sveti Anton Marija Gianelli – škof

Na samo Veliko noč 12. aprila leta 1789 je v Cereti, v pokrajini Ligurija luč sveta ugledal Anton Marija Gianelli, bodoči škof in svetnik. Že od malega je kazal znamenja duhovnega poklica. Pobožna in plemenita gospa Nicolleta Rebizzo ga je zato odpeljala v Genovo in predstavila kardinalu Spinu, ter ga zaprosila, naj mladeniča sprejme v semenišče. Na poti do oltarja mu je še naprej pomagala. V 19-tem letu življenja je Gianelli vstopil v bogoslovno semenišče ter živel vzorno kleriško življenje. Pokazal je izrazit smisel in poudarjeno sposobnost za pridiganje. Zato mu je bilo dovoljeno, da lahko pridiga takoj, ko je dosegel red poddiakonata.
Anton je v cvetu mladosti, pri samo 23-tih letih, 23. maja leta 1812 prejel mašniško posvečenje. Ker je bil vnet za svoj poklic, je začel takoj z vso vnemo opravljati razne duhovniške službe. Skrbno je poučeval vernike v krščanskem nauku, zavedajoč se, da je versko neznanje velik sovražnik duhovne rasti. Za svoje kateheze se je skrbno in zavzeto pripravljal, pripravo pa je pospremil z gorečimi molitvami. V kolegiju piaristov je opravljal službo profesorja književnosti, vendar ni bil samo profesor, ampak tudi vzgojitelj. Zavzemal se je za preventivno vzgojno metodo. Mladim je s prakticiranjem zakramentalnega življenja treba nekako pomagati, da ne pridejo v razne slabosti. Zlo je bolje preprečevati, kot pa ga kasneje zdraviti.
Kasneje je Gianelli postal profesor govorništva v bogoslovnem semenišču. Ker je bil tudi sam zagret govornik, mu ni bilo težko drugim predavati veščino in skrivnosti govorništva. O tem je napisal tudi malo razpravo, ki govori o njegovi zelo živahni naravi. Skozi desetletje je bil profesor govorništva, vendar to ni bila vsa njegova dejavnost.  Ob tem je tudi karitativno deloval, posebno v letih pomanjkanja in lakote 1816-1817. Mesto Genova ga je poznalo kot izvrstnega pridigarja pri vseh pomembnih slovesnostih in na velike praznike. Dvanajst let je opravljal zelo plodno pastoralno delo v Chiavariju.
Gianelli je pri pastoralnem delu uporabljal povsem moderne metode. Tako je sestavil župnijsko kartoteko, ki mu je služila kot nekakšen barometer za poznavanje stanja v njegovi župniji. Leta 1829 je ustanovil žensko redovno družbo Marijinih hčera, katere namen je bil vzgoja ženske mladine in dobrodelno delo po bolnišnicah in gostiščih. Njegove redovnice so postale slavne, ko so v času epidemije kolere s herojskim pogumom in vztrajnostjo skrbele za bolnike kljub tveganju in nevarnosti za lastna življenja.
Ko je bil v Chiavariju v največjem delu, ga doleti imenovanje za škofa v Bobbiju. Temu se je upiral navajajoč razloge proti temu imenovanju. Ko pa ga je papež pozval, naj uboga, je ubogal. Eden njegovih učencev  je pri posvečenju novega škofa izjavil:” Danes sem bil pri škofovskem posvečenju svetnika”.
Ko je postal škof se je Gianelli z ljudskimi misijoni in duhovnimi vajami trudil obnoviti svojo škofijo. Posebno skrb je posvetil semenišču, saj je vedel, da ni razcveta verskega življenja brez primernega števila dobrih klerikov. Sklical je tudi škofijsko sinodo. Umrl je 7. junija leta 1846, še dokaj mlad. Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za blaženega, papež Pij XII. pa leta 1951 za svetnika. Njegove duhovne hčere danes delujejo po celi Latinski Ameriki. Zadnja leta pa so se lepo razširile tudi po Španiji. Sveti Anton je v svojem življenju izkazal lik zavzetega dušnega pastirja.
Vir