Imena: Avguštin, Gustav, Gusti, Gušti
Rodil se je leta 354 v severni Afriki. Oče mu je bil Patricij, pogan, ki se je dal krstiti šele pred smrtjo, mati sv. Monika. Izredno nadarjen, pa močno nagnjen k hudemu, je kmalu zašel na kriva pota krivoverstva in nečistosti. Vse te zablode je brez olepševanja pozneje opisal v prelepi knjigi Izpovedi. Izučil se je govorništva in postal govornik najprej v domačem kraju, nato v Kartagini in da bi dosegel še večjo slavo, je materi, ki je nenehno zanj molila, ušel v Rim in od tam v Milano.
Tu je bil škof sv. Ambrozij. Avguštin je hodil poslušat njegove pridige, ne da bi spoznal kaj, temveč kako škof govori, saj je bil Ambrozij sloveč govornik. Z božjo milostjo je čedalje bolj pronicalo vanj tudi to, kar je škof govoril. Sreče Avguštin v svojih grehih ni našel. Hrepenel je po lepšem življenju, vedno pa odlašal: jutri, jutri! Za njim je v Milano prihitela tudi njegova mati. Polagoma je začel Avguštin prebirati evangelij in Pavlova pisma. Jasno mu je bilo, kaj bi moral storiti, pa ni imel moči. Nekoč je zvedel, kako sta se ob branju življenja sv. Antona Puščavnika spreobrnila dva cesarska dostojanstvenika. Šel je na vrt, se vrgel pod smokvo, jokal in klical: Doklej, o doklej še tvoj jutri in venomer jutri! Zakaj ne že danes? Tedaj zasliši pojoč otroški glas: Vzemi, beri!
Kakor da je klic božje milosti, vzame Avguštin v roko Pavlova pisma, jih kar na slepo odpre in bere: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu za poželjivost.« Dalje ni bral. Milost je zmagala. Dal se je Ambroziju krstiti, star dvaintrideset let. Z materjo se je odpravil domov, najprej v Tagaste, nato v Hipo, kjer je postal mašnik in pozneje škof. Tam je 28. avgusta 430 umrl. Po globokosti duha presega Avguštin vse cerkvene očete. Njegovi spisi so še danes neizčrpna zakladnica misli.
Njegov god obhajamo 28. avgusta.
Vir
V življenju vsakega od nas so drage osebe, ki so nam posebej blizu, nekatere so že v božjem naročju, druge so še z nami na življenjski poti. To so naši starši, sorodniki, vzgojitelji, to so ljudje, ki smo jim storili kaj dobrega ali od katerih smo kaj dobrega prejeli; to so ljudje, na katere lahko računamo. Pomembno pa je imeti tudi »sopotnike« na poti našega krščanskega življenja: mislim na duhovnega voditelja, spovednika, na ljudi, s katerimi lahko podelimo izkustva vere, mislim pa tudi na Devico Marijo in svetnike.
Vsak bi moral imeti kakšnega svetnika, s katerim si je domač, da ga čuti blizu v molitvi in priprošnji, pa tudi zato, da ga posnema. Rad bi vas torej povabil, da bolj spoznate svetnike, da začnete pri tistem, čigar ime nosite, da preberete njegov življenjepis, njegova dela. Prepričani bodite, da bodo postali dobri vodniki v poglobljeno ljubezen do Gospoda in krepka pomoč za vašo človeško in krščansko rast.
Nemirno iskanje Resnice
Kot veste, sem tudi jaz na poseben način povezan z nekaterimi svetniki: med njimi je poleg sv. Jožefa in sv. Benedikta, katerih ime nosim, in drugih tudi sv. Avguštin. Zame je bil velik dar, da sem ga tako rekoč od blizu spoznal prek študija in molitve. Postal je moj dober »sopotnik« v življenju in pri služenju. Še enkrat bi rad poudaril pomemben vidik njegovega človeškega in krščanskega izkustva, ki je sodoben tudi v našem času, ko se protislovno zdi, da je relativizem tista »resnica«, ki bi morala voditi mišljenje, odločanje in ravnanje.
Sv. Avguštin je človek, ki ni nikoli živel površno; žeja, nemirno in nenehno iskanje Resnice je ena temeljnih značilnosti njegovega bivanja; a ne iskanje »lažnih resnic«, ki ne morejo dati srcu trajnega miru, ampak tiste Resnice, ki da smisel bivanju in je »dom«, v katerem najde srce vedrino in veselje. Njegova pot ni bila lahka, to vemo. Mislil je, da je srečal Resnico v ugledu, karieri, posedovanju stvari, v glasovih, ki so obljubljali takojšnjo srečo. Motil se je; srečal se je z žalostjo, soočil se je z neuspehi, ni pa se nikoli ustavil, nikoli se ni zadovoljil s tem, kar je dajalo le zastrto luč. Znal je gledati v globino lastnega jaza in je zaznal, kakor piše v Izpovedih, da je tista Resnica, tisti Bog, ki ga je iskal z vsemi svojimi močmi, v njem bolj notranji od njega samega, da mu je bil vedno blizu, da ga ni nikoli zapustil, da je čakal, kako bi mogel dokončno vstopiti v njegovo življenje (prim. III, 6, 11; X, 27, 38). Kakor sem rekel, ko sem komentiral nedavni film o njegovem življenju, je sv. Avguštin v svojem nemirnem iskanju razumel, da ni on našel Resnice, ampak da je Resnica sama, ki je Bog, našla njega. Ko Romano Guardini komentira odlomek iz tretje knjige Izpovedi, trdi: Sv. Avguštin je razumel, da je Bog »slava, ki nas vrže na kolena, pijača, ki poteši žejo, zaklad, ki nas osreči. [Avguštin je dobil] pomirjujočo gotovost človeka, ki je končno doumel, pa tudi blaženost ljubezni, ki ve: To je vse in to mi zadošča.«
Dotik Boga v tihoti
Prav tako v Izpovedih, v deveti knjigi, naš svetnik posreduje razgovor z materjo, sv. Moniko. Prizor je veličasten: on in mati sta v Ostiji, v hotelu, in z okna vidita nebo in morje; in gresta onkraj neba in morja ter se za hip dotakneta božjega Srca v tihoti stvarstva. In tu se pojavi temeljna misel na poti k Resnici: ustvarjenine morajo umolkniti in na njihovo mesto mora vstopiti molk, v katerem more spregovoriti Bog. To velja zmeraj, tudi v našem času. Včasih nas je strah tišine, zbranosti, razmišljanja o svojem delovanju, o globljem smislu lastnega življenja, pogosto raje živimo samo begotni trenutek in si zamišljamo, da bo prinesel trajno srečo. Raje živimo površno, ne da bi razmišljali, ker je to videti lažje. Strah nas je iskati Resnico ali pa nas je strah, da bi nas Resnica našla, nas zagrabila in nam spremenila življenje, kakor se je to zgodilo s sv. Avguštinom.
Dragi bratje in sestre! Rad bi rekel vsem, tudi tistemu, ki je v težkem trenutku na svoji poti vere, tistemu, ki se bolj malo udeležuje življenja Cerkve ali živi, kakor da bi Boga ne bilo: ne bojte se Resnice, nikoli ne prekinite poti proti njej, nikoli ne nehajte iskati globoke resnice o sebi in o stvareh z notranjim očesom srca. Bog vam bo zagotovo dal Luči, da boste videli, in Topline, da boste v srcu začutili, da nas ljubi in da želi biti ljubljen.
Priprošnja Device Marije, sv. Avguština in sv. Monike naj nas spremlja na tej poti.
Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 25. avgusta 2010
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin svetega Avguština, škofa in odličnega cerkvenega učitelja, ki se je po nemirni mladosti, zaradi nauka in spoznanja spreobrnil k katoliški veri. Bil je krščen od milanskega škofa in ko se je vrnil v domovino, je z nekaj prijatelji živel asketsko, vdan Bogu in študiju Svetega Pisma. Kmalu je bil izvoljen za škofa v Hiponu, v Afriki, Štiriintrideset let je postal za zgled svoji čredi, učil jo je s pridigami in mnogimi spisi, s katerimi se je bojeval tudi proti zmotam svojega časa, ali je pravo vero učeno razložil.
Vir
Zavetnik: teologov, tiskarjev in pivovarjev; priporočajo se mu tudi za dobre oči.
Atributi: knjiga, pero za pisanje, model cerkve ali srce, ki gori ali je prebodeno s puščico.
Cerkve: Posvečena mu je ena župnijska (Struge na Dolenjskem) in tri podružnične cerkve.
Lahko rečemo samo, da so molitev in solze svete Monike Cerkvi izprosile enega največjih svetnikov in učenjakov vseh časov, svetega Avguština. Iz njegovih del še danes črpa tako krščanska filozofija in teologija kakor tudi mistika.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Augustinus, ki je izpeljanka iz imena Augustus »vzvišeni«. To je bilo častno ime rimskih cesarjev.
Rodil se je 13. novembra 354 v kraju Tagaste v Numidiji, danes Alžirija, umrl pa 28. avgusta 430 v kraju Hippo Regius, prav tako v Numidiji.
Družina: Avguštinov oče Patricij je bil član občinskega sveta v Tagastu, pogan; njegova mati sv. Monika pa je bila kristjana, junaška trpeča žena, ki je na koncu le dočakala spreobrnitev moža in sina. Imel je še brata Navigija in sestro Perpetuo ter sina Adeodata.
Duhovni oče: Sv. Ambrož, milanski škof.
Sodobniki: Mnogi svetniki in teologi tistega časa: Atanazij iz Aleksandrije, Bazilij, Ciril Jeruzalemski, sv. Anton, Evzebij.
Škofija: V obmorskem mestu Hipo, današnji Bône (Annaba), je obstajala škofija že v antičnih časih, danes pa je samo še »titularna«. Avguštin je postal škof leta 396 in je nasledil Grka Valerija. Tu so bili trije koncili in več sinod.
Skupnost: S svojim načinom življenja in vodilom, ki ga je zapisal, je predhodnik številnih avguštinskih redovnih skupnosti, v ožjem pomenu pa obstajata dve veji avguštincev: redovniki in redovnice, ki molijo brevir v koru, regularni kanoniki, ter avguštinci puščavniki.
Kreposti: Po burnem in tudi razuzdanem življenju lahko danes pri njem občudujemo zlasti tri velike lastnosti: izredno spoznanje samega sebe in polna oblast nad seboj, globoka ponižnost in goreča ljubezen do Boga in nesebična ljubezen do bližnjega, miloba in ljubeznivost, velika delavnost ter vdanost Cerkvi in njenemu nauku.
Dela: Napisal je 113 knjig in 218 pisem, med najpomembnejša dela spadajo Izpovedi (Confessiones) in O Božji državi (De civitate Dei). Ohranilo se je tudi okoli petsto njegovih pridig in številni govori.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen v škofovskih oblačilih, pogosto prikazan kot učenjak. Velikokrat je ob njem angel (deček z zajemalko) ali Jezušček. Kot atribute ima pri sebi knjigo, pero za pisanje, model cerkve ali srce, ki gori ali je prebodeno s puščico.
Grob: Njegove relikvije so v 8. stoletju prepeljali v lombardijsko mesto Pavia, kjer ima grobnico v glavnem oltarju cerkve S. Pietro in Ciel d’Oro.
Beatifikacija: Spada med štiri velike zahodne cerkvene učitelje, razglašen je bil leta 1295.
Goduje: 28. avgusta.
Pri nas: Posvečena mu je ena župnijska (Struge na Dolenjskem) in tri podružnične cerkve.
Misel: »Vse, kar vem, je tole: kar je negotovega in minljivega, je treba prezirati; in vse, kar je gotovega in večnega, je treba iskati …«
Vir
Svetemu Avguštinu, današnjemu godovnjaku, so po pravici dali naslov ‘učitelj milosti’. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.
Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.
Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za Zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.
Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.
Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželji vost.« To se je zgodilo avgusta 386, o veliki noči naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.
Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.
Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.