Sveti Erhard je živel v času po selitvah narodov, ta doba pokristjanjevanja evropskih narodov pa je bila odločilnega pomena. Današnji svetnik prihaja na evropska tla iz daljne Škotske, po škofovskem posvečenju pa je pričel z misijonarskim delom po raznih krajih. Ustanovil je večje število samostanov, od katerih nekateri delujejo še danes, da bi kakor žive celice vere izžarevali svetlobo in toploto krščanskega življenja.
Škof Regensburga, današnji svetnik, se je odlikoval v askezi in dušnopastirskem zanosu, ki ga je prenašal tudi na svoje sodelavce. Glede na to, da je bil prava apostolska duša, ni mogel biti stalno v svojem škofovskem mestu, ampak je nenehno potoval in pridigal Kristusov nauk. Pod večer življenja se je škof Erhard spet vrnil v svoj Regensburg, kjer je tudi umrl okoli leta 720. Za svetnika ga je razglasil papež Leon IX. leta 1052.
Vir
V Regensburgu (na Bavarskem), sveti Erhárd, po narodnosti Škot, ki je kot goreč oznanjevalec evangelija prišel v to pokrajino, kjer je vršil škofovsko službo. († ok. 719)
Vir
Po izročilu je bil Erhard brat Hildulfa iz Trierja in sprva škof v Narbonni. Mesto je verjetno zapustil zaradi vdora Saracenov in nato deloval kot potujoči škof v Alzaciji, kjer je po izročilu ustanovil sedem cerkva in več samostanov ter naj bi ozdravil Odilijo slepote in jo krstil.
Okoli leta 685 je Erhard – verjetno kot Emmeramov naslednik – prišel na dvor Agilofingerjevega vojvode Teoda v Regensburgu. Izročilo opisuje njegovo delo v Regensburgu kot delo škofa, ki je opravljal misijonarsko delo. O tem govorijo poročila o čudežih; z golimi rokami je na primer izkopal samostanski vodnjak v Niedermünstru.
Erhard je umrl pri približno 75 letih in bil pokopan v kripti kasnejšega samostana Niedermünster v Regensburgu; tudi na njegovem grobu so poročali o čudežih. Papež Leon IX. je 8. oktobra 1052 povzdignil njegove posmrtne ostanke (dal prenesti na oltar), ob navzočnosti cesarja Henrika III., ki je Erhardove relikvije podaril mestu Goslar.
Okoli leta 1054/1073 je menih po imenu Pavel, po naročilu samostana Niedermünster napisal njegov življenjepis – v njem je imenovan “Schotte”, kar je bil v Regensburgu pogosto izraz za menihe in ne oznaka izvora. V biografiji iz 14. stoletja je Erhard napačno opisan kot oseba irskega porekla in prijatelj škofa Alberta iz Cashela.
Zgodovinarji so Erharda imeli za nekanoničnega škofa, ki ga je odstavil Bonifacij; to je zdaj ovrženo.
V srednjem veku so Erharda še posebej častili v Alzaciji, kjer so bile pod njegovim pokroviteljstvom številne bolnišnice. Na avstrijskem Štajerskem je v majhni vasi svetega Erharda, ki je poimenovana po njem, že od 14. stoletja veliko romanje. V Salzburgu mu je posvečena župnijska cerkev ob vznožju Nonnberga. Do leta 1729 so ob katedrali v Regensburgu na dan spomina na svetega Erharda prirejali Erhardimarkt. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1866 tam položeni v srebrno skrinjico in prestavljeni na severno stran cerkve v Niedermünstru.
Kanonizacija: Erharda je 8. oktobra 1052 kanoniziral papež Leon IX. skupaj z Wolfgangom iz Regensburga tako, da je dal njune kosti povzdigniti na oltar.
Atributi: škof, dve očesi na knjigi, sekira
Zavetnik bolnišnic, kovačev, pekov in čevljarjev; proti očesnim boleznim, kugi in boleznim živine; sekundarni zavetnik škofije Regensburg
Vir
Erhardovo bivanje v Regensburgu na prelomu 7. in 8. stoletja, njegova smrt v tem mestu in čaščenje, ki so mu ga izkazovali zlasti na Bavarskem – o tem pričajo številna naselja z njegovim imenom -, so najbolj gotovi podatki o tem svetniku, ki je sicer ostal zavit v gosto tančico legende. Po mnenju nekaterih učenjakov je bil Erhard škof v Ardaghu na Irskem, nato pa se je skupaj z bodočim svetim Albertom iz Cashela (ki je predstavljen kot njegov prijatelj ali brat in ga prav tako praznujemo na današnji dan) odpravil na celino in prišel do Rima; medtem ko je Albert nadaljeval pot v Jeruzalem, je Erhard odšel na Bavarsko in se ustalil v Regensburgu, kjer je bil izbran za škofa. Drugi domnevajo, da je bil Erhard potujoči škof, ki ga je posvetil sveti Bonifacij, veliki apostol Nemčije. Pripisovanje Erhardu poleg Alberta še enega brata v osebi svetega Idulfusa, trierskega škofa, se zdi komaj verodostojno: o domnevnem sorodstvu med temi tremi svetniki namreč ni nobenih zanesljivih podatkov, epiteton frater, ki ga vsebujejo nekatera besedila, pa bi lahko imel pomen ‘spremljevalec vere’; nekateri hagiografi pa ga mislijo v dobesednem smislu. V Življenju svete Odilije, zavetnice Alzacije, je zapisano, da je bila od rojstva slepa, a je čudežno ponovno dobila vid, ko jo je krstil Erhard, regensburški škof. Prav Odilijin krst (praznujemo ga 13. decembra, na isti dan kot sveto Lucijo, ki jo prav tako kličejo proti očesnim boleznim) in poznejša čudovita povrnitev vida – po mnenju hagiografov simbol ozdravitve od slepote zmote – sta najbolj zaznamovala ljudsko domišljijo in vplivala na umetnike, ki jih je navdihnila. Kar zadeva Alberta, Erhardovega prijatelja ali brata, je gotovo, da je bil škof v Cashelu na Irskem; druge novice o njem pa so nezanesljive in včasih nasprotujoče si. Iz njih je bilo izpeljano naslednje. Kmalu po svoji investituri je Albert med koncilom na jugu Irske poslušal pridigo, v kateri so bile prikazane nevarnosti posedovanja zemeljskih dobrin. Ker se je spoznal za eno od satanovih predvidenih žrtev, saj je prejemal škofovske štipendije, je zapustil svoj stolček in se skupaj s svetim Erhardom in nekaj učenci posvetil pobožni poti po celini. Ko je po srečanju s papežem prispel v Rim, se je skupina razdelila; Albert je obiskal Palestino, nato pa odšel v Regensburg, da bi našel Erharda. Ko je prispel tja in izvedel novico o njegovi smrti, je prosil Gospoda, naj mu dovoli, da se mu pridruži: legenda pravi, da je bila Albertova molitev po nekaj urah uslišana.
Vir