Sveti Erhard je živel v času po selitvah narodov, ta doba pokristjanjevanja evropskih narodov pa je bila odločilnega pomena. Današnji svetnik prihaja na evropska tla iz daljne Škotske, po škofovskem posvečenju pa je pričel z misijonarskim delom po raznih krajih. Ustanovil je večje število samostanov, od katerih nekateri delujejo še danes, da bi kakor žive celice vere izžarevali svetlobo in toploto krščanskega življenja.
Škof Regensburga, današnji svetnik, se je odlikoval v askezi in dušnopastirskem zanosu, ki ga je prenašal tudi na svoje sodelavce. Glede na to, da je bil prava apostolska duša, ni mogel biti stalno v svojem škofovskem mestu, ampak je nenehno potoval in pridigal Kristusov nauk. Pod večer življenja se je škof Erhard spet vrnil v svoj Regensburg, kjer je tudi umrl okoli leta 720. Za svetnika ga je razglasil papež Leon IX. leta 1052.
Vir
V Regensburgu (na Bavarskem), sveti Erhárd, po narodnosti Škot, ki je kot goreč oznanjevalec evangelija prišel v to pokrajino, kjer je vršil škofovsko službo. († ok. 719)
Vir
Po izročilu je bil Erhard brat Hildulfa iz Trierja in sprva škof v Narbonni. Mesto je verjetno zapustil zaradi vdora Saracenov in nato deloval kot potujoči škof v Alzaciji, kjer je po izročilu ustanovil sedem cerkva in več samostanov ter naj bi ozdravil Odilijo slepote in jo krstil.
Okoli leta 685 je Erhard – verjetno kot Emmeramov naslednik – prišel na dvor Agilofingerjevega vojvode Teoda v Regensburgu. Izročilo opisuje njegovo delo v Regensburgu kot delo škofa, ki je opravljal misijonarsko delo. O tem govorijo poročila o čudežih; z golimi rokami je na primer izkopal samostanski vodnjak v Niedermünstru.
Erhard je umrl pri približno 75 letih in bil pokopan v kripti kasnejšega samostana Niedermünster v Regensburgu; tudi na njegovem grobu so poročali o čudežih. Papež Leon IX. je 8. oktobra 1052 povzdignil njegove posmrtne ostanke (dal prenesti na oltar), ob navzočnosti cesarja Henrika III., ki je Erhardove relikvije podaril mestu Goslar.
Okoli leta 1054/1073 je menih po imenu Pavel, po naročilu samostana Niedermünster napisal njegov življenjepis – v njem je imenovan “Schotte”, kar je bil v Regensburgu pogosto izraz za menihe in ne oznaka izvora. V biografiji iz 14. stoletja je Erhard napačno opisan kot oseba irskega porekla in prijatelj škofa Alberta iz Cashela.
Zgodovinarji so Erharda imeli za nekanoničnega škofa, ki ga je odstavil Bonifacij; to je zdaj ovrženo.
V srednjem veku so Erharda še posebej častili v Alzaciji, kjer so bile pod njegovim pokroviteljstvom številne bolnišnice. Na avstrijskem Štajerskem je v majhni vasi svetega Erharda, ki je poimenovana po njem, že od 14. stoletja veliko romanje. V Salzburgu mu je posvečena župnijska cerkev ob vznožju Nonnberga. Do leta 1729 so ob katedrali v Regensburgu na dan spomina na svetega Erharda prirejali Erhardimarkt. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1866 tam položeni v srebrno skrinjico in prestavljeni na severno stran cerkve v Niedermünstru.
Kanonizacija: Erharda je 8. oktobra 1052 kanoniziral papež Leon IX. skupaj z Wolfgangom iz Regensburga tako, da je dal njune kosti povzdigniti na oltar.
Atributi: škof, dve očesi na knjigi, sekira
Zavetnik bolnišnic, kovačev, pekov in čevljarjev; proti očesnim boleznim, kugi in boleznim živine; sekundarni zavetnik škofije Regensburg
DE
Erhardovo bivanje v Regensburgu na prelomu 7. in 8. stoletja, njegova smrt v tem mestu in čaščenje, ki so mu ga izkazovali zlasti na Bavarskem – o tem pričajo številna naselja z njegovim imenom -, so najbolj gotovi podatki o tem svetniku, ki je sicer ostal zavit v gosto tančico legende. Po mnenju nekaterih učenjakov je bil Erhard škof v Ardaghu na Irskem, nato pa se je skupaj z bodočim svetim Albertom iz Cashela (ki je predstavljen kot njegov prijatelj ali brat in ga prav tako praznujemo na današnji dan) odpravil na celino in prišel do Rima; medtem ko je Albert nadaljeval pot v Jeruzalem, je Erhard odšel na Bavarsko in se ustalil v Regensburgu, kjer je bil izbran za škofa. Drugi domnevajo, da je bil Erhard potujoči škof, ki ga je posvetil sveti Bonifacij, veliki apostol Nemčije. Pripisovanje Erhardu poleg Alberta še enega brata v osebi svetega Hidulfusa, trierskega škofa, se zdi komaj verodostojno: o domnevnem sorodstvu med temi tremi svetniki namreč ni nobenih zanesljivih podatkov, epiteton frater, ki ga vsebujejo nekatera besedila, pa bi lahko imel pomen ‘spremljevalec vere’; nekateri hagiografi pa ga mislijo v dobesednem smislu. V Življenju svete Odilije, zavetnice Alzacije, je zapisano, da je bila od rojstva slepa, a je čudežno ponovno dobila vid, ko jo je krstil Erhard, regensburški škof. Prav Odilijin krst (praznujemo ga 13. decembra, na isti dan kot sveto Lucijo, ki jo prav tako kličejo proti očesnim boleznim) in poznejša čudovita povrnitev vida – po mnenju hagiografov simbol ozdravitve od slepote zmote – sta najbolj zaznamovala ljudsko domišljijo in vplivala na umetnike, ki jih je navdihnila. Kar zadeva Alberta, Erhardovega prijatelja ali brata, je gotovo, da je bil škof v Cashelu na Irskem; druge novice o njem pa so nezanesljive in včasih nasprotujoče si. Iz njih je bilo izpeljano naslednje. Kmalu po svoji investituri je Albert med koncilom na jugu Irske poslušal pridigo, v kateri so bile prikazane nevarnosti posedovanja zemeljskih dobrin. Ker se je spoznal za eno od satanovih predvidenih žrtev, saj je prejemal škofovske štipendije, je zapustil svoj stolček in se skupaj s svetim Erhardom in nekaj učenci posvetil pobožni poti po celini. Ko je po srečanju s papežem prispel v Rim, se je skupina razdelila; Albert je obiskal Palestino, nato pa odšel v Regensburg, da bi našel Erharda. Ko je prispel tja in izvedel novico o njegovi smrti, je prosil Gospoda, naj mu dovoli, da se mu pridruži: legenda pravi, da je bila Albertova molitev po nekaj urah uslišana.
IT
V Regensburgu, v prijazni cerkvi Niedermünster, pod starim oltarjem počivajo ostanki svetnika, ki ga prebivalci mesta in škofije še danes hvaležno častijo, čeprav je minilo že več kot 1100 let, odkar je hodil po zemlji kot blagoslov za mnoge tisoče. To je sveti Erhard.
Iz škotskih gora je kot številni drugi junaki vere in ljubezni potoval čez morje v Nemčijo, da bi oznanjal križanega Kristusa. Bil je duhovnik po Božjem srcu in je z besedo in zgledom sijal povsod, kamor je stopila njegova noga. Prevevala ga je gorečnost za Božjo čast in odrešenje duš. Ko je podnevi z vso potrpežljivostjo učil nevedne, spravljal uboge grešnike z Bogom in tolažil trpeče, se je ponoči ulegel na kolena in iz kontemplacije in molitve črpal novo moč. Nedolžnost in čistost srca, s katerima je sijal že v starševskem domu, je ohranil neokrnjeno vse do smrti.
Skrbno pa je uporabljal tudi najboljša sredstva za ohranitev tega neprecenljivega zaklada, zlasti molitev, mrtvičenje, najintimnejšo pobožnost do Blažene Matere in vsakodnevno sveto obhajilo pri Najsvetejši daritvi. Posvečen kot deželni škof, to je škof brez posebnega sedeža, si je skupaj z bratom Hildulfom, ki je bil trierski škof, neutrudno prizadeval za odrešenje duš, potoval iz kraja v kraj v okolici in v srca širil seme božje besede. Ko je brat umrl, se je bal, da bo imenovan za njegovega naslednika, zato je z bratom Albertom, ki je bil enako goreč kot svetnik, pobegnil in potoval po različnih nemških deželah, kjer je v več krajih ustanovil 14 samostanov, podprtih z darovi ljubezni pobožnih duš, ki jih je pridobil za Boga, vključno s pozneje slavnim cesarskim samostanom Niedermünster pri Regensburgu, kjer se je nastanil po smrti svetega Emmerama in vodil škofovsko službo.
Blagoslov, ki ga je sveti škof širil v mestu in škofiji Regensburg, je bil velik in raznovrsten. Bil je sijoča svetilka v Gospodovi hiši in neutruden delavec v njegovem vinogradu. S svojo veliko modrostjo, ljubečo potrpežljivostjo in pripravljenostjo na žrtve mu je uspelo mnoge, ki so zašli s poti resnice, usmeriti nazaj na pravo pot in v sveto Cerkev pripeljati nove, pobožne otroke. Nekega dne se je sredi svojega dela počutil razsvetljenega od Božjega duha in ga je spodbudilo, da je odšel v Alzacijo in pomagal otroku, ki mu je Bog namenil veliko svetost.
Pobožna Berswinda je svojemu možu, trdoživemu alzaškemu vojvodi Attichu rodila slepo deklico. – Ta je bil zaradi te sramote za svojo hišo strašno jezen in je ukazal, naj otroka odstranijo s sveta. Toda pobožna mati, ki je bila na nesrečnega otroka navezana z najnežnejšo ljubeznijo, je na skrivaj naročila zvesti služabnici, naj jo odpelje iz gradu. Zvesta služabnica je za otroka skrbela z največjo skrbjo in ga vzgajala, kolikor je le mogla. Ker pa se je mati, ki ji je na skrivaj občasno prinašala novice o hčerki, bala, da bi oče izvedel za obstoj svojega otroka, jo je dala odpeljati k dobri prijateljici, opatinji v Palme, in jo tam vzgajati. Pobožna mati je neprestano molila za pomoč za svojega otroka in jo dobila. Nekega dne se je na vratih samostana pojavil sveti Erhard in prosil, da bi videl hčerko alzaškega vojvode. Opatinja, ki je svetnika že poznala, mu je z veseljem predstavila deklico, ki je že odrasla v lepo dvanajstletno dekle. Svetnik jo je blagoslovil, jo skrbno poučil o krščanski veri, nato pa jo slovesno krstil in ji dal ime Odilia ali Ottilia. V trenutku, ko je bila Odilija poškropljena s krstno vodo in je njena duša prejela luč Svetega Duha, je dobila tudi luč oči. Vsi, ki so videli ta čudež, so se čudili in hvalili Boga. Odilija, ki jo je svet že zavrnil, se je posvetila služenju Bogu in po nasvetu svetega škofa sprejela samostansko pokrivalo. Erhard se je vrnil v Regensburg, kjer je nekaj let pozneje blagoslovljeno preminil v Gospodovem miru. Njegovo telo so pokopali v cerkvi v Niedermünstru; sveti papež Leon IX. ga je uvrstil med svetnike.
DE
Škof tega mesta v sedmem stoletju, verjetno identičen z opatom Erhardom iz Ebersheimmunstra, omenjenim v merovinški diplomi iz leta 684. V starih dokumentih je imenovan tudi Erard in Herhard. Legendarna pripoved o njegovem življenju ponuja le malo zgodovinsko zanesljivih podatkov. Vendar se zdi naslednje zanesljivo. Erhard se je rodil na Irskem, takrat znanem kot „Škotska“. Kot mnogi njegovi rojaki je odšel na celino kot misijonarski škof ali chorepiscopus in ob prihodu v Vogeze tam srečal svetega Hildulfa, ki naj bi bil trierski nadškof in je tam živel kot puščavnik (666-671). Imenujejo ga Erhardov brat, vendar je bilo zelo verjetno mišljeno duhovno sorodstvo. Pravijo, da je vsak od njiju ustanovil sedem samostanov. Erhard je odšel v Regensburg in ustanovil samostan Niedermunster. Po božjem navdihu je bil odpoklican v Porenje, da bi krstil sveto Odilijo, ki je bila od rojstva slepa, a je ob krstu dobila vid. Poslal je poslanca k njenemu očetu, vojvodi Attichu, in ga spravil z njegovo zatajeno hčerko. Po drugem poročilu je sveto Odilijo krstil Hildulf, Erhard pa je bil njen boter. Leto njegove smrti ni znano. Pokopali so ga v še vedno ohranjeni Erhardovi kripti v Niedermunstru, na njegovem grobu, ki so ga v srednjem veku varovale „Erhardinonnen“, verska skupnost žensk, ki so tam neprestano molile, pa so se dogajali čudeži. Oton II. je leta 974 samostanu, „kjer počiva sveti pričevalec Erhard“, podaril nepremičnine v dolini Donave.
7. oktobra 1052 je papež sveti Leon IX. v navzočnosti cesarja Henrika III. in številnih škofov dvignil posmrtne ostanke svetih škofov Erharda in Wolfganga, kar je bilo v tistem času enakovredno kanonizaciji. Vendar se v Regensburških dokumentih omenja le dvig Wolfganga, ne pa tudi Erharda. Ob koncu 11. stoletja je Paul von Bernried, menih iz Fulde, na pobudo opatinje Heilike iz Niedermunstra napisal Erhardovo življenje in mu dodal drugo knjigo, v kateri so številni čudeži. Učeni kanonik iz Regensburga, Konrad iz Megenberga (umrl leta 1374) je poskrbel za novo izdajo tega dela. V cerkvi v Neidermunstru, ki je zdaj župnijska cerkev, je še vedno ohranjen svetnikov križ, narejen iz črnega bizonjega roga. Kost njegove lobanje je bila leta 1866 vstavljena v dragoceno posodo in se na njegov praznik, 8. januarja, polaga na glave vernikov. V Acta Sanctorum (8. januar) so tri stara latinska življenja svetnika. Čudovita relikvija je upodobljena v Jakobovi knjigi “Die Kunst im Dienste der Kirche” (Umetnost v službi Cerkve).
EN