Imena: Bogumil, Bogomil, Bogomila
Po rodu je bil Poljak in se rodil okoli leta 1116 blizu Gnjezna v plemiški družini. Skupaj z bratom Boguhvalom si je znanje pridobil v Gnjeznu in v Parizu, kjer se je navdušil za ideale, ki jih je tedaj med plemstvom oznanjal sv. Bernard. Po vrnitvi v domovino je brat vstopil v cistercijanski samostan, on pa je moral prevzeti očetovo dediščino. Ko je sam postal gospodar, se je ravnal po besedi sv. Bernarda, da plemstvo toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in verski blagor ljudstva.
Njegov stric Janislav je bil takrat nadškof v Gnjeznu. Ko je videl Bogumilovo vnemo za okrepitev verskega življenja, ga je povabil k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumil že prej ni maral bučne družbe in tudi za gospodarstvo samo se ni posebno zanimal. Ljubša mu je bila samota, kjer je mogel zbrano moliti; posebno prisrčno pa je častil Marijo. Bal pa se je sprejeti mašniško posvečenje zaradi velike odgovornosti. Posvetiti se je dal šele potem, ko mu je stric dopovedal, da se bo tako mogel bolj žrtvovati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog.
Kot duhovnik je bil najprej župnik, nato pa ga je stric poklical za stolnega dekana v Gnjeznem. Še vedno pa je hodil pomagat novemu župniku prejšnje župnije.
Leta 1167 je umrl stric nadškof. Za njegovega naslednika so izvolili Bogumila. Kot nadškof je bil zelo delaven, preudaren, požrtvovalen, posebno pa poln sočutja do trpečih. Ustanavljal je zavetišča in sirotišnice, cerkvene šole za ljudstvo in duhovščino dramil, naj povsod pospešuje izobrazbo. Znal pa je biti tudi odločen, kadar je bilo treba nastopiti zoper grešne razvade in pravice Cerkve proti pohlepnosti nekaterih plemičev. Po nekaj letih se je odpovedal škofovski službi in šel v samostan na Ogrsko.
Goduje 10. junija.
Vir
V Dobrówu [dobrúvu] na Poljskem, rojstvo za nebesa svetega Bogumíla, gnjezdenskega škofa, ki je prav tam živel po puščavniško, ko se je odpovedal škofovskemu sedežu in je umrl zaradi strogosti tega življenja.
Vir
Kljub temu, da je bilo v Bogumilovem času med preprostim Poljskim ljudstvom zakoreninjenih še veliko poganskih navad, je bila njegova domača družina zavzeta za čisto in poglobljeno krščanstvo. Bogumil je skupaj z bratom prvo znanje nabiral doma s pomočjo dobrega duhovnika, šel kasneje študirat v Gnezno, nato pa v Pariz, kjer se je navdušil nad tedanjimi asketskimi ideali. Po vrnitvi domov je moral po očetovih načrtih prevzeti dom in dediščino (brat je vstopil v cistercijanski samostan). V tem času je dal zraven vasi Dobrovo sezidati cerkev Svete Trojice in jo povzdignil v sedež župnije. Stric Janez, nadškof v Gneznu, pa ga je kmalu poklical k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumila je ves čas privlačevala samota, saj nikoli ni maral hrupa ali prevelike družbe. Zaznamovala ga je tudi prisrčna pobožnost do Marije. Po študiju bogoslovja se je nekaj časa upiral, da bi bil posvečen v duhovnika, ker se je bal velike odgovornosti, ki bi jo s tem prevzel nase. Kasneje pa so le prevladali drugačni razlogi, največ ta, da se bo tako lahko še več žrtvoval za duše. Po posvečenju je prevzel domačo župnijo Dobrovo in si z vsemi močmi prizadeval, da bi ljudje bolj vzljubili Boga in Marijo ter da bi opustili grešne navade. S svojim premoženjem je pomagal potrebnim in jim lajšal vsaj najtežje bolečine in razočaranja. Bil je odprt in čuteč do grešnikov in znal je omehčati še tako trda in zakrknjena srca. Kasneje je bil imenovan za stolnega dekana v Gneznu. Nanj si se res lahko zanesel, saj je vse svoje dolžnosti opravljal natančno in prizadevno. Vse svoje življenje pa je ostal velik dobrotnik in sočuten do revežev, tako da ni čudno, če so se ob njem spletle tudi različne zgodbe in prigode. Tako pripovedujejo, kako je nekoč bos šel skozi naraslo Vltavo, pa se mu ni nič zgodilo, nekoč pa je brez nezgod vodil ljudi skozi valove. Po smrti strica Janeza je postal njegov naslednik. Kot škof je nadaljeval svoje dobrodelno delo, ustanavljal zavetišča in sirotišnice, cerkvene šole za ljudstvo; z bratom pa je ustanovil cistercijansko opatijo v Kronovem. Izkusil pa je tudi notranje boje in nerazumevanje, zaradi katerih je še bolj začutil težo odgovornosti. Zato je v Rim poslal prošnjo, ki jo je papež Aleksander III. potrdil in sprejel njegovo odpoved. Naselil se je v samostanu Kamaldulencev, zadnja leta pa preživel na Poljskem v bližini Dobrove.
Ime: Bogumil je slovansko božje ime, zloženo iz besed Bog in mil, torej z nekdanjim pomenom »mil Bogu, v božji milosti«. Osebe s tem imenom naj bi živele v božji milosti oz. bile deležne te milosti.
Rodil se je okoli leta 1116 na gradu Kožmin v okolici Gnezna na Poljskem, umrl pa 10. junija 1182 v Dobrovu, prav tako na Poljskem.
Družina: Bil je iz starega plemenitega rodu Porajev. Njegov oče Boguhval je bil poveljnik mestne utrdbe v Gneznu, mati Katarina pa je bila iz slavnega plemstva Grimislavov. Imel je brata Boguhvala.
Zavetnik: Mesta in škofije Gnezno, poleg tega pa še škofij v Gdansku, Poznanju, Vroclavu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, njegov atribut je riba.
Beatifikacija: 27. maja 1925 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega.
Goduje: 10. junija.
Vir