Evstahij je grško ime in pomeni “poln klasja, rodoviten”. S svetim Hubertom ga časte kot zavetnika lovcev. Večkrat ga tudi zamenjujejo s Hubertom in celo njegov god so ponekod obhajali na praznik sv. Huberta. Evstahijevo čaščenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja, objavljenih v delu »Liber sacra-mentorum« (1929/32), je Evstahij istoveten s svetim Evstahijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji in je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji.
Sveti Evstahij je ostal v seznamu svetnikov kot mučenec bolj po izročilu legende kakor po zanesljivih zgodovinskih virih. Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoče se razpelo. Takega so umetniki pogosto upodabljali. Ponekod ga časte med 14 pomočniki v sili. Upodabljajo ga tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi gozdarji, kramarji, pletilci nogavic in suknjarji. Na 33 barvnih slikah na steklu so upodobljene njegove prigode in prigode njegovih otrok v katedrali v Chartresu in v Toursu. Albrecht Durer ga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom, podobno tudi italijanski slikar Pietro Perugino (1446—1524).
Pred krstom se je imenoval Placidas; ko pa se je njemu in njegovi družini prikazal križani Odrešenik med rogovjem jelena, se je spreobrnil. Po nezgodovinski legendi je bil general za vlade cesarja Trajana (98—117). Hkrati z njim so sprejeli krst njegova žena Teopista in sinova Agapit in Teopist in po mnogem trpljenju umrli mučeniške smrti za vlade cesarja Hadrijana (117—138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegov kult je prišel k nam, kakor rečeno z Vzhoda.
JH 599-600; Wimmer 211-212; BSS V, 281.
Vir = Leto svetnikov
Atributi: Lovska ali viteška oblačila
Imena: Evstahij, Evstahija, Stasko, …
Evstahij spada med manj znane priprošnjike v stiski. Pred spreobrnitvijo se je imenoval Placid in bil rojen sredi 1. stoletja. Izšolal se je za vojaka in se v več vojnah izkazal s svojo hrabrostjo in junaštvom. Bil je tudi poveljnik rimske legije v Mali Aziji. Bil je poročen in imel dva sinova, a ga je videnje, ki ga je imel na lovu spodbudilo, da je postal kristjan. V gozdni samoti je videl jelena, ki mu je med rogovi sijal križ.
Skupaj z ženo in sinovoma se je spreobrnil. Ko so popolnoma obubožali, so morali zapustiti deželo. Njihov cilj je bil Egipt. Ker Evstahij ob pristanku ni mogel plačati voznje, so mu vzeli ženo in jo prodali kot sužnjo, sinova pa sta umrla v puščavi, Evstahij je služil pri nekem kmetu kot hlapec. Ko so Rimsko cesarstvo ogrožali sovražniki, ga je cesar Trajan dal poiskati.
Leta 118 so ga sežgali zaradi krščanske vere. Največkrat je prikazan v lovskem oblačilu, ali pa kot vitez. Upodobljeno je tudi njegovo mučeništvo in videnje.
Sv. Evstahij goduje 20. septembra.
Vir
V Rimu, trpljenje svetih mučencev: Evstáhija in njegove žene Teopíste s njunima dvema sinovoma Agapítom in Teopístom. V času cesarja Hadrijana so bili obsojeni v zverinjak. Ker so ostali nepoškodovani, so jih zatem zaprli v žarečega bronastega vola in so tako dopolnili mučeništvo.
Vir
V hudih stiskah poznega srednjega veka (v 14. stoletju, ko so razsajale razne kužne bolezni) se je med ljudmi začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, to je 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih zato tudi slikali. To češčenje je najverjetneje nastalo takole: v življenjepisih in v cerkvenih obrednih knjigah so brali, kako je Bog te svetnike za njih življenja v posebni potrebi izredno, včasih tudi čudežno uslišal, zato so se obračali k njim po pomoč. Za večino teh zavetnikov v sili nimamo povsem zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč povečini samo legende (pobožne povesti). Vse legende, pravijo poznavalci, pa imajo zgodovinsko jedro.
Med ‘štirinajstimi zavetniki v sili’ najdemo tudi današnjega godovnjaka sv. Evstahija. Njegovo grško ime pomeni ‘rodoviten, poln klasja’. Poleg sv. Huberta (njegov spomin obhajamo 3. novembra) ga časte kot svojega zavetnika lovci in gozdarji in pogosto oba svetnika zamenjavajo, ker sta si tudi njuni legendi zelo podobni. Evstahijevo češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja je Evstahij istoveten s sv. Evstatijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji ter je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji. Sveti Evstahij, ki je prišel v seznam ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, je bil po legendi mučenec. Njegovo slikovito zgodbo je sprejel v svojo znamenito knjigo Zlata legenda (Legenda aurea), ki je bila dokončana leta 1264 Jacobus de Voragine. Mož naj bi bil rimski častnik za časa cesarja Trajana (98–117). Ime mu je bilo Placidus. Nekoč se mu je na lovu med košatim rogovjem jelena, katerega je zasledoval, prikazal križani Odrešenik, ki ga je nagovoril in ga povabil, naj se da krstiti. Poslušal ga je in se dal krstiti z vso svojo družino. Pri krstu je dobil ime Evstahij. Po tem je v življenju veliko trpel; njegova usoda je bila podobna usodi svetopisemskega trpina Joba. Vse se srečno konča, Evstahij se vrne v rimsko vojsko in kot general premaga barbare. Po zmagi se noče udeležiti zahvalne daritve na čast poganskim bogovom in pove, da je kristjan. Zaradi tega obsodijo na smrt njega, ženo in oba sinova. To naj bi se zgodilo pod cesarjem Hadrijanom (117–138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegovo češčenje je prišlo k nam, kot rečeno, z Vzhoda.
Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoči se križ; včasih tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev in gozdarjev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi kramarji, pletilci nogavic in suknarji. Njegove prigode in prigode njegove družine so upodobljene na 33 barvnih slikah na oknih veličastne gotske katedrale v Chartresu. Nemški slikar Albrecht Dürer ga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom.
Ime Evstahij je pri nas žeto redko. Skrajšane, v glavnem klicne oblike imena Evstahij so Stahi(j), Staš in Staško (zadnji dve sta lahko tudi iz imena Stanislav).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.