“Iz poznanja Jezusa Kristusa izvira pravilno umevanje vsega Sv. pisma” – Iz Kratkih govorov sv. Bonaventura
“Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave, ki je bil nad Božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.
Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen tistega, ki ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi, želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivno modrost razodeva Sveti Duh”
(Iz spisa sv. Bonaventure, škofa, Pot duha k Bogu).
Papež Leon XIII. je Bonaventuro nekoč imenoval “knez med mistiki”. Že leta 1588 ga je papež Sikst V. razglasil za cerkvenega učitelja in mu podelil naslov “doctor seraphicus”. Poleg Tomaža Akvinskega, s katerim naj bi prijateljevala in ki je umrl le štiri mesece pred njim, velja Bonaventura za najpomembnejšega sholastičnega teologa. V nemški teološki reviji “Theologische Revue” iz leta 1922 so o njem zapisali: “Sprejemal je izročilo in širil religiozni miselni svet svoje dobe v nedosegljivo jasni sistematičnosti in kratki obliki. Teologijo je prepojil s toplino ljubezni svoje goreče duše.” Bonaventuro velikokrat imenujejo tudi ustanovitelja Frančiškovega reda manjših bratov, to pa zato, ker je vnesel novega duha in na novo organiziral red.
Bonaventura, ki se je prej imenoval Giovanni Fidanza, se je rodil leta 1221 v kraju Bagnoreggio blizu Viterba v Laciju. O tem, kako pa je prišel do imena Bonaventura, pripoveduje legenda: mati je prinesla bolnega Giovannija k Frančišku Asiškemu, da bi ga blagoslovil. Ko je bil star pet let, ga je mati spet odpeljala k Frančišku. Hotela se mu je zahvaliti, ker je otrok ozdravel. Takrat je menda Frančišek na glas vzkliknil: “Buona ventura!” – kakšen srečen dogodek. Od tedaj so fanta imenovali še samo Bonaventura.
V red manjših bratov je vstopil zelo mlad. Od leta 1236 do leta 1242 je študiral v Parizu. Leta 1256 je doktoriral iz teologije in leta 1257 je, star šestintrideset let, postal sedmi general reda manjših bratov. Po naročilu papeža Gregorija X., ki ga je leta 1273 imenoval za kardinala in škofa v Albanu, je v Rimu pripravil drugi lyonski koncil. Pozneje ga je tudi vodil (od maja do julija 1274). Bonaventura je povsem izpolnil papeževa pričakovanja in pokazal zelo spretno roko pri reševanju zastavljene naloge, vendar zaključka koncila ni doživel. Nekaj dni pred koncem je umrl, in sicer 15. julija 1274 v Lyonu. Papež Sikst IV. je velikega redovnika 14. aprila 1482 razglasil za svetnika.
V središču Lyona, na Place des Cordeliers, stoji mogočna cerkev sv. Bonaventure, posvečena generalu manjših bratov, kjer ima tudi svoje zadnje bivališče. Na vhodu, ob eni najbolj prometnih trgovskih ulic, visijo ogromne, z zlatom pretkane tapiserije, ki prikazujejo dogodke iz Bonaventurovega življenja.
Karel VIII. je mestu Bagnoreggio podaril relikvijo Bonavenurove roke, ki jo hranijo v stolnici. Posmrtni ostanki so zgoreli v Lyonu. Glavo, ki so jo takrat rešili, pa pogrešajo od leta 1807.
Sv. Bonaventuro upodabljajo kot Frančiškovega manjšega brata, včasih s kardinalskim klobukom, pogosto za pisalno mizo, ob sebi pa ima križ in knjigo. Pogosto prikazujejo tudi njegovo smrt in pokop, npr. Zurbaranov “Pogreb” (Louvre, Pariz). Večkrat je upodobljen z drugimi cerkvenimi osebnostmi, še posebej s svetniki iz reda manjših bratov, npr. s sv. Antonom Padovanskim na Belludijevi sliki (Accademia, Benetke).
Molitev
“Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,14-16). Dobrotljivi Bog, naj ob naukih škofa in cerkvenega učitelja Bonaventure duhovno napredujemo in ga posnemamo v dobroti in ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Vir
Zavetnik: svilarjev, otrok in frančiškanov
Atributi: knjiga in križ
Bonaventura je redovno ime za Janeza Fidanza. Častimo ga tudi kot cerkvenega učitelja in ga zaradi prisrčno pisanih spisov imenujemo »serafski učitelj«. Rodil se je okoli leta 1218 blizu Viterba. Ko je bil še otrok, je hudo zbolel. Mati ga je zaobljubila blaženemu očetu Frančišku Asiškemu – in ozdravel je. Ko je študiral v Parizu, je zaradi materine zaobljube pa tudi po nagibu svojega srca zahrepenel po samostanskem življenju in vstopil v frančiškanski red. Postal je mašnik. Včasih pa po več dni ni maševal, ker se je imel za nevrednega tolike časti. Komaj 36-letnega so izvolili sobratje za vrhovnega predstojnika reda. Papež Klement IV. je hotel javno priznati Bonaventurove zasluge in ga je imenoval za škofa v Yorku na Angleškem. Bonaventura pa je šel takoj k papežu in ga tako dolgo prosil, da je imenovanje preklical.
Leta 1273 ga je papež Gregor X. imenoval za kardinala in mu naročil, naj takoj pride k njemu. Bonaventura je ubogal, ostal nekaj časa pri papežu in šel nato z njim na cerkveni zbor v Lyon, kjer so razglasili združitev vzhodne z zahodno Cerkvijo. V Lyonu ga je papež sam posvetil za škofa. Na ta cerkveni zbor je bil povabljen tudi sv. Tomaž Akvinski, Bonaventurov prijatelj, ki pa je na poti tjakaj umrl. Na samem cerkvenem zboru pa je umrl tudi Bonaventura – 15. julija l274. Na ta dan se spominjamo njegovega godu.
Ko ga je Tomaž Akvinski nekoč vprašal, kje zajema misli za svoje prisrčne spise, je pokazal na križ: »To je moja knjiga in vrelec, iz katerega zajemam svoj nauk. Učim se Jezusa, in sicer Jezusa križanega.« Saj ni bil Bonaventura mož izrednih del in čudežev, bil pa je ves božji in je vse spreminjal v molitev. Geslo mu je bilo: »Edinemu Bogu čast in slava.« »Bila ga je zgolj ponižnost, sočutnost, usmiljenje, čistost in modrost; zaljšale so ga vse čednosti,« je rekel kardinal Peter Tarantaise v pogrebnem govoru.
Svetnik je zapisal tudi to misel: »Duhovna veselost je najzanesljivejše znamenje, da prebiva v nas božja milost.«
Vir
Danes bi rad spregovoril o svetem Bonaventuru iz Bagnoregia. Moram vam zaupati, da pri ukvarjanju z njim občutim nekakšno nostalgijo, ker se spomnim na raziskave, ki sem jih kot mlad teolog opravljal prav v zvezi s tem avtorjem.
Za vzor – Asiški ubožec
Rodil se je verjetno leta 1217, umrl pa 1274. Ime mu je bilo Janez da Fidanza. Dogodek, ki se je pripetil, ko je bil še deček, je močno zaznamoval njegovo življenje. Hudo je zbolel in niti njegov oče, ki je bil zdravnik, ni imel več upanja, da ga reši smrti. Njegova mati pa se je tedaj zatekla po priprošnjo k svetemu Frančišku Asiškemu, ki je bil malo pred tem razglašen za svetnika. In Janez je ozdravel.
Asiški Ubožec mu je postal še bolj domač, ko je šel študirat v Pariz. Dosegel je diplomo magistra umetnosti, ki bi jo lahko danes primerjali z maturo kake uglednejše gimnazije. Na tej točki si je Janez, kakor toliko mladih v preteklosti in tudi še danes, zastavil ključno vprašanje: »Kaj naj naredim s svojim življenjem?« Pričevanje evangeljske korenitosti manjših bratov je Janeza tako prevzelo, da je potrkal na vrata frančiškanskega samostana in zaprosil, da bi ga sprejeli.
Kristus v središču življenja in poučevanja
Tako je okrog leta 1243 Janez oblekel frančiškanski habit in si privzel ime Bonaventura. Takoj so ga usmerili v nadaljnji študij; obiskoval je teološko fakulteto pariške univerze, kjer je dosegel več akademskih nazivov. Tako je Bonaventura temeljito preštudiral Sveto pismo, Sentence Petra Lombardskega, temeljni teološki priročnik tistega časa, in najpomembnejše teološke avtorje. V stiku z učitelji in študenti, ki so se stekali v Pariz iz vse Evrope, je dozorel njegov lasten premislek, ki se je v teku nadaljnjih let prelil v njegova dela in govore, tako da je postal eden najpomembnejših teologov v zgodovini Cerkve. Pomenljiv je naslov teze, ki jo je obranil, da bi se usposobil za poučevanje teologije: Vprašanja o spoznanju Kristusa. Ta tema kaže na osrednje mesto, ki ga je Kristus vedno imel v Bonaventurovem življenju in poučevanju.
Aktualnost evangeljskih zapovedi in svetov
V tistih letih se je v Parizu razplamtela silovita polemika proti manjšim bratom in bratom pridigarjem. Oporekali so jim pravico do poučevanja na univerzi. Temu so se pridružili, kakor se včasih zgodi tudi pri iskreno vernih ljudeh, razlogi človeške slabosti, kot sta zavist in nevoščljivost. Bonaventura je v odgovor tistim, ki so napadali uboštvene redove, sestavil spis Evangeljska popolnost. V njem dokazuje, kako uboštveni redovi sledijo nasvetom samega evangelija. Onkraj zgodovinskih okoliščin ostaja Bonaventurovo poučevanje še vedno aktualno. Cerkev je sijajnejša in lepša zaradi zvestobe tistih njenih sinov in hčera, ki ne spolnjujejo le evangeljskih zapovedi, ampak so po božji milosti poklicani, da udejanjajo tudi nasvete in tako s svojih ubogim, čistim in pokornim življenjskim slogom pričujejo, da je evangelij vir veselja in popolnosti.
Frančiškov življenjepisec
Spor se je polegel, vsaj za nekaj časa, in na osebni poseg papeža Aleksandra IV. je bil Bonaventura uradno priznan kot učitelj na pariški univerzi. Vendar pa se je moral tej ugledni nalogi odpovedati, ker ga je generalni kapitelj reda še isto leto izvolil za generalnega ministra.
To službo je opravljal sedemnajst let z modrostjo in predanostjo, obiskoval je province, pisal bratom, včasih posegal tudi s strogostjo, da bi izkoreninil zlorabe. Ko je Bonaventura nastopil to službo, je red manjših bratov štel več kot 30.000 bratov, razsejanih po vsem Zahodu, kot misijonarji pa so bili tudi v severni Afriki, na Bližnjem Vzhodu in celo v Pekingu. To širitev je bilo treba utrditi in ji v polni zvestobi Frančiškovi karizmi dati enost v delovanju in duhu. Zato je Bonaventura želel predstaviti pristno Frančiškovo karizmo, njegovo življenje in nauk. Tako je zbral dokumente v zvezi z Ubožcem in pozorno poslušal spomine tistih, ki so neposredno poznali Frančiška. Iz tega se je rodil življenjepis asiškega svetnika z naslovom Legenda maior. Latinska beseda »legenda« za razliko od sodobnega izraza ne označuje sadu domišljije, ampak pomeni besedilo z avtoriteto za uradno branje. Dejansko je generalni kapitelj manjših bratov leta 1263 v Pisi Bonaventurov življenjepis sprejel kot uradnega.
Kakšna je podoba svetega Frančiška, ki izhaja iz srca in izpod peresa njegovega vdanega sina in naslednika? Frančišek je alter Christus, človek, ki se je povsem priličil Kristusu. Bonaventura je izročil ta živi ideal vsem, ki hodijo za Frančiškom. Ta ideal, ki velja tudi za vsakega kristjana včeraj, danes in vedno, je moj predhodnik, častitljivi Janez Pavel II., nakazal kot program tudi za Cerkev tretjega tisočletja. Ta program – tako je zapisal v pismu Ob začetku novega tisočletja – se osredinja »v samem Kristusu, ki ga je treba spoznati, ljubiti, posnemati, da bi v njem živeli trinitarično življenje in z njim preoblikovali zgodovino, dokler se ne dopolni v nebeškem Jeruzalemu« (29).
Sklepni portret
Leta 1273 ga je papež Gregorij X. posvetil v škofa in imenoval za kardinala. Zaprosil ga je, naj pripravi drugi vesoljni koncil v Lyonu, ki je imel za cilj ponovno vzpostavitev občestva med latinsko in grško Cerkvijo. Tej nalogi se je marljivo posvetil, vendar mu ni uspelo videti sklepa, ker je umrl med samim potekom. Neimenovani papeški zapisnikar je sestavil hvalnico Bonaventuru, ki nam daje njegov sklepni portret: »Dober in prijazen mož, pobožen in usmiljen, poln kreposti, ljubljen od Boga in od ljudi … Bog mu je dal tako milost, da je vse, ki so ga videli, oblila ljubezen, ki je srce ni moglo skriti.«
Zberimo dediščino tega svetega cerkvenega učitelja, ki nas opominja na smisel našega življenja z besedami: »Na zemlji … lahko zremo božjo neizmernost s pomočjo razuma in občudovanja; v nebeški domovini pa s pomočjo gledanja, ko bomo podobni Bogu in bomo v zamaknjenju … vstopili v božje veselje.«
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 3. marca 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Dragi bratje in sestre!
Prejšnji teden sem govoril o življenju in osebnosti svetega Bonaventura iz Bagnoregia. Danes pa bi rad nadaljeval njegovo predstavitev in se ustavil pri delu njegove književne zapuščine in njegovega nauka.
Kot sem že povedal, je med mnogimi Bonaventurovimi zaslugami tudi ta, da je pristno in zvesto razložil osebnost svetega Frančiška Asiškega, ki ga je častil in preučeval z veliko ljubeznijo. V Bonaventurovem času je veja manjših bratov, imenovanih “spirituali”, trdila, da je s Frančiškom nastopilo povsem novo zgodovinsko obdobje, pojavil naj bi se “Večni evangelij”, o katerem govori Razodetje in ki naj bi nadomestil Novo zavezo. Ta skupina je trdila, da je Cerkev zdaj odigrala svojo zgodovinsko vlogo in da stopa na njeno mesto karizmatična skupnost svobodnih ljudi, ki jih znotraj vodi Duh, to naj bi bili “spirituali”. Ideje te skupine so se opirale na spise cistercijanskega opata Joahima iz samostana Fiore, ki je umrl leta 1202. V svojih delih je zagovarjal trinitaričen ritem zgodovine. Staro zavezo je imel za dobo Očeta, ki ji je sledila doba Sina, čas Cerkve. Pričakovati pa je še tretje obdobje, dobo Svetega Duha. Vso zgodovino je tako treba razlagati kot zgodovino napredka: od strogosti Stare zaveze do relativne svobode dobe Sina v Cerkvi pa tja do popolne svobode božjih Sinov v dobi Svetega Duha; to bi bilo končno obdobje miru med ljudmi, sprave med ljudstvi in verstvi. Joahim da Fiore je prebudil upanje, da bo začetek novega časa prišel od novega meništva. Tako lahko razumemo, da je skupina manjših bratov mislila, da sme v svetem Frančišku Asiškem prepoznati začetnika nove dobe in v njegovem redu skupnost novih časov – skupnost dobe Svetega Duha, ki pušča za seboj hierarhično Cerkev, da bi začela novo Cerkev Duha, ki ni več vezana na stare strukture.
Obstajalo je torej veliko tveganje, da bi povsem narobe razumeli Frančiškovo sporočilo, njegovo ponižno zvestobo evangeliju in Cerkvi. Takšna dvoumnost je vsebovala tudi zgrešen pogled na krščanstvo v njegovi celoti.
Sveti Bonaventura, ki je leta 1257 postal generalni minister reda manjših bratov, je bil soočen z resno napetostjo znotraj svojega reda prav zaradi tistih, ki so podpirali omenjeno usmeritev “spiritualov”, ki se je sklicevala na Joahima da Fioreja. Da bi odgovoril tej skupini in vrnil redu edinost, je sveti Bonaventura skrbno preučil pristne Joahimove spise in tiste, ki so mu bili samo pripisani. Zavedal se je, kako nujno je natančno predstaviti osebo in sporočilo njemu tako dragega svetega Frančiška; zato je hotel podati ustrezen teološki pogled na zgodovino. Sveti Bonaventura se je lotil tega problema prav v svojem zadnjem delu, zbirki predavanj menihom, ki so študirali v Parizu pri njem, ki pa je ostala nedokončana in je prišla do nas v obliki zapiskov njegovih slušateljev. Njen naslov je Hexaëmeron, to je alegorična razlaga šestih dni stvarjenja. Cerkveni očetje so razumeli šest ali sedem dni v pripovedi o stvarjenju kot prerokbo o zgodovini sveta, človeštva. Sedem dni jim predstavlja sedem obdobij zgodovine, ki so jih kasneje razlagali tudi kot sedem tisočletij. S Kristusom naj bi vstopili v zadnje, to je šesto obdobje zgodovine, ki bi mu sledila velika božja sobota. Sveti Bonaventura predpostavlja to zgodovinsko razlago odnosa z dnevi stvarjenja, vendar zelo svobodno in ustvarjalno. Po njegovem mnenju zahtevata novo razlago poteka zgodovine dva pojava iz njegovega časa.
Prvi je lik svetega Frančiška, človeka, ki je tako zedinjen s Kristusom, da se mu je pridružil celo z ranami in postal kakor alter Christus; in s svetim Frančiškom novo občestvo, ki ga je ustvaril in se razlikuje od tedaj poznanega meništva. Ta pojav je zahteval novo razlago kot božja novost, ki je nastopila v tistem času.
Drugi pojav, ki je zahteval odgovor, so stališča Joahima da Fioreja, ki je napovedoval novo meništvo in povsem novo zgodovinsko obdobje, pri čemer je šel onstran novozaveznega razodetja.
Kot generalni minister reda manjših bratov je sveti Bonaventura takoj opazil, da po spiritualističnem pojmovanju, ki ga je navdihoval Joahim da Fiore, reda ni bilo mogoče voditi, ampak je šel logično proti anarhiji. Iz tega je posledično potegnil dva sklepa.
Prvi: praktična potreba po strukturah in vključitev reda v hierarhično Cerkev, resnično Cerkev, potrebuje tudi teološki temelj, tudi zato, ker so tisti, ki so sledili spiritualističnemu pojmovanju, kazali na navidezni teološki temelj.
Drugi: ob upoštevanju sicer potrebnega realizma pa se ne smejo izgubiti novosti lika svetega Frančiška.
Kako je sveti Bonaventura odgovoril na praktično in teoretično zahtevo? Njegov odgovor lahko predstavim samo na kratko, zelo shematično in nepopolno, in to v nekaj točkah:
Sveti Bonaventura zavrača misel o trinitaričnem ritmu zgodovine. Bog je v vsej zgodovini en sam in se ne deli na tri božanstva. Potemtakem je tudi zgodovina ena sama, čeprav je na poti, in to – po Bonaventurovem mnenju – na poti razvoja.
Jezus Kristus je zadnja božja beseda – v njem je Bog povedal vse, ko je dal in izrekel samega sebe. Več kot samega sebe Bog ne more ne izreči ne dati. Sveti Duh je Duh Očeta in Sina. Sam Kristus pravi o Svetem Duhu: “… vas bo spomnil vsega, kar sem vam povedal” (Jn 14,26), “jemal bo iz mojega in vam bo oznanjal” (Jn 16,15). Torej ni nekega višjega evangelija, ni treba pričakovati druge Cerkve. Zato pa se tudi mora Frančiškov red vključiti v to Cerkev, v njeno vero, v njeno hierarhično ureditev.
To ne pomeni, da je Cerkev nepremična, zablokirana v preteklosti, in da v njej ne sme biti nič novega. “Opera Christi non deficiunt, sed proficiunt,” Kristusova dela ne zavirajo, ampak napredujejo, pravi naš svetnik v pismu De tribus quaestionibus (O treh vprašanjih). Tako sveti Bonaventura izrecno poda idejo o napredku. To je v primerjavi s cerkvenimi očeti in velikim delom njegovih sodobnikov novost. Za svetega Bonaventura Kristus ni več cilj zgodovine, kakor je bil za cerkvene očete, ampak njeno središče. S Kristusom se zgodovina ne konča, ampak se začenja novo obdobje.
Naslednja izpeljava je tale: dotlej je prevladoval pogled, da so cerkveni očetje absolutni vrh teologije, vsi naslednji rodovi so lahko samo njihovi učenci. Tudi sveti Bonaventura priznava očete kot učitelje za vse čase, Frančiškov pojav pa mu daje zanesljivost, da je bogastvo Kristusove besede neizčrpno in da lahko zasijejo nove luči tudi v novih rodovih. Kristusova enkratnost zagotavlja novost in obnovo tudi v vseh zgodovinskih obdobjih.
Seveda red manjših bratov – tako poudarja – pripada Cerkvi Jezusa Kristusa, apostolski Cerkvi in se ne more izgraditi v nekakšen utopični spiritualizem. Obenem pa drži, da je ta red nekaj novega v primerjavi s klasičnim meništvom in sveti Bonaventura je – kakor sem rekel v prejšnji katehezi – branil to novost pred napadi pariške svetne duhovščine. Manjši bratje nimajo strogo določenega samostana, lahko so navzoči povsod, da bi oznanjali evangelij. Prav prelom z nepremakljivostjo, značilno za meništvo, v prid novi prilagodljivosti je Cerkvi povrnil misijonsko gibčnost.
Na tej točki je morda koristno, da omenimo, kako tudi danes obstajajo pogledi, po katerih naj bi bila vsa zgodovina Cerkve v drugem tisočletju stalno nazadovanje; nekateri vidijo nazadovanje že takoj po Novi zavezi. V resnici pa “Opera Christi non deficiunt, sed proficiunt”, Kristusova dela ne nazadujejo, ampak napredujejo. Kaj bi bilo s Cerkvijo brez nove duhovnosti cistercijanov, frančiškanov in dominikancev, duhovnosti svete Terezije Avilske in svetega Janeza od Križa in tako dalje? Še danes je resnična trditev: “Opera Christi non deficiunt, sed proficiunt,” napredujejo. Sveti Bonaventura nas uči celovito in potrebno, a tudi strogo razločevanje s treznim realizmom in odprtostjo za nove karizme, ki jih daje Kristus v Svetem Duhu svoji Cerkvi. In medtem ko se ponavlja ta ideja o nazadovanju, obstaja še druga ideja, tista “spiritualistična utopija”, ki se prav tako ponavlja. Vemo namreč, kako so bili nekateri po 2. vatikanskem koncilu prepričani, da bo vse novo, da bo nastala druga Cerkev, da je s predkoncilsko Cerkvijo konec in da bo nastopila nova, povsem “drugačna”. Prava anarhična utopija! In Bogu hvala, da sta modra krmarja Petrove barke, papež Pavel VI. in papež Janez Pavel II. po eni strani branila novost koncila in po drugi strani hkrati branila tudi edinost in neprekinjeno zgodovino Cerkve, ki je vselej Cerkev grešnikov in vedno kraj milosti.
V tem smislu se je sveti Bonaventura kot generalni minister manjših bratov odločil za tako usmeritev pri vodenju, v kateri je bilo povsem jasno, da novi red kot skupnost ne more živeti na “eshatološki višini” svetega Frančiška, v katerem vidi predokus prihodnjega sveta; obenem pa se je moral – ko ga je vodil zdrav realizem in duhovni pogum – kar najbolj približati najpopolnejši možni uresničitvi govora na gori, ki je bil za Frančiška vodilo, čeprav je upošteval meje človeka, zaznamovanega z izvirnim grehom.
Tako vidimo, da za svetega Bonaventuro vodenje ni bilo zgolj eno izmed opravil, ampak predvsem razmišljanje in molitev. Pri koreninah njegovega vodenja najdemo vedno molitev in misel; vse njegove odločitve izhajajo iz premisleka, iz misli, ki je razsvetljena z molitvijo. Njegovo delo generalnega ministra je vedno spremljal njegov tesni stik s Kristusom; zato je tudi napisal vrsto teološko-mističnih spisov, ki odsevajo duha njegovega vodenja in razkrivajo njegov namen notranjega usmerjanja reda, to je, da ne vodi zgolj z ukazovanjem in strukturami, ampak s tem, da usmerja in razsvetljuje duše, ko jih obrača h Kristusu.
Od teh spisov, ki so duša njegovega vodenja in kažejo pot, ki naj jo prehodi tako posameznik kot skupnost, bi rad omenil le enega, njegovo mojstrovino, Itinerarium mentis in Deum (Potovanje duše k Bogu), ki je “priročnik” mistične kontemplacije. To knjigo je zasnoval na kraju globoke duhovnosti, na gori La Verni, kjer je sveti Frančišek prejel Kristusove rane. V uvodu avtor oriše okoliščine nastanka tega spisa: “Medtem ko sem premišljeval, kako se je duši mogoče vzpenjati k Bogu, se mi je med drugim prikazal čudežni dogodek, ki se je zgodil na tistem kraju blaženemu Frančišku, to je videnje krilatega serafa v podobi Križanega. Ko sem o tem premišljeval, mi je takoj postalo jasno, da mi tako videnje ponuja kontemplativno zamaknjenje samega očeta Frančiška in obenem pot, ki vodi k njemu” (Potovanje duše k Bogu, Predgovor 2).
Šest serafovih kril je tako postalo simbol šestih odsekov poti, ki človeka postopno vodi k spoznanju Boga prek opazovanja sveta in ustvarjenin in prek raziskovanja duše same z njenimi sposobnostmi do poplačila v zedinjenju s Trojico po posredovanju Kristusa in s posnemanjem svetega Frančiška Asiškega. Zadnje besede v Itinerariju svetega Bonaventura, ki odgovarjajo na vprašanje o tem, kako je mogoče doseči to mistično občestvo z Bogom, bi morale seči globoko v srce: “Če si zdaj prizadevaš, da bi vedel, kako se to zgodi (mistično občestvo z Bogom), vprašaj milost, ne nauka; hrepenenje, ne razuma; zdihovanje molitve, ne študija črke; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnine; ne luči, ampak ogenj, ki vse vžiga in prestavlja v Boga z močnim maziljenjem in gorečim čutenjem … Vstopimo torej v temo, utišajmo skrbi, strasti in privide; stopimo s Kristusom križanim s tega sveta k Očetu, da bi potem, ko ga bomo videli, rekli s Filipom: Zadosti mi je” (prav tam VII, 6).
Dragi prijatelji, sprejmimo vabilo, ki ga naslavlja na nas sveti Bonaventura, serafski doktor, in se pustimo poučiti božanskemu učitelju; poslušajmo njegovo besedo življenja in resnice, ki odmeva v globini naše duše. Očistimo svoje misli in svoja dejanja, da bo mogel prebivati v nas in bomo mogli slišati njegov božanski glas, ki nas priteguje k pravi sreči.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. marca 2010.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir
Dragi bratje in sestre!
Ko danes nadaljujem razmišljanje prejšnje srede, bi rad z vami poglobil še nekaj vidikov nauka sv. Bonaventura iz Bagnoregia. Je izvrsten teolog, ki zasluži, da ga postavimo ob bok drugemu velikemu mislecu, njegovemu sodobniku, sv. Tomažu Akvinskemu. Oba sta preiskovala skrivnosti razodetja in pri tem uveljavljala zaklade človeškega razuma v tistem rodovitnem dialogu med vero in razumom, ki zaznamuje krščanski srednji vek in dela iz njega dobo velike intelektualne živosti pa tudi dobo močne vere in cerkvene prenove, ki pogosto ni prikazana dovolj jasno. Povezujejo ju mnoge podobnosti: tako Bonaventura, frančiškan, kot Tomaž, dominikanec, sta pripadala uboštvenima redovoma; ti redovi so z duhovno svežino, kot sem omenil v prejšnjih katehezah, v 13. stoletju obnovili vso Cerkev in pritegnili veliko privržencev. Oba sta služila Cerkvi marljivo, predano in z ljubeznijo, tako da so ju povabili k sodelovanju na vesoljnem koncilu v Lyonu leta 1274, in tega leta sta tudi umrla: Tomaž na poti v Lyon, Bonaventura pa med samim koncilom. Tudi na Trgu svetega Petra sta kipa obeh svetnikov postavljena vzporedno, prav na začetku kolonad, če gledamo od vatikanske bazilike, eden na levi in drugi na desni strani. Kljub tem vidikom pa lahko pri teh dveh velikih svetnikih razberemo dva različna pristopa k filozofskemu in teološkemu raziskovanju, ki kažeta izvirnost in globino misli pri enem in pri drugem. Želel bi pokazati na nekaj teh razlik.
Primat ljubezni
Prva razlika zadeva pojem teologije. Oba učitelja se sprašujeta, ali je teologija praktična ali teoretična, to je spekulativna veda. Sv. Tomaž razmišlja o dveh možnih nasprotujočih si odgovorih. Prvi pravi: teologija je razmislek o veri in cilj vere je, da človek postane dober, da živi po božji volji. Torej bi moral biti cilj teologije, da vodi po pravi, dobri poti: potemtakem je v bistvu praktična veda. Drugo stališče pravi: teologija skuša spoznati Boga. Mi smo božje delo; Bog je nad našim delovanjem. Bog v nas upravlja pravično delovanje. Potemtakem v bistvu ne gre za naše delovanje, ampak za spoznavanje Boga in ne za naša dejanja.
Sklep sv. Tomaža je: teologija obsega oba vidika: je teoretična, skuša vedno bolj spoznati Boga; in je praktična: skuša usmerjati naše življenje k dobremu. Obstaja pa primat spoznavanja: predvsem moramo Boga spoznati, potem sledi delovanje v skladu z Bogom (Summa Theologiae Ia, q. 1, art. 4). Ta primat spoznavanja v nasprotju s prakso je pomenljiv za temeljno usmeritev sv. Tomaža.
Odgovor sv. Bonaventura je zelo podoben, a so poudarki drugačni. Sv. Bonaventura pozna iste argumente za eno in drugo smer kot sv. Tomaž, vendar pa pri odgovoru na vprašanje, ali je teologija praktična ali teoretična veda, izpelje trojno razlikovanje – nekako razširi alternativo med teoretičnim (primat spoznavanja) in praktičnim (primat prakse) in dodaja tretjo držo, ki jo poimenuje »modrostna«, in trdi, da modrost objema oba vidika. Potem pa nadaljuje: modrost išče kontemplacijo (kot najvišjo obliko spoznanja) in ima za namen »ut boni fiamus« – da postanemo dobri, predvsem to: postati dobri (prim. Breviloquium,Predgovor, 5). Potem dodaja: »Vera je v razumu na tak način, da povzroča čutenje. Vzemimo primer: spoznati, da je Kristus umrl ‘za nas’ ne ostane spoznanje, ampak nujno postane čutenje, ljubezen« (Proemium in I Sent., q. 3).
Najvišja kategorija – dobro
V isti smeri se giblje njegova obramba teologije, to je razumskega in metodičnega razmisleka o veri. Sv. Bonaventura našteva nekaj argumentov proti oblikovanju teologije. Morda so bili delno razširjeni tudi med manjšimi brati in so navzoči še dandanes: razum bi izpraznil vero, to bi bila nasilna drža nasproti božji besedi, božjo besedo moramo poslušati in je ne analizirati (prim. Pismo sv. Frančiška Asiškega sv. Antonu Padovanskemu).
Tem argumentom proti teologiji, ki kažejo na nevarnosti, navzoče v teologiji sami, naš svetnik odgovarja: To velja za posmehljiv način oblikovanja teologije, napuh razuma, ki se povzdiguje nad božjo besedo. Prava teologija, razumsko delo resnične in dobre teologije pa ima drugačen izvir, in ne napuh razuma. Kdor ljubi, želi vedno bolj spoznati ljubljenega; prava teologija ne uporablja razuma in njegovega raziskovanja zaradi napuha, »sed propter amorem eius cui assentit« – »ampak zaradi ljubezni do njega, ki mu pritrjuje« (Proemium in I Sent., q. 2), in hoče še bolj spoznati ljubljenega: to je temeljni namen teologije. Za sv. Bonaventura je torej končno odločilen primat ljubezni.
Iz tega sledi, da sv. Tomaž in sv. Bonaventura na različen način opredeljujeta poslednji namen človeka, njegovo popolno srečo: za sv. Tomaža je poslednji cilj, h kateremu teži naše hrepenenje, videti Boga. V tem preprostem dejanju gledanja Boga se razrešijo vsi problemi: srečni smo, ničesar drugega ne potrebujemo.
Za sv. Bonaventura pa je človekov poslednji cilj ljubiti Boga, srečanje in zedinjenje njegove in naše ljubezni. To je zanj najustreznejša opredelitev naše sreče.
V tej smeri bi lahko rekli, da je najvišja kategorija za sv. Tomaža resnično, medtem ko je za sv. Bonaventuradobro. Motili bi se, če bi v teh dveh odgovorih videli protislovje. Za oba je resnično tudi dobro in dobro tudi resnično; gledati Boga je ljubiti in ljubiti je gledati. Gre torej za različne poudarke v jedru skupnega gledanja. Oba poudarka pa sta oblikovala različna izročila in duhovnosti in tako pokazala rodovitnost vere, ki je ena v različnosti svojih izrazov.
Teologija križa
Vrnimo se k sv. Bonaventuru. Očitno je svojski poudarek njegove teologije, ki sem ga osvetlil le z enim primerom, mogoče razložiti na osnovi frančiškanske karizme. Asiški Ubožec je onstran intelektualnih debat svojega časa z vsem svojim življenjem pokazal na primat ljubezni; bil je živa ikona Kristusa in ves zaljubljen vanj. Tako je v svojem času dal videti Gospodovo podobo – svojih sodobnikov ni prepričal z besedami, ampak s svojim življenjem. V vseh delih sv. Bonaventura, celo v znanstvenih in šolskih delih, je videti in najti ta frančiškanski navdih; opazimo, da njegovo razmišljanje izhaja iz srečanja z asiškim Ubožcem. Da pa bi razumeli konkretno dodelavo teme »primata ljubezni«, moramo upoštevati še en vir, spise tako imenovanega Psevdo-Dionizija, sirskega teologa iz 6. stoletja, ki se je skril pod psevdonimom Dionizija Areopagita in s tem imenom namigoval na osebo iz Apostolskih del (prim. Apd 17,34). Ta teolog je ustvaril liturgično in mistično teologijo in je na široko spregovoril o raznih redovih angelov. Njegovi spisi so bili prevedeni v latinščino v 9. stoletju. V Bonaventurovem času – smo v 13. stoletju – se je pojavil nov prevod, ki je zbudil zanimanje našega svetnika in drugih teologov njegovega stoletja. Pozornost sv. Bonaventura je še posebej pritegnilo dvoje:
1. Psevdo-Dionizij govori o devetih redovih angelov, katerih imena je našel v Svetem pismu, in jih potem razporedil na svoj način, od preprostih angelov do serafov. Sv. Bonaventura razlaga te redove angelov kot stopnje približevanja stvarstva Bogu. Tako lahko predstavljajo človekovo pot, vzpon proti občestvu z Bogom. Za sv. Bonaventura ni nikakršnega dvoma: sv. Frančišek Asiški je pripadal serafskemu redu, najvišjemu redu, zboru serafov, to je, bil je čisti plamen ljubezni. Taki bi morali biti tudi manjši bratje. Toda sv. Bonaventura je dobro vedel, da te najvišje stopnje približanja Bogu ni mogoče umestiti v pravno ureditev, ampak je vedno poseben božji dar. Zato je struktura reda manjših bratov bolj skromna, bolj realistična, vendar pa mora pomagati članom, da se vedno bolj bližajo serafskemu življenju čiste ljubezni. Prejšnjo sredo sem govoril o tej sintezi med treznim realizmom in evangeljsko korenitostjo v misli in delovanju sv. Bonaventura.
2. Sv. Bonaventura pa je našel v spisih Psevdo-Dionizija še eno prvino, ki je bila zanj še pomembnejša. Medtem ko je za sv. Avguština intellectus, to je gledanje z razumom in srcem, poslednja kategorija spoznavanja, pa Psevdo-Dionizij naredi še korak naprej: pri vzpenjanju proti Bogu je mogoče priti do točke, kjer razum ne vidi več. Toda v noči razuma ljubezen še vidi – vidi, kar ostaja razumu nedostopno. Ljubezen se steguje onkraj razuma, vidi več, vstopa globlje v skrivnost Boga. Sv. Bonaventura je bil ves prevzet od tega pogleda, ki se je ujemal z njegovo frančiškansko duhovnostjo. Prav v temni noči križa se pojavi vsa veličina božanske ljubezni. Kjer razum ne vidi več, vidi ljubezen. Sklepne besede njegovega Potovanja duše k Bogu se lahko pri površnem branju zdijo izraz pretirane pobožnosti brez vsebine; če pa jih preberemo v luči teologije križa sv. Bonaventura, so jasen in realističen izraz frančiškanske duhovnosti: »Če torej hrepeniš po tem, da bi vedel, kako se to zgodi (namreč vzpon k Bogu), vprašaj milost, ne nauka; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje molitve, ne preučevanja črke; … ne luči, ampak ogenj, ki vžiga vse in privede v Boga« (VII, 6). Vse to ni protirazumsko; predpostavlja pot razuma, ki pa jo preseže v ljubezni do križanega Kristusa. S to preobrazbo mistike Psevdo-Dionizija se sv. Bonaventura postavlja na začetek velikega mističnega toka, ki je močno povzdignil in očistil človeškega duha: to je eden vrhuncev zgodovine človeškega duha.
Romanje – vzpon proti Bogu
Ta teologija križa, ki se je rodila iz srečanja med teologijo Psevdo-Dionizija in frančiškansko duhovnostjo, pa ne sme zasenčiti dejstva, da je sv. Bonaventuru s sv. Frančiškom Asiškim skupna tudi ljubezen do vsega ustvarjenega, veselje nad lepoto božjega stvarstva. S tem v zvezi navajam stavek iz prvega poglavja njegovega Potovanja: »Tisti …, ki ne vidi brezštevilnega sijaja ustvarjenin, je slep; tisti, ki ga ne prebudijo tolikeri glasovi, je gluh; tisti, ki zaradi vseh teh čudes ne hvali Boga, je nem; tisti, ki se od tolikerih znamenj ne dviga k prvemu počelu, je neumen« (I, 15). Vse stvarstvo naglas govori o Bogu, o dobrem in lepem Bogu, o njegovi ljubezni.
Vse naše življenje je torej za sv. Bonaventura »potovanje«, romanje – vzpon proti Bogu. Zgolj s svojimi močmi pa se ne moremo vzpeti proti božjim višavam. Bog sam nam mora pomagati, nas mora »vleči« navzgor. Zato pa je potrebna molitev. Molitev – tako pravi naš svetnik – je mati in vir povzdignjenja – »sursum actio«, dejanja, ki nas ponese kvišku – pravi Bonaventura. Zato sklepam z molitvijo, s katero začenja svoje Potovanje: »Molimo torej in recimo Gospodu, svojemu Bogu: ‘Vodi me, Gospod, po svoji poti in hodil bom v tvoji resnici. Naj se razveseli moje srce, ko se boji tvojega imena’« (I, 1).
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 17. marca 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin smrti svetega Bonaventúra, škofa v Albanu in cerkvenega učitelja, preslaven po nauku, svetosti življenja in delih, narejenih za Cerkev. Red manjših bratov, kateremu je kot generalni predstojnik načeloval, je v duhu svetega Frančiška modro vodil. V mnogih spisih je združil najvišjo učenost z gorečo pobožnostjo. Medtem, ko je marljivo pripravljal odlično delo za drugi lyonski koncil, je zaslužil priti do blaženega gledanja Boga.
Vir
Bonaventura se je rodil verjetno leta 1221 kot Giovanni Fidanza. Že zgodaj je vstopil v frančiškanski red, kjer je zapustil kot vrhovni predstojnik neizbrisne sledi s temeljito duhovno prenovo reda.
Pridobil si je izčrpno izobrazbo in slovel kot odličen profesor na univerzah v Parizu in Oxfordu. Izredno pomembna je tudi njegova vloga v vesoljni Cerkvi, saj je kot kardinal in eden glavnih nosilcev koncila v Lyonu leta 1274 odločilno prispeval k temu, da je prišlo do podpisa o zedinjenju s pravoslavno Cerkvijo.
Bonaventura je tik pred koncem koncila 15. julija 1274 Bog poklical k sebi, tako da za časa zemeljskega življenja ni doživel razočaranja, ker je dogovor o zedinjenju pravoslavne in katoliške Cerkve predvsem iz političnih razlogov kmalu klavrno propadel.
Od kod ime Bonaventura? Legendarno poročilo o tem, kako je prišlo do njegovega imena Bonaventura, pravi, da ga je mati hudo bolnega pripeljala k Frančišku, da bi ga blagoslovil. Ko je ozdravel, se je prišla Frančišku zahvalit, ta pa je vzkliknil: »O, buona ventura« (kar bi lahko poslovenili: »O, kakšna sreča«). In od takrat se je dečka prijelo ime Bonaventura.
Bonaventura je avtor številnih teoloških, filozofskih, duhovnih in mističnih del. Zato ga je Cerkev upravičeno uvrstila med cerkvene učitelje, kar se je zgodilo leta 1588, za svetnika pa je bil razglašen že leta 1482.
V svojem delu Potovanje duše k Bogu je Bonaventura zapisal tudi naslednje globoke misli o tem, kako razumeti skrivnost našega prehoda v večno življenje:
“Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, je kakor pokrov sprave, ki je bil nad božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo, in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.
Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna, razen kdor ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi; želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivnostno modrost razodeva Sveti Duh.
Če bi rad vedel, kako se to dogaja, vprašaj milost, ne znanosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje v molitvi, ne prizadevanja v branju; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnosti; ne tega, kar se blešči, temveč ogenj, ki človeka popolnoma razvname in prenese v Boga z izrednimi milostmi in najbolj gorečimi nagnjenji. Ta ogenj je Bog sam in to ognjišče je v Jeruzalemu in Kristus ga prižiga z žarom svojega najhujšega trpljenja.
To pa resnično občuti le tisti, kdor govori: Križanje si je izbrala moja duša in smrt moje kosti. Kdor ljubi to smrt, more videti Boga, ker je brez dvoma res: Ne bo me videl človek in še naprej živel. Umrimo torej in vstopimo v temo, naložimo molk skrbem, strastem in domišljiji; pojdimo s križanim Kristusom s tega sveta k Očetu, da bomo, ko bomo videli Očeta, rekli s Filipom: Zadosti nam je; da bomo slišali s Pavlom: Zadosti ti je moja milost; in da se bomo veselili z Davidom govoreč: Telo in duša mi koprnita po tebi; ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke.
Vir
Bonaventura se je rodil okrog leta 1220 kot Giovanni Fidanza. Že zgodaj je vstopil v frančiškanski red, kjer je zapustil kot vrhovni predstojnik neizbrisne sledi s temeljito duhovno prenovo reda.
Pridobil si je izčrpno izobrazbo in slovel kot odličen profesor na univerzah v Parizu in Oxfordu, zato ni čudno, da so mu dodelili ime Doctor seraphicus (angelski ali goreči doktor). V svojih delih je združeval najvišjo učenost z gorečo pobožnostjo. Umrl je 15. julija 1274 kot zelo vpliven kardinal na koncilu v Lyonu.
Sv. Bonaventura je zavetnik Lyona, frančiškanov, delavcev, teologov in otrok.
Bonaventura je avtor številnih teoloških, filozofskih, duhovnih in mističnih del. Zato ga je Cerkev upravičeno uvrstila med cerkvene učitelje, kar se je zgodilo ob njegovi kanonizaciji leta 1588.
Legendarno poročilo o tem, kako je prišlo do njegovega imena Bonaventura, pravi, da ga je mati hudo bolnega pripeljala k Frančišku, da bi ga blagoslovil. Ko je ozdravel, se je prišla Frančišku zahvalit, ta pa je vzkliknil: »O, buona ventura« (kar bi lahko poslovenili: »O, kakšna sreča«). In od takrat se je dečka prijelo ime Bonaventura.
Molitev cerkvenega učitelja sv. Bonaventura
Presuni, presladki Gospod Jezus, globino in notranjost moje duše z najslajšo in najzdravilnejšo rano svoje ljubezni, z resnično in čisto in najsvetejšo apostolsko ljubeznijo, da bo moja duša medlela in se topila vedno v ljubezni in koprnela edinole po tebi; po tebi naj hrepeni in koprni po tvojem bivališču, želi biti razvezana in bivati pri tebi.
Daj, da bo moja duša čutila lakoto po tebi, angelskem kruhu, okrepčilu svetih duš, po našem vsakdanjem, nadnaravnem kruhu, ki ima v sebi ves sladki okus in vso blago radost.
Tebe, ki žele vate zreti angeli, naj bo moje srce vedno lačno in naj tebe uživa in s tvojim sladkim okusom naj se napolni notranjost moje duše. Naj jo vedno žeja po tebi, viru življenja, viru modrosti in vednosti, viru večne luči, potoku slasti, obilju hiše božje.
K tebi naj se obrača, tebe išče, tebe najde, k tebi hiti, k tebi dospe, o tebi premišljuje, o tebi govori in vse dela v hvalo in slavo tvojega imena s ponižnostjo in razsodnostjo, z ljubeznijo in veseljem, z lahkoto in občutjem, z vztrajnostjo do konca. Ti sam bodi vedno vsa moja nada, vse moje zaupanje, moje bogastvo, moje veselje, moja prijetnost, moja radost, moj pokoj in moja tolažba, moj mir, moja miloba, moja dišava, moja sladkost, moja hrana, moje okrepčilo, moje pribežališče, moja pomoč, moja modrost, moj delež in moja posest, moj zaklad, v katerem naj bosta stalno in trdno in nepremakljivo vedno ukoreninjena moj duh in moje srce. Amen.
Vir
V svetniškem koledarju katoliške Cerkve, ki je bil preurejen leta 1969 po smernicah drugega vatikanskega koncila, najdemo za vsak dan po več svetnikov. Danes je na prvem mestu god sv. BONAVENTURA, vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda, velikega bogoslovnega učenjaka, ki je umrl 15. julija leta 1274 med vesoljnim cerkvenim zborom v Lyonu, ki ga je bil sklical papež Gregor X. z namenom, da se na njem vzhodna in zahodna Cerkev, ločeni po nesrečnem razkolu leta 1054, spet združita in spodbudita resnično prenovo Cerkve. Pri vsej dobri volji se ta poskus ni posrečil in do povezave obeh Cerkva, ki nosita ime po Kristusu, žal, ni prišlo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.