“Doumejmo Božjo milost” – Iz razprave o pismu Galačanom
“V sebi upodobite Kristusa” – Iz razprave o pismu Galačanom
“Sin nam spolnjuje božje obljube” – Iz razlage psalmov (Ps 109,1—3)
“Govori o Prvem Janezovem pismu” (Jn 7,9-11)
“Rešil bom svoje ljudstvo” – Iz razprav o Janezovem evangeliju (26, 4-6)
“Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev” – Iz knjige O božji državi (10,6)
“Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje” – Iz pisma vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18)
“Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi” – Iz pisma vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20)
“Gospodova molitev” – Iz pisma vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22)
“Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi” – Iz pisma vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 – 13, 24)
“Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo” – Iz pisma vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26)
“Duh prosi za nas” – Iz pisma vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28)
Imena: Avguštin, Gustav, Gusti, Gušti
Rodil se je leta 354 v severni Afriki. Oče mu je bil Patricij, pogan, ki se je dal krstiti šele pred smrtjo, mati sv. Monika. Izredno nadarjen, pa močno nagnjen k hudemu, je kmalu zašel na kriva pota krivoverstva in nečistosti. Vse te zablode je brez olepševanja pozneje opisal v prelepi knjigi Izpovedi. Izučil se je govorništva in postal govornik najprej v domačem kraju, nato v Kartagini in da bi dosegel še večjo slavo, je materi, ki je nenehno zanj molila, ušel v Rim in od tam v Milano.
Tu je bil škof sv. Ambrozij. Avguštin je hodil poslušat njegove pridige, ne da bi spoznal kaj, temveč kako škof govori, saj je bil Ambrozij sloveč govornik. Z božjo milostjo je čedalje bolj pronicalo vanj tudi to, kar je škof govoril. Sreče Avguštin v svojih grehih ni našel. Hrepenel je po lepšem življenju, vedno pa odlašal: jutri, jutri! Za njim je v Milano prihitela tudi njegova mati. Polagoma je začel Avguštin prebirati evangelij in Pavlova pisma. Jasno mu je bilo, kaj bi moral storiti, pa ni imel moči. Nekoč je zvedel, kako sta se ob branju življenja sv. Antona Puščavnika spreobrnila dva cesarska dostojanstvenika. Šel je na vrt, se vrgel pod smokvo, jokal in klical: Doklej, o doklej še tvoj jutri in venomer jutri! Zakaj ne že danes? Tedaj zasliši pojoč otroški glas: Vzemi, beri!
Kakor da je klic božje milosti, vzame Avguštin v roko Pavlova pisma, jih kar na slepo odpre in bere: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu za poželjivost.« Dalje ni bral. Milost je zmagala. Dal se je Ambroziju krstiti, star dvaintrideset let. Z materjo se je odpravil domov, najprej v Tagaste, nato v Hipo, kjer je postal mašnik in pozneje škof. Tam je 28. avgusta 430 umrl. Po globokosti duha presega Avguštin vse cerkvene očete. Njegovi spisi so še danes neizčrpna zakladnica misli.
Njegov god obhajamo 28. avgusta.
Vir
V življenju vsakega od nas so drage osebe, ki so nam posebej blizu, nekatere so že v božjem naročju, druge so še z nami na življenjski poti. To so naši starši, sorodniki, vzgojitelji, to so ljudje, ki smo jim storili kaj dobrega ali od katerih smo kaj dobrega prejeli; to so ljudje, na katere lahko računamo. Pomembno pa je imeti tudi »sopotnike« na poti našega krščanskega življenja: mislim na duhovnega voditelja, spovednika, na ljudi, s katerimi lahko podelimo izkustva vere, mislim pa tudi na Devico Marijo in svetnike.
Vsak bi moral imeti kakšnega svetnika, s katerim si je domač, da ga čuti blizu v molitvi in priprošnji, pa tudi zato, da ga posnema. Rad bi vas torej povabil, da bolj spoznate svetnike, da začnete pri tistem, čigar ime nosite, da preberete njegov življenjepis, njegova dela. Prepričani bodite, da bodo postali dobri vodniki v poglobljeno ljubezen do Gospoda in krepka pomoč za vašo človeško in krščansko rast.
Nemirno iskanje Resnice
Kot veste, sem tudi jaz na poseben način povezan z nekaterimi svetniki: med njimi je poleg sv. Jožefa in sv. Benedikta, katerih ime nosim, in drugih tudi sv. Avguštin. Zame je bil velik dar, da sem ga tako rekoč od blizu spoznal prek študija in molitve. Postal je moj dober »sopotnik« v življenju in pri služenju. Še enkrat bi rad poudaril pomemben vidik njegovega človeškega in krščanskega izkustva, ki je sodoben tudi v našem času, ko se protislovno zdi, da je relativizem tista »resnica«, ki bi morala voditi mišljenje, odločanje in ravnanje.
Sv. Avguštin je človek, ki ni nikoli živel površno; žeja, nemirno in nenehno iskanje Resnice je ena temeljnih značilnosti njegovega bivanja; a ne iskanje »lažnih resnic«, ki ne morejo dati srcu trajnega miru, ampak tiste Resnice, ki da smisel bivanju in je »dom«, v katerem najde srce vedrino in veselje. Njegova pot ni bila lahka, to vemo. Mislil je, da je srečal Resnico v ugledu, karieri, posedovanju stvari, v glasovih, ki so obljubljali takojšnjo srečo. Motil se je; srečal se je z žalostjo, soočil se je z neuspehi, ni pa se nikoli ustavil, nikoli se ni zadovoljil s tem, kar je dajalo le zastrto luč. Znal je gledati v globino lastnega jaza in je zaznal, kakor piše v Izpovedih, da je tista Resnica, tisti Bog, ki ga je iskal z vsemi svojimi močmi, v njem bolj notranji od njega samega, da mu je bil vedno blizu, da ga ni nikoli zapustil, da je čakal, kako bi mogel dokončno vstopiti v njegovo življenje (prim. III, 6, 11; X, 27, 38). Kakor sem rekel, ko sem komentiral nedavni film o njegovem življenju, je sv. Avguštin v svojem nemirnem iskanju razumel, da ni on našel Resnice, ampak da je Resnica sama, ki je Bog, našla njega. Ko Romano Guardini komentira odlomek iz tretje knjige Izpovedi, trdi: Sv. Avguštin je razumel, da je Bog »slava, ki nas vrže na kolena, pijača, ki poteši žejo, zaklad, ki nas osreči. [Avguštin je dobil] pomirjujočo gotovost človeka, ki je končno doumel, pa tudi blaženost ljubezni, ki ve: To je vse in to mi zadošča.«
Dotik Boga v tihoti
Prav tako v Izpovedih, v deveti knjigi, naš svetnik posreduje razgovor z materjo, sv. Moniko. Prizor je veličasten: on in mati sta v Ostiji, v hotelu, in z okna vidita nebo in morje; in gresta onkraj neba in morja ter se za hip dotakneta božjega Srca v tihoti stvarstva. In tu se pojavi temeljna misel na poti k Resnici: ustvarjenine morajo umolkniti in na njihovo mesto mora vstopiti molk, v katerem more spregovoriti Bog. To velja zmeraj, tudi v našem času. Včasih nas je strah tišine, zbranosti, razmišljanja o svojem delovanju, o globljem smislu lastnega življenja, pogosto raje živimo samo begotni trenutek in si zamišljamo, da bo prinesel trajno srečo. Raje živimo površno, ne da bi razmišljali, ker je to videti lažje. Strah nas je iskati Resnico ali pa nas je strah, da bi nas Resnica našla, nas zagrabila in nam spremenila življenje, kakor se je to zgodilo s sv. Avguštinom.
Dragi bratje in sestre! Rad bi rekel vsem, tudi tistemu, ki je v težkem trenutku na svoji poti vere, tistemu, ki se bolj malo udeležuje življenja Cerkve ali živi, kakor da bi Boga ne bilo: ne bojte se Resnice, nikoli ne prekinite poti proti njej, nikoli ne nehajte iskati globoke resnice o sebi in o stvareh z notranjim očesom srca. Bog vam bo zagotovo dal Luči, da boste videli, in Topline, da boste v srcu začutili, da nas ljubi in da želi biti ljubljen.
Priprošnja Device Marije, sv. Avguština in sv. Monike naj nas spremlja na tej poti.
Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 25. avgusta 2010
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin svetega Avguština, škofa in odličnega cerkvenega učitelja, ki se je po nemirni mladosti, zaradi nauka in spoznanja spreobrnil k katoliški veri. Bil je krščen od milanskega škofa in ko se je vrnil v domovino, je z nekaj prijatelji živel asketsko, vdan Bogu in študiju Svetega Pisma. Kmalu je bil izvoljen za škofa v Hiponu, v Afriki, Štiriintrideset let je postal za zgled svoji čredi, učil jo je s pridigami in mnogimi spisi, s katerimi se je bojeval tudi proti zmotam svojega časa, ali je pravo vero učeno razložil.
Vir