Poslušni brat
Blaženi brat Feliks Amoroso se je rodil l. 1715 v Nikoziji. Nikozija leži 700 m nad morjem in je nekako geografsko središče Sicilije. Tu, v svojem rojstnem mestu, je brat Feliks preživel vseh svojih 72 let življenja (izvzemši eno). Pri krstu je dobil ime Jakob. Oče je bil po poklicu čevljar in je le s težavo preživljal svojo veliko družino. Bili so dobri kristjani: oče je vsako jutro šel k maši v kapucinsko cerkev, navadno ga je spremljal Jakob. Mati je rada delila miloščino. Jakob je želel iti v šole, a mu zaradi uboštva ni bilo mogoče. Namesto v šolo ga je oče poslal k priznanemu čevljarskemu mojstru, da bi se čim bolj izučil čevljarstva.
Jakob je tih, skromen, pobožen vajenec, zato so ga drugi zasmehovali. Ko je nekoč njegov tovariš prerezal kožo na skoraj končanemu čevlju, je Jakob s slino namazal prerezano mesto in spet je bila koža cela. Od tedaj dalje se niso več norčevali iz njega.
V samostanu
Ko je Jakob slišal govoriti o Bernardu Korleonskem, velikem kapucinskem spokorniku in čudodelniku, se je navdušil za kapucinski red. Toda petkrat je moral prositi, preden je bil sprejet. Čakati je moral 10 let; sprejeli so ga šele potem, ko so mu starši umrli in je bil prost skrbi zanje. Jakob je potrpežljivo čakal, zaupajoč na božjo previdnost.
Jakob je bil preoblečen l. 1743, ko je bil star 28 let. Dali so mu ime Feliks. Verjetno je magister mislil na sv. Feliksa Kantališkega, ki je bil pred 30 leti razglašen za svetnika. Zanimivo je, kako sovpadajo datumi: Feliks iz Nikozije se je rodil točno 200 let pozneje, oba sta postala kapucinska brata z 28 leti, oba sta pobirala miloščino 43 let, svetnik v Rimu, naš Feliks v Nikoziji, oba sta jo prenehala pobirati v starosti 72 let.
Brat Feliks je hotel postati vzoren redovnik. In ker je res tudi postajal, so ga predstojniki po končanem noviciatu določili za pobiralca miloščine v Nikoziji, v njegovem rojstnem mestu. To službo je vestno in častno opravljal celih 43 let.
Ni bilo vedno lahko: pozimi je tu hud mraz, poleti žgoča sicilijanska vročina. Marsikaj je bilo potrebno prenesti s strani ljudi. Brat Feliks se je vračal zvečer sicer utrujen, vendar vedno zadovoljen domov.
Razne priče so izpričale pri njegovem svetniškem procesu to njegovo delo takole:
Ko je šel iz samostana v mesto, je zunaj pred cerkvijo par minut kleče molil Najsvetejši zakrament. Če so bili blizu otroci, je tudi njih povabil k češčenju.
Druga priča: “Prihajal je k nam po žito in vino. Bila sem takrat stara 18 let. Svetoval mi je sveti strah pred Bogom in pobožnost do Device Marije. Svojo dolžnost je opravljal z vso skromnostjo, hodeč z odkrito glavo, povešenimi očmi in prekrižanimi rokami na prsih. Govoril je malo, vedno je ponavljal: “Naj bo iz ljubezni do Boga.” Pri pobiranju ni bil nadležen. Ko mu neki kmet ni hotel dati žita, je mirno odgovoril: “Zgodi se božja volja!” Hodil je peš, z zakrpanim habitom.”
Če je slišal koga preklinjati Boga ali Marijo, se je z obrazom vrgel na tla, zmolil tri Slava Očetu, potem je vstal in dal strog opomin človeku, ki je preklinjal.
Če je koga srečal, ki je kaj težkega nosil, se je takoj ponudil, da mu pomaga. Če mu je kdo hotel poljubiti roko, je zardel in mu ponudil rokav habita ali cingul v poljub.
Vsako nedeljo popoldne je šel obiskat jetnike in jim navadno pri nesel kak priboljšek. Zelo rad je šel kadarkoli je bil klican, k bolnikom in jim stregel, kakor mati otrokom.
Dvema ubogima dekletoma, ki sta ga pozimi prosili za pomoč, je odstopil svoj plašč. Rad je zbiral otroke in jih učil verske resnice.
Nekdo je izjavil kot priča, da je br. Feliks vedno ostal v Nikoziji, kajti “četudi bi ga bili hoteli premestiti v kak drugi kraj, ne bi bili uspeli – kajti po mojem mnenju – bi se bilo celo mesto uprlo, da ne bi bilo izgubilo tako svetega redovnika, ki je vsem rad pomagal v duhovnih in častnih potrebah. Ta sloves svetosti je Feliks užival ne le pri preprostem ljudstvu, ampak pri vseh slojih, tudi cerkvenih.”
Ko je prišel domov, je v samostanu rad pomagal v kuhinji, na vrtu, bolničarju ali gvardijanu.
Na kratko bi lahko rekli: kar je bil sv. Feliks Kantališki na rimskih ulicah, to je bil naš brat Feliks na cestah Nikozije na Siciliji: službo pobiralca miloščine je dopolnjeval z nalogo tolažnika, svetovalca in duhovnega učitelja. Oba sta sprejemala, pa tudi dajala in oba sta bila vedno v lep zgled vsem.
V čudni svetniški šoli
Brat Feliks ni samo nosil težke bisage, težek križ mu je v samostanu pripravljal tudi p. Makarij iz Nikozije, njegov predstojnik, ki je bil 23 let tudi njegov spovednik.
P. Makarij si je zabil v glavo, da hoče izklesati tega brata za svetnika. Izmislil si je tisoč načinov, kako bi naredil br. Feliksa, da bo zares ponižen in poslušen. Saj cilj je bil dober, a sredstva nesprejemljiva. Njegovo duhovno vodstvo je za našo dobo nerazumljivo in nesprejemljivo.
P. Makarij ni klical br. Feliksa nikoli po imenu, ampak ga je poniževal pred samostansko družino in tudi pred tujimi ljudmi in vsakovrstnimi gosti. Imenoval ga je lenuha, hinavca, nezadovoljneža, svetnika iz Meke. Kljub temu pa br. Feliks ni niti najmanj izgubljal svojega običajnega miru, vedrega obraza, dobre volje.
Kadarkoli ga je p. Makarij klical, je br. Feliks kar letel in vendar je bil okregan, da se obira, da nima volje, da noče, da je lenuh… Feliks se je vedno le zahvaljeval: “Sit amore Dei.”
Če je govoril s kakim človekom, se je takoj vpletel v pogovor p. Makarij: “Nikar mu ne verujte, to je največji lažnik, hinavec brez primere!” Br. Feliks je mirno odgovoril: “Naj bo iz ljubezni do Boga.”
Četudi mu je predstojnik zapovedal, kaj nemogočega, je vedno ubogal. Vse se je srečno končalo, čeprav na čudežen način. Tako je nekoč moral vleči vodo iz globokega vodnjaka v pleteni košari in košara je držala vodo. Drugič je moral stopiti golorok pred podivjanega bika, saj mu je predstojnik to zapovedal. Medtem ko so drugi trepetali za njegovo življenje, je on mirno obesil biku verigo na vrat in spravil žival nazaj v hlev. Čudovito se je pokazala Feliksova pokorščina ob njegovi smrti.
Pogled v njegovo notranjost
Izredna je bila njegova pobožnost do sv. evharistije. Podnevi in ponoči se je dolgo mudil pred tabernakljem, tako da mu je predstojnik moral ukazati v imenu pokorščine, da mora iti počivat. K obhajilu je pristopal z izredno zbranostjo.
Ljubil je Križanega. Vsak petek je premišljeval o Kristusovem trpljenju. Križev pot je molil v koru kleče. Kjer je videl križ ob cesti, je pred njim pokleknil in molil.
Marijo je častil kot Brezmadežno in žalostno Mater božjo. Vse devetdnevnice pred Marijinimi prazniki se je postil ob kruhu in vodi, pred praznikom Vnebovzete pa 15 dni.
Bil je izredno ponižen. Sam sebe je imenoval, da je nekoristen in beden brat, ki ga pač predstojnik iz ljubezni do Boga prenaša, da lahko živi v samostanu. Neki arhitekt je pričal, da se je br. Feliks užalostil edino takrat, kadar ga je kdo hvalil, poveličeval. Pri procesu je p. Makarij pričal, kako je občudoval na njem njegovo pokorščino: “Bil je izredno pokoren, ne le predstojnikom, ampak vsakomur; bila je to tista slepa in vesela pokorščina v vsem, ki se ni ozirala ne na svoje zdravje ne na svojo čast, ki je na prvi migljaj naredila tudi nemogoče stvari… Ko sem ga javno poniževal in celo izgnal iz refektorja kot nevredneža, da sem ga skušal, je odšel ven veselo in s sveto ravnodušnostjo.”
Zadnja pokorščina
Med delom na vrtu ga je napadla visoka vročina. Bilo je to ob koncu maja 1787. P. Makarij mu je zapovedal, da mora iz pokorščine v posteljo. Zdravniku, ki mu je predpisal zdravilo, je rekel br. Feliks, da je zdravilo nepotrebno, saj je to njegova “zadnja bolezen”.
Nekega dne je prosil p. predstojnika za spoved in bolniško maziljenje.
Zadnjega maja je prosil predstojnika p. Makarija za dovoljenje, da sme umreti. Ta mu ni dal odgovora. Ko ga je prosil drugič, ga je p. Makarij izkričal. Pozno ponoči je prosil vnovič, tretjič, za to dovoljenje. Predstojnik gre v njegovo celico, ga pokliče – vsaj enkrat po imenu – in mu reče, da je zdaj pravi čas, naj le odpotuje v večnost. Feliksove oči zablestijo v nebeškem veselju. Nato se zahvali bratom za njihovo ljubezen, da so toliko let z njim potrpeli in jih prosi za odpuščanje; predstojnika prosi, naj mu stoji ob strani; z imeni Jezus, Marija, izdihne svojo sveto dušo. Bilo je v soboto ob dveh ponoči.
Po zaslišanju 125 prič in po dveh priznanih čudežih ga je Leon XIII. leta 1888 razglasil za blaženega.
Ker je bil samostan v Nikoziji l. 1864 zaprt, so prenesli l. 1885 njegovo telo v stolnico, deset let nato pa v novo kapucinsko cerkev. Dne 10. maja 1962 pa je v Mistretti, ob slovesnostih njemu v čast, ponoči njegova žara s truplom zgorela. Ostanki kosti so bili prenešeni v kapucinsko cerkev v Nikozijo. Sv. Feliksa zelo častijo.
Sv. Feliksa je papež Benedikt XVI. 23.oktobra 2005 razglasil za svetnika.
Vir
V Nikóziji (na Sicíliji), blaženi Feliks (Jakob) Amoroso, redovnik, ki so ga deset let zavračali. Slednjič je vstopil v Red manjših bratov kapucinov, ker je opravljal najnižja dela s preprostim in nedolžnim srcem.
Vir