Zavetnik mladih cerkvenih pevcev.
Imena: Dominik, Domen, Domenik, Domi, Domin, Dominko, Minko; Dominika, Minka.
Dominik se je rodil leta 1842 v kraju Riva di Chieri. Starša Karel in Brigita sta se nato preselila v Morialdo. Tam je bil za kaplana Janez Zucca. Ta je večkrat videl Dominika, ko je prihajal v cerkev skupaj z očetom Karlom. Vzel ga je, komaj petletnega, za ministranta. Bil je tako priden, da je kaplan o njem zapisal v svojo beležko: »To je zelo obetaven mladenič.«
Dvanajstleten se je Dominik prvič srečal s sv. Janezom Boskom. Ta je v fantu »prepoznal duševnost, usmerjeno po Gospodovem duhu in bil sem nemalo presenečen ob spoznanju, kolikšno delo je božja milost že opravila v tako nežnih letih«. Še isti mesec se je Dominik preselil v Turin v don Boskov oratorij. Bil je vzoren učenec; po don Boskovem pričevanju je svoje dolžnosti spolnjeval s takšno natančnostjo, ki bi jo težko presegli.
Dan, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, 8. decembra 1854, je bil za Dominika praznik. Prebral je svojo posvetitev Mariji, ki je kasneje zaslovela po vsem svetu: »Marija, darujem ti svoje srce: daj, da bo vedno tvoje. Jezus in Marija, bodita vedno moja prijatelja! Toda usmilita se, naj rajši umrem, kot pa da se mi pripeti nesreča in storim en sam greh.«
Pod don Boskovim vodstvom je želel postati svetnik s spolnjevanjem treh kreposti: veselje, dolžnost učenja in usmiljenja, delati dobro drugim. Umrl je 9. marca 1857, za svetnika je bil razglašen 12. junija 1954, goduje pa 6. maja (pri salezijancih).
***
Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.« Brez pretiravanja ga lahko primerjamo s sv. Alojzijem, s katerim je delil podobno življenjsko usodo in sta zato oba velika zavetnika čistosti in mladine. Z dvanajstimi leti je bil Dominik sprejet v oratorij v Valdoccu, predmestju Turina, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Janez Bosko. Tu je živel v internatu in se šolal. Posebno doživetje zanj je bila razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. V molitvi pred Marijinim oltarjem je ponovil svoje sklepe in se ji popolnoma izročil. K temu ga je pozneje močno nagovorila tudi don Boskova pridiga o dolžnosti vseh kristjanov, da postanejo sveti. Kakor da bi slutil, da bo njegovo zemeljsko življenje kratko, je prosil don Boska, naj mu hitro pomaga, da bo postal svetnik, ker mu bo sicer zmanjkalo časa. Dominik je bil res pravi zgled vsem sošolcem in vrstnikom, vedno veder, prijazen in vesel, nikoli maščevalen ali zamerljiv. Nekoč, ko so ga po krivem obdolžili, pa se je pozneje pokazala njegova nedolžnost, je na vzgojiteljevo vprašanje, zakaj je molčal in sprejel krivično kazen, mirno odgovoril: »Saj so tudi Jezusa po krivici obdolžili, pa je molčal.« Rad je vsem pomagal, jih učil katekizem, miril njihove prepire in spore ter jih vedno opominjal, naj se varujejo greha kot svojega največjega sovražnika. Slabo leto pred svojo smrtjo je ustanovil Družbo Brezmadežne in vanjo povabil svoje najboljše sošolce. Sam je napisal pravila in člane spodbujal k apostolskemu delu, zavzemanju za osebno svetost in k prizadevanju za poboljšanje in pomoč manj prizadevnim fantom. Dominikova velika skrb so bili tudi bolniki, zato ni čudno, da je bil med prvimi, ki so pomagali, ko je poleti 1856 izbruhnila kolera. Bolezen pa je bila usodna tudi zanj; umirajoč se je vrnil domov in umrl v naročju svojih staršev, tolažeč jih: »Mama, ne jokaj, saj grem v nebesa.« Njegove zadnje besede pa so bile: »Kako nekaj lepega vidim!«
Ime: Ime Dominik izhaja iz latinskega imena Dominicus, ki pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu, Bogu«.
Rodil se je 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v Italiji, umrl pa 9. marca 1857 v kraju Mondonio d’Asti v Italiji.
Družina: Rodil se je kot drugi izmed desetih otrok v preprosti kmečki družini očetu Karlu in materi Brigiti.
Zavetnik: ministrantov, pojočih dečkov, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov in po krivem obdolženih.
Upodobitve: Poleg najrazličnejših portretov imamo številne upodobitve, ki ga kažejo ob njegovem učitelju in vzgojitelju Janezu Bosku ali ob kipu Brezmadežne, ko se ji posveča.
Beatifikacija: 5. marca 1950 ga je papež Pij XII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa za svetnika.
Goduje: 9. marca, v salezijanskem bogoslužnem koledarju pa 6. maja.
Misel: »Majhen, toda izreden velikan svetosti« (papež Pij XI.).
Vir
V Mondoniu (v Piemontu), sveti Dominik Savio, ki je bil že od otroških let blag in prijetnega značaja. Pot krščanske popolnosti je s hitrim napredkom dovršil še mladoleten.
Vir
Prvi življenjepis današnjega godovnjaka, svetega Dominika Savia, je napisal njegov vzgojitelj – sveti Janez Bosko ali Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih. Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.
Ta božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.
Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«
Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.