Pisatelj romanov o svetnikih, Wilhelm Hünermann, začenja svojo pripoved o očetu Damjanu s posrečenim prizorom ob njegovem rojstvu, ko se ob njem spreobrne »nepoboljšljivi« pijanec, kolednik, ki igra črnega kralja Gašperja. »O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca,« ob tem preroško ugotavlja mati. Tako beremo v pripovedi, dejstvo pa je, da je oče računal, da bo z Damjanom oz. Jožefom dobil svojega naslednika na kmetiji. Veliki misijon leta 1858 pa je njegove misli preusmeril popolnoma drugam in takrat se je v resnici začela njegova misijonska pot. Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega, kjer je že bil njegov brat, pater Pamfil. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Bil je zelo nadarjen, noviciat je hitro opravil, nato pa začel študij bogoslovja in modroslovja. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo že obhajal v misijonih, v Honoluluju, kamor je šel zamenjat svojega obolelega brata. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ki mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi.
Damijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na »otok zavrženih«. Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne, lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je ostal oče Damjan zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa ji tudi sam podlegel.
Ime: De Veustrovo krstno ime je bilo Jožef. Redovno ime Damijan izhaja iz grškega imena Damianos – glagola damadzo »krotim, strahujem, udomačim«.
Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo (Belgija), umrl pa 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.
Družina: Bil je predzadnji izmed osmih otrok preprostih kmečkih staršev, očeta Franca in matere Ane Katarine. Duhovnika sta bila še dva njegova brata, dve sestri pa redovnici.
Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije (v klobuku, z okroglimi naočniki), umetniki pa ga upodabljajo v redovni obleki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 4. junija 1995, za svetnika pa Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
Goduje: 15. aprila.
Vir
Josef de Veuster je sprejel ime Damijan, ko je vstopil v red Presvetega Srca Jezusovega. Poslali so ga med otoške staroselce na Havajih, ki jih je zajela gobavost. V skrbi, da bi preprečili širitev bolezni, je havajska vlada izolirala gobavce na samoten polotok na otoku Molokai. Ločeni od svojih najdražjih so gobavci zapadli v osamljenost in obup. Razširilo se je pijančevanje in spolne bolezni. Mrtvih niso pokopavali.
Med takšne ljudi je prišel Damijan. Kot otrok belgijskih kmetov je bil vajen trdega fizičnega dela. Zato se je takoj lotil izgradnje pokopališča za dostojno počastitev umrlih. Gobavce je naučil delati na poljih in graditi domove. Čistil jim je rane in podeljeval zakramente. Še preden je tudi sam zbolel za gobavostjo, se je Damijan popolnoma poistovetil z ljudstvom, ki mu je služil. »Postal sem gobavec z gobavimi, da bi vse pridobil za Jezusa Kristusa. Zato v svojih pridigah pravim ‘mi gobavci’ in ne ‘moji bratje’ …«
Damijan je s svojim delom zaslovel in prejel več priznanj havajske vlade. Drugi pa so ga kritizirali. Ko je nekoč šel v Honolulu na kratek obisk duhovnikom svojega reda, so mu prepovedali darovati mašo, da ne bi okužil keliha. Damijan je umrl sredi gobavcev leta 1889. Pokopali so ga med njegovimi.
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Damijana te prosim za veliko ljubezen do trpečih in pohabljenih.
Vir
V kraju Kalawau (na otoku Molokaju, v Oceániji), blaženi Damiján de Veuster, duhovnik iz Misijonske kongregacije od svetih Src Jezusa in Marije, ki se je tja podal, da bi pomagal gobavcem. Slednjič je sam postal gobav.
Vir
Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem ‘najmanjšim’ med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.
Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil ‘brati’ iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v ‘Kristusovih letih’ – dopolnil jih je triintrideset – je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina – flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: “Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli.”
Že dve leti po njegovi ‘vrnitvi’ v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. “Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti,” je dejal. “Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost.” Med svetnike ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce.
Vir