V času, ko je Sveto pismo dosegljivo vsakemu, ki ga želi prebirati, premišljevati ali pa se zgolj seznaniti z njegovo vsebino, obstaja prav gotovo nevarnost, da ga ne znamo več dovolj ceniti. Mnogim, žal tudi kristjanom, je postalo Sveto pismo zgolj knjiga, ki jo imaš na polici in jo le redkokdaj, če sploh, vzameš v roke. Še iz ne tako davne preteklosti pa poznamo pretresljiva pričevanja, na primer iz nekdanje Sovjetske zveze, kako so mnogi ljudje za Sveto pismo – pa ne knjigo, temveč razodeto božjo besedo, ki je v njem zapisana -, veliko pretrpeli in ni jih bilo malo, ki so zanj celo umrli. Umirali pa so zanj, bolj ali manj, v vseh časih zgodovine krščanstva. Tudi sveti Feliks (po naše Srečko) je zanj daroval svoje življenje. Bil je škof v Tibiuki (današnji Tunis), ko je kristjane doletel Dioklecijanov edikt, ki jim je vzel državljanske pravice, zapovedal sežgati svete knjige in ukazal rušenje njihovih bogoslužnih stavb. V valu preganjaj in mučenja so zajeli tudi škofa Feliksa.
Ohranjeno nam je poročilo o tem, kako je pretrpel mučeniško smrt.
»Kurator Magnilian je dal predse pripeljati ljudske starešine. Škof Feliks je bil ta dan odšel v Kartagino … Naslednji dan pa je škof Feliks prišel iz Kartagine v Tibiuko. Kurator Magnilian je naročil uradniku, naj mu privede škofa Feliksa. Kurator Magnilian mu je rekel:
‘Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš!’ Škof Feliks je dejal: ‘Imam jih, pa jih ne dam!’ Kurator Magnilian je rekel: ‘Kar so cesarji ukazali, gre pred tem, kar ti govoriš. Daj knjige, da se sežgo!’ Škof Feliks je dejal: ‘Raje dam sam sebe, da jaz zgorim, kakor pa te knjige. Boga moramo bolj poslušati kakor človeka.’ Magnilian je rekel: ‘Premisli se!’ Tri dni kasneje je dal kurator škofa Feliksa privesti predse in mu rekel: ‘Si se premislil?’ Škof Feliks je dejal: ‘Kar sem prej rekel, rečem sedaj in bom rekel pred prokonzulom.’… Naslednji dan, pred sončnim vzhodom so privedli škofa Feliksa pred prokonzula, ki mu je rekel: ‘Zakaj nočeš izročiti knjig, ki so ti odveč?’ Škof Feliks je dejal: ‘Ne dam jih’. Škofa so nato poslali k prefektu, ki ga je dal zapreti v ječe, kasneje pa poslal z ladjo k cesarju. Po naporni poti in v nečloveških razmerah je dal prefekt Feliksa še enkrat poklicati k sebi. Tedaj ga je dal prignati iz zapora in mu rekel: ‘Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda nimaš?’ Odgovoril mu je: ‘Imam, pa ga ne dam.’ Prefekt je rekel: ‘Usmrtite Feliksa z mečem.’ Škof Feliks je naglas rekel: ‘Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!’ Peljali so ga na morišče … Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in na glas rekel: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličanstvo na vekov veke. Amen.«
Sveti Feliks (Srečko), mučenec, goduje 30. avgusta
Vir
V Rimu na pokopališču Comodílle na Ostijski cesti, sveta mučenca Feliks in Adávkt, ki sta zaradi neustrašene vere enako pričala za Kristusa, enako tudi kot zmagovalca pohitela v nebesa.
Vir
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«. Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi zgodba mučeništva današnjega godovnjaka svetega Feliksa na začetku četrtega stoletja.
Bil je škof v mestu Tibiuka v prokonzularni Afriki – v današnjem Tunisu – za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Leta 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice in častne službe, prepovedal dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežgati svete knjige kristjanov in porušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.
V začetku junija tega leta so ga razglasili tudi v mestu Tibiuki. Rimski upravitelj Magnilijan je sklical ugledne može, potem pa ukazal privesti duhovnika Apra in bralce božje besede. Vprašal jih je, če imajo božje knjige. Na njihov pritrdilni odgovor je zahteval, naj mu jih izročijo, da se sežgejo. Dejali so mu, da ima knjige pri sebi škof Feliks, ki je tisti dan šel v Kartagino. Ko se je škof vrnil v Tibiuko, ga je upravitelj Magnilijan velel privesti. »Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš. Daj knjige, da se sežgo!« mu je rekel. Škof Feliks pa je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je prav, Boga bolj poslušati kakor ljudi.« Ko ga ni mogel pregovoriti, ga je zvezanega poslal k prokonzulu v Kartagino. Ta ga je večkrat zasliševal in prepričeval, a vse zaman. Zaprl ga je v najbolj mračno ječo, uklenil ga je v najtežje verige, toda škof Feliks je vztrajno ponavljal: »Božje knjige imam, pa jih ne dam!« Prokonzul ga je poslal k svojemu nadrejenemu, ki pa tudi ni mogel škofa ne zlepa ne zgrda pripraviti do tega, da bi izročil svete knjige. Prefekt ga je poslal z ladjo pred cesarsko sodišče na italijanski polotok. Zaprli so ga h konjem, da se jim je valjal pod nogami.
V mestu Venuzija na jugu Italije je dal tamkajšnji prefekt Feliksa privesti predse in mu rekel: »Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda imaš?« Feliks je odgovoril: »Imam, pa ga ne dam!« Prefekt je ukazal: »Usmrtite Feliksa z mečem!« Škof Feliks je na glas rekel: »Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!«
Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30. avgusta, ko se je “celo luna spremenila v kri”. Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«
Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokščanskem času zelo pogosto in v svetniškem koledarju katoliške Cerkve je okrog devetdeset svetih Feliksov.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.