Njegovi spisi:
“Psevdo-Barnabovo pismo”
Atributi: evangelijska knjiga v roki.
Imena: Barnaba
Po rodu je bil Jud z otoka Cipra, po obrezi imenovan Jožef. Zaradi svoje priljudnosti je dobil v Jeruzalemu pridevek Barnaba, po naše »Sin tolažbe«. V Apostolskih delih beremo, da je prodal svoje posestvo in izkupiček položil k nogam apostolov. Ko se je Savel tako naglo spreobrnil in postal Pavel, so bili apostoli do novega spreobrnjenca kajpada oprezni, kar nezaupni. Barnaba pa ga je uvedel v zbor apostolov. Razložil jim je namreč, kako se je Pavlu na poti v Damask prikazal Jezus, da se je spreobrnil. Tako jih je prepričal o njegovi iskreni vnemi za Cerkev. Pozneje so apostoli Barnabu poverili vodstvo antiohijske Cerkve. Antiohija, tretje največje mesto v rimski državi, je bila središče za spreobrnjence iz poganstva.
Od tam je šel Barnaba v Tarz po Pavla in odpravila sta se na misijonsko potovanje po Cipru in Mali Aziji, ki je trajalo štiri leta. Leta 50 sta se udeležila apostolskega zbora v Jeruzalemu, prvega vesoljnega cerkvenega zbora, nato sta se ločila. Barnaba se je z Markom vrnil na Ciper, Pavel pa je s Silo odšel v Malo Azijo in Grčijo. Od tega časa ne vemo o Barnabu nič zanesljivega, čeprav lahko domnevamo, da med velikima misijonarjema ni prišlo do trajnega preloma. Pozneje sta se še srečala in sodelovala, kar je razvidno iz Pavlovega pisma Korinčanom, v katerem omenja Barnaba (1 Kor 9,6). Zatem pa se izgubijo sledi za tem svetnikom, ki mu pripada častni naslov apostola, čeprav ga Kristus ni izrečno povabil med apostole. Bil pa je med sedemdeseterimi Jezusovimi učenci.
Po ohranjenih poročilih je mogoče sklepati, da je na Cipru Barnaba z Markom le kaki dve leti oznanjal krščanstvo, nato pa sta se vrnila za nekaj časa v Antiohijo in šla na Ciper, kjer je Barnaba umrl mučeniške smrti. Ko je namreč v glavnem ciprskem mestu Salamini oznanjal evangelij, so judovski rojaki, ki jih je grizla njegova vnema za pokristjanjenje poganov, navalili nanj, ga vlekli iz mesta in s kamenjem pobili. To naj bi se zgodilo leta 62. Slikajo ga pa tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene.
Goduje 11. junija.
Pregovor: Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.
Vir
Spomin svetega Barnaba, apostola, ki je bil dober mož in poln Svetega Duha in vere. Prištet je bil med prve vernike Jeruzalema. Oznanjal je evangelij v Antiohiji, in komaj spreobrnjenega Pavla iz Tarza uvedel med število bratov, ter spremljal na prvem njegovem potovanju pri evangelizaciji Azije. Nadalje je bil navzoč pri jeruzalemskem koncilu. Ko se je vrnil na Ciper, svojo domovino, je tam širil evangelij.
Vir
Svetemu Barnabu priznavajo naziv apostol, čeprav ga Jezus ni poklical v zbor dvanajsterih, bil pa je eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so se mu pridružili. Veljal je za izredno prikupnega moža, o katerem pravi Sveto pismo, da je bil »odličen mož in poln Svetega Duha in vere« (Apd 11, 24). Apostoli so mu upravičeno nadeli ime Barnaba, sin tolažbe, saj je bil edini, ki je sredi zmede in strahu ob dogodkih, povezanih z Jezusovim prijetjem in križanjem, ohranil mirno kri. Sam je zbiral razkropljene apostole, jih spodbujal in jim dajal pogum. O njegovi mladosti vemo le, da je bil Jud s Cipra, obiskoval je jeruzalemsko visoko šolo, poučeval ga je Gamaliel, ki se je kasneje v velikem zboru zavzel za kristjane. Bil je eden prvih kristjanov, ki so po Gospodovem vnebohodu prodali posestva in izkupiček prinesli apostolom. Barnaba je postal misijonar med pogani, še preden je Pavel začel svoja misijonska potovanja, kasneje pa je veliko misijonaril skupaj z njim. S Pavlom ga je tudi sicer vezalo iskreno prijateljstvo: bila sta sošolca, zanj se je zavzel pri apostolih in kristjanih po spreobrnjenju ter mu pomagal, da je postal največji oznanjevalec evangelija. Barnabova prva misijonska postaja je bila cvetoča krščanska skupnost v Antiohiji, v takrat tretjem največjem mestu na svetu. Pogani so se množično spreobračali v krščanstvo, tako da je Barnaba odšel v Tarz po Pavla, da bi mu pomagal. V času velike lakote leta 44 sta organizirala zbiranje pomoči za Cerkev v Jeruzalemu in dar osebno odnesla. Po vrnitvi v Antiohijo sta s seboj pripeljala Barnabovega nečaka Janeza Marka, evangelista, ki se je z njima kasneje odpravil na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v Malo Azijo. Po vrnitvi v Antiohijo sta se morala Barnaba in Pavel vztrajno boriti za pravice spreobrnjenih poganov, za katere so kristjani iz judovstva zahtevali, da sprejmejo vse Mojzesove predpise. Apostolski zbor v Jeruzalemu leta 49 sta uspela prepričati, da gre za neupravičene zahteve, ki predstavljajo kratenje verske svobode. Kasneje sta se Barnaba in Pavel ločila. Barnaba se je vrnil na Ciper, nato pa se za njim izgubi sled. Nekatera poročila navajajo, da naj bi bil tudi v Rimu in Aleksandriji. Tudi o tem, kdaj in kje naj bi umrl, nimamo točnega podatka. Iz poročil o njegovem mučeništvu lahko sklepamo, da je umrl na Cipru. Rojaki so ga kamnali, nato pa vrgli truplo na grmado.
Ime: Bar nabha pomeni v aramejščini »sin tolažbe«.
Rodil se je približno v času Kristusovega rojstva na Cipru, umrl pa mučeniške smrti leta 61 pri Famagusti na Cipru.
Družina: Njegovi starši so bili Judje, premožni kmetje, ki so imeli posestva v Jeruzalemu in okolici. Bil je helenist, Levijevega rodu.
Zavetnik: Milana in Firenc; tkalcev in sodarjev, priprošnjik proti prepiru, kamnitim plazom, proti toči in žalosti.
Upodobitve: Prikazujejo ga v apostolskem oblačilu z oljčno vejico, kamnom ali knjigo. Pogosto je naslikan z drugimi apostoli, zlasti s sv. Pavlom ali kako ozdravlja bolne in obsedene; znane so tudi upodobitve njegove mučeniške smrti (kamenjanja).
Goduje: 11. junija.
Pregovor: »Če sveti Barnaba deži, bo jeseni grozdja polne kadi.«
***
Apostolska dela govorijo o Barnabu kot o trdnem in prisebnem možu. Starši so mu dali ime Jožef, toda apostoli so ga imenovali Barnaba, »sin tolažbe. « Tolažba je bila res njegov značilni dar.
Barnaba, »dober človek, poln Svetega Duha in vere,« je bil po mučeništvu sv. Štefana izbran za oznanjevanje v Antiohiji (Apd 11,24). Na poti v Antiohijo se je ustavil v Tarzu, da bi srečal Pavla, ki je donedavnega pred tem preganjal kristjane. Sprejel je tveganje, da bi v svoje poslanstvo vključil neizkušenega Pavla in ga je vzel s seboj v Antiohijo. Barnaba je kmalu spoznal, da je Pavel odličen spremljevalec. Pogumno in odločno sta potovala na Ciper, kjer sta oznanjala po sinagogah ter pogosto skupaj tvegala življenje.
Po jeruzalemskem koncilu sta se Pavel in Barnaba vrnila v Antiohijo. Med njima je prišlo do nesoglasja glede Janeza Marka, ki ju je zapustil med enim izmed potovanj. Pavel namreč ni več želel potovati z njim. Zato je Barnaba poklical Janeza Marka k sebi in Pavel je odšel s Silasom, s čimer se je njuno nesoglasje končalo.
Barnaba je priprošnjik zoper neurja in nesoglasja.
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Barnaba me utrdi na poti miru.
Vir
Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni ‘sin tolažbe’. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.
Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.
Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.