Zavetnik proti vročici
Atributi: papeški dvojni križ, knjiga, model cerkve
Imena: Damaz, Damas, Damaso, …
Papež Damaz je vladal od leta 366 do 384. Po njem se imenuje bolnišnica, pa tudi cerkev nosi njegovo ime. Po nekaterih virih je bil po rodu iz Španije, po drugih pa iz Rima. Rojen je bil okoli leta 305. Bil je diakon pri papežu Liberiju, ko pa so papeža izgnali zaradi sporov z arijanci, je Damaz odšel z njim. Po smrti Liberija je večina izvolila Damaza za novega papeža, manjšina pa je za protipapeža postavila Ursina. Damaz si je še bolj prizadeval za dvig morale med klerom in se boril proti krivim naukom. Znan je tudi kot pesnik, saj je sestavil veliko epitafov za rimske mučence.
Umrl je leta 384 v Rimu.
Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem ali pa s knjigo. Včasih ima na roki diamantni prstan, kar je povezano z njegovim imenom – adamas po latinsko pomeni diamant. Papež Damaz je v desetletjih, ko se je Cerkev vedno bolj uveljavljala v rimski družbi, poskrbel tudi za lepoto svetišč. Dal jih je okrasiti z umetninami in dodal še nekaj svojih verzov, v katerih je ohranjal spomin na svete kraje in ljudi. Sedanja bazilika sv. Sebastijana v bližini znamenitih Kalistovih katakomb, kjer sta bila najprej, pred prenosov v sedanji baziliki, pokopana prvaka apostolov, je dobila tak napis:
Na nekdanjih grobovih sv. Petra in Pavla Ti,
ki iščeš imena apostolov Petra in Pavla,
zvedeti moraš,
da najprej sta tu prebivala sveta.
Vzhod je učenca poslal,
kar radi priznavamo vselej,
tukaj da kri bi prelila,
v nebo se za Kristusom vzpela,
kjer sta dosegla nebeški pristan,
kraljestvo pravičnih.
Rim si zaslužil je takšnih branilcev za svoje meščane.
Damaz v ta nova ozvezdja pa vkuje naj vajino hvalo.
Epitaf 20
Sveti papež Damaz I. goduje 11.decembra.
Vir
Bolj zanesljive podatke o Damazovi življenjski poti lahko začnemo spremljati šele potem, ko je postal diakon svojemu predhodniku papežu Liberiju. Spremljal ga je v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin zaradi sporov z arijanci. Po Liberijevi smrti leta 366 je večina rimske duhovščine in ljudstva izvolila za papeža Damaza, arijanci pa so za protipapeža postavili diakona Ursina. Razkol in nasprotovanje papežu Damazu je trajalo dolga leta, prihajalo je tudi do hudih pouličnih bojev v Rimu, v krvavih prepirih je umrlo več kot sto ljudi. Ursina je dal cesar Valentinijan I. izgnati v Galijo, vendar se je od tam kmalu vrnil in razmere so se še zaostrile, tako da so Damaza celo po krivem obtožili umora, a ga pozneje na sinodi oprostili. Papež Damaz se je tako ves čas svojega pontifikata bojeval s hudimi težavami, zlasti proti krivim naukom in zmotam, ki so se širili po cesarstvu. Prizadeval pa si je tudi, da je dvigal moralo med klerom in od poročenih klerikov zahteval popolno zdržnost, ker je »božji služabnik dolžan, da ostane vedno čist«. Njegova najpomembnejša »poteza« pa je prav gotovo bila, da si je za svojega tajnika izbral učenjaka sv. Hieronima ter mu naročil, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je delo nadaljeval tudi po Damazovi smrti in tako je nastal splošno razširjeni in rabljeni prevod Vulgata, ki ga je tridentinski cerkveni zbor leta 1546 razglasil za avtentičnega in se uporablja še danes. V Damazovem času se je dokončno utrdil tudi nauk o Sveti Trojici, veroizpoved je dobila svojo sedanjo veljavno obliko, obogatil je liturgijo z ureditvijo cerkvenega leta in določil kanon (seznam) svetopisemskih knjig. Veliko je storil za utrditev papeštva v Rimu, pridobil apostolskemu sedežu veljavo ter postavil definicijo primata. Zelo je častil mučence in se pri tem izkazal kot pesnik, saj je zanje sestavil vrsto epitafov (nagrobnih napisov), t. i. »Damazove napise«. Dal je urediti podzemna grobišča in spet odprl katakombe, ki jih je dal cesar Dioklecijan zazidati. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni (Ljubljani). Še dandanes nanj spominjajo številne stavbe in ustanove v Rimu.
Ime: Izhaja iz latinske besede adamas, ki pomeni »diamant«.
Rodil se je okoli leta 305, po nekaterih (bolj verjetnih) virih v Rimu, po drugih pa v kraju Idanha-a-Velha v Španiji, umrl pa 11. decembra 384 v Rimu.
Družina: Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Njegov oče Anton je bil duhovnik pri cerkvi sv. Lovrenca v Rimu, materi pa je bilo ime Lavrencija. Vemo, da je imel sestro Ireno.
Sodobniki: cerkveni učitelji in svetniki: Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Gregor iz Nise, Ambrož, Hieronim, Hilarij iz Poitiersa.
Zavetnik: arheologov, priprošnjik proti vročici.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem, pogosto tudi s knjigo, ki ima napis Vulgata, ali z modelom cerkve. Včasih mu je dodan tudi diamantni prstan (izvor njegovega imena).
Goduje: 11. decembra.
Vir
»Kljub temu da me vaša veličina plaši, me prijaznost privlači. Od duhovnika pričakujem, da se žrtvuje, od pastirja, da varuje svoje ovce. Moje besede so namenjene nasledniku Ribiča, učencu križa. Sledim samo Kristusu in nobenemu drugemu voditelju; zato se ne pogovarjam z nikomer drugim razen z vašo blaženostjo, Petrovim sedežem. Kajti to je, to vem, skala, na kateri je sezidana Cerkev!« (iz Hieronimovega pisma Damazu, v katerem razlaga papežev primat)
Ime: Izhaja iz latinske besede adamas, ki pomeni »diamant«.
Rojen: Okoli leta 305.
Kraj rojstva: Rim, po nekaterih virih pa Idanha-a-Velha v Španiji.
Umrl: 11. decembra 384.
Kraj smrti: Rim.
Družina: Bil je sin španske družine iz rimske province Luzitanija, ki pa je živela v Rimu. Njegov oče Anton je bil duhovnik pri cerkvi sv. Lovrenca v Rimu, materi pa je bilo ime Lavrencija. Imel je sestro Ireno.
Mladost: Prve zanesljive podatke o njem imamo iz časa, ko je postal diakon papeža Liberija. Spremljal ga je v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin zaradi sporov z arijanci.
Izvolitev: 1. oktobra 366 ga je kler in ljudstvo izvolilo za 37. papeža.
Protipapež: Ursin (366–367). Izvolila ga je manjša arijanska skupina, a se je obdržal le eno leto.
Boji: Razkol z nasprotniki je privedel do hudih pouličnih bojev, v katerih je umrlo več kot sto ljudi. Šlo je celo tako daleč, da so Damaza po krivem obtožili umora in prešuštva s poročeno žensko, a so ga pozneje na sinodi oprostili.
Predhodnik: Liberij (352–366)
Naslednik: Siricij (384–399)
Koncil: Eno njegovih pomembnih del je bil koncil v Rimu leta 382, ki je določil kanon, seznam svetopisemskih knjig.
Vulgata: Damaz je svojemu tajniku sv. Hieronimu naročil, naj pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Tako je nastal prevod Vulgata, ki ga je tridentinski cerkveni zbor leta 1546 razglasil za avtentičnega in se uporablja še danes.
Delo: Med njegovim papeževanjem se je dokončno utrdil tudi nauk o Sveti Trojici, veroizpoved je dobila svojo sedanjo veljavno obliko, obogatil je liturgijo z ureditvijo cerkvenega leta in veliko storil za utrditev papeškega primata.
Pesnik: Zelo je častil mučence in zanje sestavil vrsto epitafov (nagrobnih napisov), t. i. »Damazove napise«. Ohranjenih je tudi njegovih deset pisem.
Katakombe: Dal je urediti podzemna grobišča in spet odprl katakombe, ki jih je dal cesar Dioklecijan zazidati.
Pri nas: V njegovem času se je močno uveljavila krščanska skupnost v Petovii (Ptuju) in utrdil škofijski sedež v Emoni (Ljubljani).
Sodobniki: Cerkveni učitelji in svetniki: Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Gregor iz Nise, Ambrož, Hieronim, Hilarij iz Poitiersa, ljubljanski škof sv. Maksim Emonski.
Zavetnik: Arheologov, priprošnjik proti vročici.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen s knjigo, ki ima napis Vulgata, ali z modelom cerkve.
Goduje: 11. decembra.
Vir
Papež sveti Damaz I., ki je v svojih težkih časih sklical več sinod v obrambo nicejske veroizpovedi proti ločinam in herezijam. Preskrbel je, da je sveti Hieronim prevedel svete knjige v latinščino, počastil je grobove mučencev, ter jih okrasil z verzi.
Vir