Polikarp, škof v Smirni in tedaj že sivolasi starček. Polikarp je želel pridobiti papeža za večjo enotnost v cerkvenem poslovanju in odstraniti razlike, ki so motile soglasje med razkropljenimi brati. Ob rastočem številu kristjanov je bilo to vedno nujnejše.
Anicet in Polikarp sta se v mnogih zadevah bratovsko sporazumela, le glede dneva za istočasno praznovanje velike noči še nista prišla do soglasja. Polikarp je zagovarjal stališče Cerkve v Mali Aziji, kjer so praznovali Gospodovo vstajenje vedno 14. nizana, čeprav takrat ni bila nedelja. Anicet je priporočal, naj se tudi v Mali Aziji drže vedno nedelje kakor po drugem krščanskem svetu (in še danes). Ker je Anicet spoštoval azijsko izročilo po apostolu Janezu, ni ostro zahteval prilagoditve teh vzhodnih bratov. Tako sta ostala s Polikarpom kljub tej razliki v praksi v Kristusovi ljubezni. Papež Anicet je povabil Polikarpa, da je v Rimu vodil evharistično daritev, kar je bila za gosta največja počastitev. Oba sta se v medsebojnem spoštovanju in v miru ločila. Sporno vprašanje je nato enotno rešil Anicetov tretji naslednik papež Viktor I. (189—199). Tako je papež Anicet lep zgled bratovske sloge v Cerkvi, ki mora ves čas obstajati kljub različnim krajevnim navadam.
Njegov god se praznuje 17.aprila (pri pravoslavnih) in 20. aprila za Zahodu. Ker je njegovo osebno življenje le premalo znano, je njegov spomin od l.1969 izločen iz cerkvenega koledarja.
BSS I, 1259—1264; J. P. Kirsch, Kirchengesch. I, 217 (z liter.).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
V Rimu, spomin svetega Anicéta, papeža in mučenca, ki je v preganjanju Marka Avrélija in Lúcija Vera prejel mučeniško palmo. Njegovega bratstva se je veselil odlični gost Polikarp, ko so skupaj obravnavali določitev dneva za Veliko noč.
Vir