Rodil se je leta 1515 v Firencah, kjer je preživel otroška leta in se vzgajal v dominikanskem samostanu sv. Marka. Pri osemnajstih je v mestecu pod Monte Cassinom spoznaval lepoto samote, tihote in molitve, kmalu pa se je odločil za pot v Rim, kamor je ubog in nepoznan prispel leta 1534 in ga ni več zapustil. Tu se je v skromnih in strogih razmerah vadil v spokornosti in ponižnosti. Ves čas je bila med njegovimi glavnimi nalogami tudi karitativna dejavnost: obiskoval je bolnišnice in skrbel za zanemarjene in zapuščene bolnike, po ulicah in trgih je vzpostavljal stike z ljudmi ter jim kot laik na preprost način pridigal. Za vsakega je našel preprosto besedo, tolažbo in spodbudo. Bil je prijatelj, duhovni vodja in spovednik papežem in drugim pomembnim, pa tudi čisto preprostim in »navadnim« osebam tedanjega časa. Strog do samega sebe, obdarovan z mnogimi mističnimi izkušnjami in celo čudeži, se kljub temu ves čas veseli, šali in celo uganja burke, da ga imajo celo za »božjega norčka«. Bil je velik prijatelj otrok, saj so ga vedno obdajale gruče otrok, on pa se je z njimi lovil, zabaval in smejal, nemalokrat celo na »svoj račun«. Njegovi znameniti oratoriji so bili res kraj poglobljene molitve in premišljevanja, obenem pa tudi prijetnega druženja ob veseli pesmi in šegavi besedi. Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.
»Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše.«
»Kdor hoče živeti pravo duhovno življenje, mora biti pripravljen na vse: da doživlja sladkost in tolažbo ali suhoto in zapuščenost in da trpi, kar je božja volja, ne da bi se pritoževal.«
»Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.«
»Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.«
»Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote.«
»Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi …«
»Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
»Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.«
»Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«
Še danes bi sveti Filip Neri s svojo »pojavo« zbujal začudenje in bržkone tudi veliko posmeha, kaj šele v času, v katerem je živel. S svojim »čudaštvom« se je želel zavarovati pred ošabnostjo, ostati ponižen in razveseljevati ljudi. Bil je velik ljubljenec ljudstva, zlasti otrok, ob njem so se zbirali in pri njem iskali nasveta tako reveži kakor tudi svetni in cerkveni veljaki. Ob njegovem zgledu in pridigah so se ljudje dobesedno trumoma spreobračali h krščanstvu.
Ime: Izhaja iz grškega imena Filippos z nekdanjim pomenom »ljubitelj konj«. Ime je sestavljeno iz besed fileo »ljubim, rad imam« in hippos »konj«.
Rodil se je 21. julija 1515 v Firencah v Italiji, umrl pa 26. maja 1595 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je sin revnega notarja in alkimista Frančiška. Imel je še brata, ki pa je kmalu umrl, ter sestri Katarino in Elizabeto. Tudi mati Lukrecija da Mosciano
jim je zelo kmalu umrla, tako da je za otroke skrbela mačeha Aleksandra.
Službe: Najprej je postal trgovski pomočnik svojega strica, nato pa v Rimu kar šestnajst let delal kot vzgojitelj pri neki družini. V duhovnika je bil posvečen pri sedemintridesetih letih, leta 1551.
Sodobniki: Henrik VIII., Tomaž More, Ignacij Lojolski, Terezija Avilska, Janez od Križa, številni papeži. Med njegovimi najožjimi prijatelji sta bila Karel Boromejski in Frančišek Saleški.
Skupnost: Skupaj s svojim spovednikom je najprej ustanovil skupnost duhovnikov, ki je skrbela za romarje v Rimu in okrevajoče bolnike, nato pa leta 1552 ustanovil duhovniško združenje oratorijancev, ki je bilo kasneje povzdignjeno v kongregacijo.
Lastnosti: Bil je odprtega, ljubeznivega in šaljivega značaja, obdarjen z izredno domišljijo. Imel je veselje do umetniškega ustvarjanja in k njemu spodbujal mnoge znane osebnosti tistega časa na vseh področjih.
Kreposti: Bil je izredno ponižen in skromen ter potrpežljiv. Skoraj vse življenje je preživel ob kruhu, olivah in vodi. Bil je mož molitve, po 15 ur na dan je spovedoval v spovednici.
Čudeži: Med maševanjem je bil večkrat zamaknjen in v zamaknjenju »plaval« visoko od tal. Imel je dar ozdravljanja, razločevanja duhov in sposobnosti duhovnega uvida. Imel je dar vednosti ter videl v srca ljudi.
Zavetnik: Je zavetnik humoristov; priporočajo se mu tudi proti ženski neplodnosti, proti boleznim sklepov in proti potresu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot oratorijanca, v črni duhovniški obleki, z biretom na glavi, pogosto s kratko brado. Večinoma nosi palico in rožni venec, pogosto pa je naslikan tudi s prižgano svečo ali plamenečim srcem, ki mu je v zamaknjenosti razširilo rebra.
Beatifikacija: Papež Pavel V. ga je 11. maja 1615 razglasil za blaženega, Gregor XV. pa 12. marca 1622 za svetnika.
Grob: Pokopan je v Rimu v Chiesa Nuovi, v stranski kapeli svoje redovne kongregacije.
Skrivnost njegovega uspeha je bila njegova širokosrčna ljubezen. Zmerom je imel za vsakogar pravo besedo. Njegovo apostolsko delovanje se je raztezalo na vse. Nič mu ni bilo previsoko, nič prenizko. Igral se je z otroki, oskrboval je romarje in bolnike; po krivici zaprtim je pomagal na prostost. Pomagal je brezposelnim, revnim dekletom je oskrbel balo, študentom brez sredstev hrano, obleko in knjige. Pri njem so iskali nasvetov svetniki: Ignacij Loyolski, Frančišek Saleški, Karel Boromejski in drugi.
Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.
Sveti Filip Neri, duhovnik, goduje 26. maja.
Vir
Spomin svetega Filipa Nerija, duhovnika, ki je v Rimu ustanovil Oratorij, da bi reševal mladeniče od zlega. V oratoriju so se vadili v duhovnem branju, petju in delih ljubezni, in blestel je v ljubezni do bližnjega, v evangeljski preprostosti, veselem razpoloženju, v največji vnemi in v gorečem služenju Bogu.
Vir