Sv. Beda Častitljivi je slovel kot največji učenjak svojega časa. Najbolj pomembno njegovo delo je nastalo leta 731. Gre za Zgodovino Cerkve na Angleškem. Njegovi spisi so zaradi bogatega bibličnega, bogoslužnega in zgodovinskega znanja služili za vodilo številnim drugim cerkvenim učiteljem in redovnikom, tako da je postal zelo vplivna osebnost pri gradnji krščanske Evrope. Papež je ob tem izrazil upanje, da bi bili tudi mi pripravljeni znova odkrivati naše krščanske korenine in tako postali graditelji krščanske in človeške Evrope.
Kot navaja zbirka Leto svetnikov, se Slovencem ime Beda zdi nenavadno, ima pa pomen: molivec. V besedi je koren bede, soroden nemškemu ‘beten’ oziroma moliti. Svetnika upodabljajo s peresnikom in ravnilom v roki ali zatopljenega v knjigo.
Sveti Beda Častitljivi goduje 25.maja.
Vir
Ta veliki svetnik se je rodil na severovzhodu Anglije, proti koncu sedmega stoletja. Ko je bil star sedem let so ga starši poslali v šolo k menihom v bližnji benediktinski samostan v Wearmounthu. V samostanu je ostal vse do svoje smrti, srečen, da je lahko proučeval Sveto pismo in prepeval hvalnice Bogu. Še v času življenja je slovel kot najbolj učen mož in plodoviti pisatelj zgodnjega srednjega veka, slovel pa je tudi po svoji veliki svetosti in modrosti. Tako se je zelo učinkovito vključil v izgradnjo krščanske Evrope. Svete knjige so bile trajen vir njegovega teološkega razmišljanja. Ko jih je razlagal, je posebej izpostavljal povezanost med staro in novo zavezo in se osredotočal na Kristusa in Cerkev. Najbolj pa je znan po svojih zgodovinskih spisih, v katerih razlaga zgodovino Cerkve v luči Apostolskih del, cerkvenih očetov in vesoljnih cerkvneih zborov, vse do časa v katerem je živel. Tako je zgodovina Cerkve ena od njegovih izbranih tematik, je dejal papež. Ko je sveti Beda govoril o Cerkvi, ki jo je ljubil, je vedno izpostavljal njene značilnosti, da je katoliška, to je, vesoljna in raznolika; apostolska, oziroma rimska, kar posebno pride do izraza na Veliko noč. Sveti Beda kot veliki teolog bogoslužja posebej podčrta stvarnost zakramentov, po katerih verniki ne postanejo le kristjani, ampak drugi Kristus. V svojih pridigah se je zlasti odlikoval kot učitelj, ki uvaja vernike, kako naj z veseljem obhajajo Gospodove skrivnosti in jih v življenju živijo. Tudi v tem pogledu je njegov nauk danes za nas zelo aktualen, je dejal sveti oče. V Cerkvi je namreč vsakdo po svojem poklicu povabljen, da v njej deluje neutrudno deluje, da bi Božji besedi odprl nova področja delovanja, ki mu bo omogočila, da se na izviren način vključi v družbeno tkivo. Kot je dejal ob koncu današnje kateheze papež Benedikt XVI., nas sveti Beda Častitljivi vabi, da vztrajno poslušamo Božjo besedo in goreče molimo.
Vir
Kljub temu da je Beda večino svojega življenja preživel zaprt v samostanu in se ni udejstvoval ali nastopal v javnem življenju, je po vsej zahodni Cerkvi znan kot največji učenjak svojega časa. Zaradi njegovega dela Zgodovina Cerkve na Angleškem ga imenujejo tudi »oče angleškega zgodovinopisja«. On je bil pobudnik ideje, da se leta štejejo po Kristusovem rojstvu. Njegova dela segajo na številna področja zgodovine, govorništva, matematike, glasbe, poezije, astronomije, gramatike, filozofije, hagiografije, homiletike in eksegeze Svetega pisma.
Ime: Beda pomeni »molivec«, ker se v besedi skriva koren bede (nemško beten), »moliti«. Pozneje je dobil še vzdevek »Venerabilis«, Častitljivi.
Rodil se je okoli leta 672/673 v okolici samostana Wermouth v Northumbriji v Severni Angliji, umrl pa na praznik Kristusovega vnebohoda, najverjetneje 25. (ali 26.) maja 735 v Jarrowu, prav tako v Angliji.
Družina: Beda sam pravi, da se je rodil na zemljiškem posestvu samostana Wermout; sklepajo, da so morali biti njegovi starši bogati, kaj več pa ni znanega.
Skupnost: Že s sedmimi leti je vstopil v benediktinski samostan v domačem kraju, nato pa šel v šolo v Jarrow, kjer je ostal vse do smrti. Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529. Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.
Poslanstvo: Beda je bil kot učenjak in pisatelj eden najpomembnejših učiteljev, njegove predavalnice so bile vedno polne mladine, pa tudi vse velike osebnosti njegovega časa (iz cerkvenega, svetnega in znanstvenega sveta) so si z njim izmenjavale misli.
Dela: Med številnimi deli so pomembne zlasti njegove razlage svetopisemskih knjig z naukom cerkvenih očetov; še pomembnejša je njegova Zgodovina Cerkve na Angleškem, v obliki obsežne pesnitve Življenje sv. Cuthberta je opisal življenje tega svetnika, s svojim delom De natura rerum je vplival na kozmografijo in geografijo, z Liber de temporibus pa na kronologijo.
Smrt: Na predvečer vnebohoda leta 735 je začutil, da se mu bliža zadnja ura. V svojo celico je poklical samostanske brate in jim razdelil osebno lastnino: nekaj poprovih zrn, nekaj robcev in nekaj kadila. Ob njihovi molitvi se je z besedami »Dopolnjeno je« z nasmeškom na ustih poslovil od njih.
Grob: Pokopali so ga v Jarrowu, v 11. stoletju pa so njegove posmrtne ostanke pokopali v katedrali v Durhamu, kjer je njegov grob še danes.
Napis: Na njegovi nagrobni plošči je zapisano, da je z njim »ugasnila luč za ves svet.«
Zavetnik: Jarrowa, angleških pisateljev in zgodovinarjev ter lektorjev (bralcev).
Upodobitve: Njegove upodobitve so redke, najdemo jih predvsem v Angliji. Večinoma je prikazan, ko bere knjigo, v roki pa drži pisalno pero ali ravnilo.
Beatifikacija: Papež Leon XIII. ga je 13. novembra 1899 imenoval za cerkvenega učitelja in s tem potrdil njegovo češčenje.
Goduje: 25. maja (prej 27. maja).
Vir
Beda se je rodil na severovzhodu Anglije, v Northumbriji leta 672/3. /…/ Sorodniki so ga sedemletnega zaupali v vzgojo opatu bližnjega benediktinskega samostana.
Beda je eden najvidnejših likov izobraženca v zgodnjem srednjem veku. /… /Svoje najpomembnejše delo, Historia ecclesiastica gentis Anglorum je sklenil s temi besedami: »Prosim te, ljubi Jezus, … naj po tvoji naklonjenosti nekega dne dospem do tebe, ki si vir vsake modrosti in vedno ostanem pred tvojim obličjem.« Smrt ga je dohitela 26. maja 735, na vnebohod. /…/
Dogodki Stare in Nove zaveze gredo vštric, so pot proti Kristusu, čeprav sta izraženi vsaka s svojimi znamenji (to imenuje concordia sacramentorum). Šotor zaveze, ki ga je postavil Mojzes v puščavi, prvi in drugi jeruzalemski tempelj so podobe Cerkve, novega templja, ki je zgrajen na Kristusu in apostolih z živimi kamni, spojenimi z ljubeznijo Duha. In kakor so k zidavi starega templja prispevali tudi poganski narodi, … tako gradnji Cerkve prispevajo apostoli in učitelji, ki prihajajo … iz novih ljudstev, med katerimi Beda z veseljem navaja Iro-Kelte in Anglo-Sase. Sveti Beda vidi, kako raste vesoljnost Cerkve, ki … jo sestavljajo vse kulture sveta, ki se morajo odpreti Kristusu in najti v njem svoj cilj.
V Homilijah … razvija pravo mistagogijo in uči vernike, da bi veselo obhajali skrivnosti vere …, ko pričakujejo njihovo polno razodetje ob Kristusovi vrnitvi, ko bomo s poveličanimi telesi smeli v darovanjski procesiji vstopiti v večno božjo liturgijo v nebesih … Beda uči, da zakramenti uvajanja v krščanstvo vsakega vernika naredijo »ne le za kristjana, ampak tudi za Kristusa«. Vsakič, ko verna duša sprejme in z ljubeznijo ohrani božjo besedo, tako kot Marija na novo spočne in rodi Kristusa. In vsakič ko neka skupina novokrščenih prejme velikonočne zakramente, se Cerkev »samo-poraja«, … postaja »božja Mati«, ko je soudeležena pri rojevanju njegovih otrok po delovanju Svetega Duha.
Beda v Razlagi Visoke pesmi predstavi Sinagogo in Cerkev kot sodelavki pri širjenju božje besede. Kristus kot ženin hoče delavno Cerkev, »ožgano z napori evangelizacije« – očiten je namig na besede iz Visoke pesmi (1,5), kjer nevesta reče: »Nigra sum sed formosa« (Ožgana sem, a lepa) –, pripravljena obdelati druge njive ali vinograde in postaviti med novimi ljudstvi »ne le začasne kolibe, ampak stalno bivališče«, to je včleniti evangelij v družbeno tkivo in v kulturne ustanove … Trdi, da pozna veliko vernikov …, »ki so sposobni brezgrajnega vedenja; ki bi lahko, če se jih primerno spremlja, vsak dan pristopili k obhajilu«(Epist. ad Ecgberctum, ed. Plummer, str. 419).
Beda je bil že za življenja na glasu svetosti in modrosti, kar mu je zaslužilo naziv »Častitljivi«. Tako ga je imenoval tudi papež Sergij I. … Po smrti so se njegovi spisi močno razširili po njegovi domovini in po vsej evropski celini. Veliki misijonar Nemčije, škof Bonifacij (+754) je večkrat prosil … za prepise njegovih del … Beda je s svojimi deli učinkovito prispeval k izgradnji krščanske Evrope … Molimo, da bi bilo tudi danes takih osebnosti Bedovega kova, da bi ohranjale zedinjeno vso celino; molimo, da bi mi vsi bili pripravljeni znova odkrivati svoje skupne korenine, da bi bili graditelji globoko človeške in pristno krščanske Evrope.
Papež Benedikt XVI. v sredo, 18. februarja 2009
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Sveti Beda Častitljivi, duhovnik in cerkveni učitelj, ki je kot Kristusov služabnik, od osmega leta ves čas življenja v istem samostanu, preživel v Jarrowu [džerovu] v Northúmbriji na Angleškem. Premišljeval je in razlagal sveto pismo in se je rad, ob redovni disciplini in vsakdanji skrbi za petje v cerkvi, učil, ali učil druge ali pisal.
Vir