V Cordobi [kórdovi] (v Španiji), sveti Evlógij, duhovnik in mučenec, ki je bil zaradi slavnega pričevanja za Kristusa obglavljen z mečem.
Vir
Po l. 711 se je morala krščansko zavedna, notranje pa nesložna država Vizigotov, tedaj že znana pod imenom Španija, ukloniti arabski oblasti. Samo v Asturskih gorah na severni strani Pirenejskega polotoka se je obdržala neodvisna krščanska država Leon in nekaj manjših kneževin. V osmem stoletju so se kristjani samo branili pred Arabci, po letu 800 pa so prešli v napad, da rešijo svoje brate, ki so živeli pod vlado mohamedancev. Navidezni mir, ki je vladal v 8. stoletju, je bil porušen ne samo na meji med krščansko in mohamedansko Španijo, ampak tudi znotraj pokrajin, ki so bile podložne Arabcem (te so včasih imenovali tudi Mavre ali Saracene). Življenje in mučeniška smrt sv. Evlogija nas vodita v Cordobo, tedaj že v osrčje mohamedanske države, vendar pa je bila Evlogijeva verska vnema vsaj deloma tudi odmev napadalne bojevitosti v državi Leon. Njegove relikvije so l. 883 prenesli v astursko mesto Oviedo v državi Leon: šteli so ga za mučenca iz svojih vrst. Evlogija navadno uvrščamo v skupino Cordobskih mučencev, in sicer za vodilno osebo med tistimi, ki so v letiih 850-59 dali življenje za Kristusa v Cordobi (Cordobi). Kako je prišlo do preganjanja kristjanov pod arabsko vlado na Španskem?
V začetku muslimanske vlade so »kristjane sicer razorožili, pustili pa so jim versko svobodo, plačevali so le poseben davek, da so smeli živeti pod arabskim varstvom. Popolno enakost z Arabci so priznali vsakemu kristjanu, ki je priznal Alaha in Mohameda. Mnogo jih je res prestopilo v novo vero; te »arabizirane kristjane« so imenovali muladije (muladies). Krščanski veri zvestim podložnikom so dali ime mozarabci. Bili so številčno najmočnejša plast v državi, ki pa je na zunaj imela mohamedansko lice. Arabski emiri so bili do mozarabcev strpni vse do Abd-ar-Rahmana I. (788-96). Ta emir je dopustil razmah nestrpnemu gibanju, ki je želelo na španskem dobiti večino za mohamedance. Najprej so poskusili zlepa in so res z agitacijo povečali število muladijev. V 9. stol. pa je to gibanje pod vodstvom »malakitov« (ozkosrčna struja, ki prizna polno pravo samo vernim muslimanom) razglasilo »sveto vojno« proti kristjanom znotraj države. Pod vlado emirov Abd-ar-Rahmana II. in Muhamada I. so sredi 9. stoletja dobili že premoč v državi. Nevarnost za množični odpad kristjanov je naraščala in izzivala kristjane k budnosti in obrambi. Zajeziti je bilo treba odpad in predramiti vernike k zavesti, da so dolžni za svojo vero tudi trpeti in umreti. Malakiti so namreč kristjane skušali pripraviti k popuščanju in jih stopnjema spraviti v svoj tabor. Tudi muladije so hoteli pridobiti za fanatične razširjevavce islama med rojaki; kdor ni ubogal, je moral čutiti trdo pest malakitov. Krščanska obramba zoper malakite je imela dve nalogi: prva je bila v tem, da so vse tiste, ki so bili v nevarnosti za odpad, vzgajali za stanovitnost v veri, druga pa, da so že odpadlim pomagali k vrnitvi v Cerkev. Obojim so morali izbrani krščanski voditelji dajati dober zgled žive vere in neomahljivosti ob uri preskušnje. Med možmi, ki so v 9. stoletju dramili krščansko zavednost in ustavljali odpad od vere, je bil najpomembnejši sv. Evlogij Cordobski.
Rodil se je okoli l. 800 v zavedni krščanski družini v Cordobi. Starši so mu že v zorni mladosti dali kar najboljšo versko vzgojo. Nato so ga izročili cerkveni šoli pri cerkvi sv. Zoila, kjer je imel opat Speraindeo (ime pomeni: Zaupaj v Boga) s svojo svetniško miselnostjo odločilen vpliv na Evlogija, ko je doraščal v moža. Opatova pobožnost in učenost sta v njem dopolnila lepa nagnjenja h kreposti in ponižnosti, zatajevanju in požrtvovalni ljubezni do trpečega španskega naroda. V teh letih si je Evlogij pridobil zvestega prijatelja v Pavlu Albaru (Alvaro), ki je pozneje verno opisal svetnikovo življenje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je nekaj časa poučeval v Cordobi. Njegovo učenje se je opiralo na natančno poznavanje sv. pisma in spisov cerkvenih očetov, ognjevitost pa je črpal iz prisrčne ljubezni do Boga in španske domovine. Duhovnikom in vernikom je bil zgled vzdržnosti, pobožnosti in spokornosti. Med svetnimi duhovniki je živel kot menih, včasih pa kot klerik med menihi; imel je namreč navado, da se je od časa do časa umaknil v samostan, »da bi njegovega prizadevanja za krepostno življenje ne begale posvetne skrbi«. Ker vseh ljudi ni doseglo njegovo oznanjevanje evangelija, je začel pisati spodbudna dela in jih razširjati. Svoje ljube Špance je klical k junaški zvestobi v veri, pa tudi k vrnitvi k veri očetov, predvsem pa je izpodbijal vsa prizadevanja malakitov.
Okoli l. 850 so malakiti sprožili ostrejše preganjanje kristjanov. Abd-ar-Rahman II. je izdal verske odloke v korist mohamedancev in zahteval od kristjanov višje davke. Kdor se ni uklonil, so ga tirali pred sodišče, kjer so pravico krojili samo v prid islamu. Mnogo kristjanov je tedaj pred sodnikom priznalo svoje krščansko prepričanje in Mohamedov nauk javno odklonilo. Abd-ar-Rahman II. se je obrnil na andaluzijskega škofa Reccafreda, naj vpliva na kristjane in jih odvrne od takih javnih izpovedi. Reccafred je odrekel mučeništvo onim, ki so prav s tem ravnanjem hoteli pokazati, da so pripravljeni tudi na mučeništvo. Dopustil je, da so na vladarjev ukaz vrgli v ječo Evlogija, ker je ljudi spodbujal k mučeništvu. Z njim je šlo v ječo mnogo zvestih vernikov. Evlogij je svojo trdo usodo prenašal vztrajno in stanovitno. »V sebi je združeval Hieronimovo strogost, Avguštinovo skromnost, Ambroževo milino, Gregorijevo potrpežljivost v poučevanju onih, ki so zašli ali so bili sicer v zmoti, v podpiranju ponižanih, v pomirjevanju mogočnih, v prenašanju grozot; v vsem je kazal čudovito razgledanost.« Ko so ga spustili iz ječe, je napisal pismo, v katerem je spodbujal devici Floro in Marijo, naj vztrajata in ostaneta stanovitni, čeprav bi morali zato prestati mučeništvo. Ta spis je pretresljivo pričevanje o stiski, pa tudi o obilnih milostih v tedanjem času. »Ne smemo dvomiti v naše plačilo, ki ga nam bo dal Kristus v nebesih, kajti zaradi njegovega imena smo vkovani in mučeni. Ječe so polne klerikov, Cerkev pa oropana svete službe škofov in duhovnikov. V skesanosti srca in v duhu ponižnosti hvalimo in slavimo Kristusa, tako da medtem, ko so utihnili sveti spevi v cerkvah, skrivne ječe odmevajo od jecljajoče molitve psalmov.« Nekaj let potem sta obe devici umrli mučeniške smrti.
Ko je bil Evlogij spet na prostosti, je pisal in pridigal in tako s pisano in govorjeno besedo učil, bodril in v veri utrjeval kristjane. Njegovo vneto prizadevanje je mnogo ljudi predramilo iz verske mlačnosti in popustljivosti. Pritisk islama je tedaj začasno popustil, kar je Evlogijevo veljavo utrdilo. Ko je pod Abd-ar-Rahmanovim sinom Muhamadom Španijo zajel nov val preganjanja, je spet mnogo kristjanov odvrnil od tega, da bi zatajili vero. Zbral je poročila o mučenjih, zapiske o zasliševanjih pred sodniki, zapiske očividcev in druga zanesljiva poročila in na osnovi tega napisal knjigo Memoriale Sanctorum. Okoli l. 857 je napisal poseben obrambni spis za mučence iz Cordobe, imenovan Apologeticus Martyrum. Tretje njegovo delo je zgodovinsko važna zbirka dokazov o krivičnosti pravnih predpisov in sodb (Documentum martyriale). V teh spisih se Evlogij odločno brani očitka, da bi oni, ki so prostovoljno tvegali nevarnost in smrt, ne bili mučenci, kakor so bili svetniki in mučenci zgodnje krščanske dobe vsi, ki so šli v smrt za svojo vero. Konec l. 858 je umrl toledski nadškof Vistremir. Duhovščina in ljudstvo v Toledu so soglasno izvolili za njegovega naslednika Evlogija, ki je zaradi velike učenosti in zvestobe svojemu prepričanju veljal za prvega moža v španski Cerkvi. Vendar mu ni bilo dano, da bi nastopil to visoko službo.
Mlado dekle iz Cordobe, z imenom Leokrecija, je pristopila h krščanstvu in si s tem nakopala smrtno sovraštvo svojih mohamedanskih sorodnikov. Da se reši iz nevarnosti, je iskala varstva pri Evlogiju. Ta jo je zaupal najprej svoji sestri, nato pa nekemu znancu. Ker so na pritisk staršev zaslišali mnogo kristjanov, je Evlogij pogumno varoval iskano dekle in jo skrival pred zasledovavci. Poučeval in utrjeval jo je v veri in jo pripravljal na mučeništvo. Naposled so Leokricijo našli, nato pa njo lin Evlogija zaprli. Pred sodiščem je nastopal popolnoma mirno, trezno in neustrašeno, zavedajoč se svoje velike odgovornosti. »Nam je ukazano, da pridigamo, in naša vera je zato, da onim, ki nas vprašajo, ponudimo luč vere, in nobenemu, ki v tej veri hoče živeti, ne branimo zveličanja,« je odgovoril sodniku na vprašanje, zakaj je pobeglemu dekletu dal zavetje. Ljubeznivo se je ponudil, da tudi sodniku rad pokaže pot do resnice. Sodnik ga je dal bičati, potem pa pripeljati pred kraljevi svet. Eden izmed dvorjanov, ki ga je vezalo prijateljstvo z njim, mu je svetoval, naj se kako izmakne in naj v tem trenutku nevarnosti zataji vero, ko bo pa prost, bo lahko spet živel po svoji veri. Evlogij ga je z nasmehom zavrnil: »O ko bi ti mogel vedeti, kaj je zvestim vernikom dano v varstvo. Ko bi mogel tvojemu srcu dati to, kar hranim v svojem, tedaj bi me ne skušal zadržati od moje namere, ampak bi bil tudi ti pripravljen odreči se svoji službi in časti.« Nato je začel sodnikom razlagati evangelij. Niso ga poslušali, marveč so ukazali, naj ga takoj z mečem usmrte. Vojaki so ga odpeljali na morišče; tu je pokleknil, vzdignil roke k nebu, se pokrižal in opravil kratko molitev. Potem so ga obglavili. Bilo je to 11. marca 859 v Cordobi. Isti dan je darovala za vero življenje tudi Leokricija. Bila sta zadnja mučenca ob tem preganjanju. V letih 850-59 je dala Cordoba blizu 50 mučencev, večina od teh je dobila pogum iz besed sv. Evlogija in njegovih somišljenikov. Ker so bili zvesti svoji veri, so s tem dosegli omiljenje ostrih odlokov zoper kristjane. Preganjanje se je za nekaj časa spet ponovilo v začetku 10. stoletja (902-931), terjalo pa je mnogo manj žrtev.
Vir = Leto svetnikov