Zavetnik: pivovarjev in mlinarjev; velja za priprošnjika pri iskanju izgubljenih predmetov.
Atributi: riba, prstan
Zavetnik pivovarjev, mlinarjev in pri iskanju izgubljenih predmetov je bil sprva hišni upravitelj pri frankovskem kralju. Eden njegovih sinov se je poročil s hčerko Pipina Starejšega, tako je bil Arnold v tesni povezavi s karolinsko hišo. Ko je njegova žena Doda vstopila v samostan, se je tudi Arnold dal posvetiti v duhovnika. Okoli leta 614 je bil imenovan za škofa v Metzu, poleg tega pa je dobil tudi vodilno vlogo na frankovskem dvoru. Leta 627 se je odpovedal škofovski službi in do smrti živel kot puščavnik v Remiremontu, kjer je skrbel za domačine. Njegov naslednik, škof Abbo, je dal prenesti njegove posmrtne ostanke v Metz.
Pogosto je prikazan kako neguje bolnike, večkrat tudi z ribo in prstanom, kar temelji na legendi, po kateri naj bi svoj prstan vrgel v Mozelo in rekel, da svojih grehov tako dolgo ne bo imel za odpuščene, dokler ne dobi prstana nazaj. Pozneje ga je nasel v trebuhu ribe, ki so mu jo prinesli za obed. Ta prizor lahko vidimo na barvnem oknu v stolnici v Metzu.
Arnulf je že v mladih letih slovel kot bister in nadarjen mladenič neoporečnega moralnega vedenja. Svoje dolžnosti je opravljal odgovorno, natančno in premišljeno, bil je bister opazovalec ljudi, ustrežljiv in globoko pobožen. Zato ni čudno, da si ga je vojvoda Gondulf izbral za pomočnika in ga kot svetovalca uvedel v dvorno službo. Kmalu je postal upravitelj državnih posestev in zaslovel kot blag in moder državnik. Poročil se je s pobožnim in plemenitim dekletom ter imel z njo dva sina. Upošteval in cenil ga je tudi mogočni državni upravnik Pipin starejši, ki mu je uspelo združiti med seboj več delov frankovske države, ki so jih dotlej upravljali posamezni člani kraljeve družine, pod enotno vodstvo. Pipin je poleg tega ob sebi zbral najboljše predstavnike plemstva, ki so na državnem zboru v Parizu leta 615 sklenili, da morajo poslej škofe voliti le predstavniki Cerkve, škofje pa naj svoje duhovnike nastavljajo zgolj po cerkvenih predpisih. To je bil nujen in moder sklep, saj je bilo dotlej vse preveč protekcionizma, člani kraljeve rodbine pa so na škofovska mesta in druge odgovorne službe postavljali praviloma za to nevredne in nesposobne ljudi. Da bi imel med škofi prepričanega zagovornika te reforme, je Pipin predlagal, da si v mestu Metzu izberejo za škofa Arnulfa. Ta je z ženinim soglasjem, ki je odšla v samostan, to tudi postal. Kot škof si je še bolj prizadeval za molitev in spokornost, zato je veliko truda vložil v boljšo duhovniško vzgojo in prenovo Cerkve, obenem pa poskušal vplivati tudi na večjo moralo v javnem življenju. Stežka, a postopoma mu je vendarle uspelo, da je v družbi uveljavil bolj krščanski red. Kasneje, ko je našel vrednega naslednika za svoje škofovsko mesto, se je odločil, da se škofiji odpove in zaživi tiho in skrito življenje v samostanu Remiremont v južni Loreni. Razdal je svoje premoženje in se kot puščavnik naselil v celici blizu gobavcev. Zadnja leta svojega življenja je, srečen bolj kot kdaj koli prej, stregel tem revežem.
Ime: Ime je nemško, izhaja iz starovisokonemških besed arn »orel« in waltan »vladati«. Pomeni lahko tudi »močan, prekanjen«.
Rodil se je okoli leta 582 v Lay-St.Christophe pri Nancyju v Franciji, umrl pa 18. julija 641 v Remiremontu v Franciji.
Družina: Rodil se je v bogati in pobožni plemiški družini, ki je imela posesti v okolici mesta Nancy. Po očetovi strani je bil v sorodu s sv. Gregorjem, mati pa je bila hči švabskega vojvode.
Legenda: Arnulf je nekaj časa živel v velikem strahu, da mu njegovi grehi ne bodo odpuščeni. Zato je nekoč vrgel svoj prstan v reko Mozelo in prosil Boga, naj mu ga v dokaz, da so mu odpuščeni njegovi grehi, pomaga najti. In res ga je kmalu našel v trebuhu ribe, ki so mu jo prinesli za obed.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, pogosto pri negovanju bolnikov, večkrat pa ima pri sebi tudi ribo in prstan.
Goduje: 18. julija.
Vir
Sv. Arnulf se je rodil okoli leta 582 v bogati in pobožni plemiški družini v okolici mesta Nancy v Franciji. Po očetovi strani je bil v sorodu s sv. Gregorjem, mati pa je bila hči švabskega vojvode. Bil je bister in nadarjen mladenič neoporečnega moralnega vedenja, ki se je hitro povzpel v državi.
Poročil se je s pobožnim in plemenitim dekletom ter imel z njo dva sina. Upošteval in cenil ga je tudi mogočni državni upravnik Pipin starejši.
Da bi imel med škofi prepričanega zagovornika, je Pipin predlagal, da si v mestu Metzu izberejo za škofa sv. Arnulfa. Ta je z ženinim soglasjem, ki je odšla v samostan, to tudi postal. Kot škof si je še bolj prizadeval za molitev in spokornost, zato je veliko truda vložil v boljšo duhovniško vzgojo in prenovo Cerkve. Stežka, a postopoma mu je vendarle uspelo, da je v družbi uveljavil bolj krščanski red.
Pozneje, ko je našel vrednega naslednika za svoje škofovsko mesto, se je odločil, da se škofiji odpove in zaživi tiho in skrito življenje v samostanu Remiremont v južni Loreni. Razdal je svoje premoženje in se kot puščavnik naselil v celici blizu gobavcev. Zadnja leta svojega življenja je stregel tem revežem. Umrl je 18. julija 641 v Remiremontu v Franciji.
Sv. Arnulf je zavetnik pivovarjev in mlinarjev.
Vir
V Metzu (v Avstráziji, danes v Franciji), sveti Arnúlf, škof, ki je bil svetovalec Dagobérta, kralja Avstrázije, a je odložil službo in živel samotarsko življenje na gori Vósegu.
Vir