Zavetnik: Münchna, Bavarske in Mišenjske (škofije Dresden-Meissnen). Častijo ga ribiči in suknjarji; pomočnik za dež in proti neurju.
Atributi: upodabljajo ga v škofovskem oblačilu z ribo, ki ima v ustih šop ključev, ali pa s knjigo, na kateri je riba in ključi.
Imena: Beno, Beni, Benjamin, Benko, Benči, Benon.
Rodil se je leta 1010 v Hildesheimu v Nemčiji, umrl pa 16. junija 1106 v Meissnu, star šestindevetdeset let.
Beno je bil že v rosnih otroških letih deležen temeljite vzgoje in učenja v dominikanskem duhu, tako da je tudi sam sklenil vstopiti v njihov samostan. Oče je temu nasprotoval, saj je želel, da se poroči s primerno mladenko. Beno se je toliko časa izmikal, da je oče umrl, mati pa ga v njegovih odločitvah ni ovirala. Osemnajstleten je šel na študij v Rim in tam doktoriral. Kmalu po posvečenju so ga izvolili za priorja, a v tej službi ni dolgo vztrajal. Raje je bil skromen in preživljal svoje dneve v samoti. Ta pa mu ni bila usojena, saj ga je cesar poklical za kanonika v zavod Goslar. Tu je dvajset let vodil šolo, nato pa postal škof v Mišnju. V štiridesetih letih je škofijo popolnoma prenovil, vse razdal revnim in potrebnim, sam pa živel nadvse skromno. Ker se ni mogel strinjati s cesarjem glede cerkvenih zadev, ga je ta dvakrat dal zapreti. Veliko skrbi je namenil spreobračanju poganov, ki so bili v enem delu škofije še vedno precej močni in številni. Zaradi svoje priljubljenosti in množičnosti ljudi, ki so se spreobračali, ga ponekod imenujejo tudi »apostol Slovanov«.
Družina: Njegov oče je bil saški plemič iz družine Woldenberg. Komaj petletnega so ga izročili v vzgojo sorodniku škofu sv. Bernwardu v Hildesheimu.
Čudeži: Najbolj znan je čudež, ko je, potem ko ga je cesar odstavil, izročil ključe dvema kanonikoma z naročilom, naj jih raje vržeta v Labo, kakor pa da bi cesarju dovolila vstop v cerkev. Ko se je po oprostitvi vračal iz Rima v Mišenj, se je ustavil v nekem svetišču zunaj mesta. Pripraviti so mu hoteli veliko ribo, ki so jo pravkar ujeli v Labi, pa so v njenem drobovju našli ključe stolne cerkve. Tako so spoznali, da je tujec, ki se je ustavil pri njih, priljubljeni škof. Ko so ga nekega dne pogani poslušali v peklenski vročini, žejni, je s palico udaril po zemlji, in iz nje je pritekel bister studenec.
Običaji: V Münchnu vsako leto slovesno praznujejo njegov god, po praznični maši se predstavniki Cerkve in javnega življenja srečajo na skupnem sprejemu. Znano je tudi močno, Benovo pivo.
Beatifikacija: Slovesno ga je za svetnika leta 1523 razglasil papež Hadrijan VI., zaradi mnogih čudežev pa so ga častili že od leta 1285 dalje.
Goduje: 16. junija.
Vir
V Meissenu [májsnu] (na Saškem, v Nemčiji), sveti Beno, škof, ki je hotel ohraniti edinost Cerkve in zvestobo rimskemu papežu. Bil je vržen iz sedeža in trpel izgnanstvo.
Vir
Beno se je rodil leta 1010 v Hildesheimu. Njegov oče je bil saški plemič iz družine grofov Woldenberg. Ko mu je bilo komaj pet let, so ga starši izročili vzgoji sorodniku škofu Bermvardu v Hildesheimu (gl. 20. november). Vzgojen v dominikanskem duhu je sklenil, da tudi sam stopi v dominikanski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Ker je bil izredno nadarjen, so ga redovni predstojniki poslali v Pariz na vseučilišče, kjer si je pridobil vse akademske časti in naslove. Vrnil se je kot doktor modroslovnih in bogoslovnih ved, bil posvečen v duhovnika in že po; dveh letih izvoljen za priorja. A že po treh mesecih je odložil predstojniško službo, ker se v svoji skromnosti ni čutil zmožnega voditi veliko redovno družino. Umaknil se je v samoto.
Medtem je cesar Henrik III. postal pozoren na Benovo krepostno življenje in njegovo učenost ter ga poklical za kanonika v na novo ustanovljeni zavod Goslar. Nič rad ni sprejel te časti. Skoraj dvajset let je tam vodil šolo. Ano, poznejši kölnski nadškof, s katerim sta si bila dobra prijatelja, ga je predlagal v izvolitev za škofa v Mišnju (Meissnu) leta 1066. Beno je potem štirideset let vodil škofijo z vso dobrohotnostjo, pa tudi s strogostjo, če je bilo potrebno. Potegoval se je za kar najbolj slovesno obhajanje bogoslužja in je z vnemo pospeševal cerkveno petje. Vso svojo škofijo je večkrat obhodil in dohodke razdelil revnim in potrebnim. Priljubil se je celo slovanskim rodovom onkraj meja svoje škofije (Lužiškim Srbom). Njemu so se dali mnogi krstiti, tako da si je pridobil ime ‘apostol Lužiških Srbov’.
Umrl je 16. junija 1106, star šestindevetdeset let. Pokopali so ga v stolnici v Mišnju. Leta 1285 so ga po škofijskem postopku kanonizirali zaradi mnogih čudežev. Papež Hadrijan VI. ga je leta 1523 še slovesno razglasil za svetnika. Leta 1580 je vojvoda Albreht Bavarski dal prepeljati njegove relikvije v München, kjer je njegov grob v stolnici. Meissen je namreč postal protestantsko mesto.
Upodabljajo ga kot škofa z ribo, ki ima v gobcu šop ključev (po legendi, da so v trebuhu ribe, s katero so mu postregli v gostilni v Mišnju, ko se je vrnil iz pregnanstva, našli ključe stolne cerkve). Časte ga kot zavetnika Münchna, Bavarskega in mišenjske škofije; tudi kot zavetnika ribičev in suknarjev.
Najbrž so se zaradi odvisnosti nekaterih delov Gorenjske od Freisinga pri Münchnu tudi pri nas ohranili nekateri sledovi njegovega češčenja, npr. posebne litanije, natisnjene samo s sličicami, brez besedila.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.