Rodil se je leta 1515 v Firencah, kjer je preživel otroška leta in se vzgajal v dominikanskem samostanu sv. Marka. Pri osemnajstih je v mestecu pod Monte Cassinom spoznaval lepoto samote, tihote in molitve, kmalu pa se je odločil za pot v Rim, kamor je ubog in nepoznan prispel leta 1534 in ga ni več zapustil. Tu se je v skromnih in strogih razmerah vadil v spokornosti in ponižnosti. Ves čas je bila med njegovimi glavnimi nalogami tudi karitativna dejavnost: obiskoval je bolnišnice in skrbel za zanemarjene in zapuščene bolnike, po ulicah in trgih je vzpostavljal stike z ljudmi ter jim kot laik na preprost način pridigal. Za vsakega je našel preprosto besedo, tolažbo in spodbudo. Bil je prijatelj, duhovni vodja in spovednik papežem in drugim pomembnim, pa tudi čisto preprostim in »navadnim« osebam tedanjega časa. Strog do samega sebe, obdarovan z mnogimi mističnimi izkušnjami in celo čudeži, se kljub temu ves čas veseli, šali in celo uganja burke, da ga imajo celo za »božjega norčka«. Bil je velik prijatelj otrok, saj so ga vedno obdajale gruče otrok, on pa se je z njimi lovil, zabaval in smejal, nemalokrat celo na »svoj račun«. Njegovi znameniti oratoriji so bili res kraj poglobljene molitve in premišljevanja, obenem pa tudi prijetnega druženja ob veseli pesmi in šegavi besedi. Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.
»Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše.«
»Kdor hoče živeti pravo duhovno življenje, mora biti pripravljen na vse: da doživlja sladkost in tolažbo ali suhoto in zapuščenost in da trpi, kar je božja volja, ne da bi se pritoževal.«
»Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.«
»Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.«
»Vedno moramo iz vsega srca Boga prositi, da vsak dan množi v našem srcu luč in toploto svoje dobrote.«
»Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi…«
Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
»Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.«
»Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«
Še danes bi sveti Filip Neri s svojo »pojavo« zbujal začudenje in bržkone tudi veliko posmeha, kaj šele v času, v katerem je živel. S svojim »čudaštvom« se je želel zavarovati pred ošabnostjo, ostati ponižen in razveseljevati ljudi. Bil je velik ljubljenec ljudstva, zlasti otrok, ob njem so se zbirali in pri njem iskali nasveta tako reveži kakor tudi svetni in cerkveni veljaki. Ob njegovem zgledu in pridigah so se ljudje dobesedno trumoma spreobračali h krščanstvu.
Ime: Izhaja iz grškega imena Filippos z nekdanjim pomenom »ljubitelj konj«. Ime je sestavljeno iz besed fileo »ljubim, rad imam« in hippos »konj«.
Rodil se je 21. julija 1515 v Firencah v Italiji, umrl pa 26. maja 1595 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je sin revnega notarja in alkimista Frančiška. Imel je še brata, ki pa je kmalu umrl, ter sestri Katarino in Elizabeto. Tudi mati Lukrecija da Mosciano
jim je zelo kmalu umrla, tako da je za otroke skrbela mačeha Aleksandra.
Službe: Najprej je postal trgovski pomočnik svojega strica, nato pa v Rimu kar šestnajst let delal kot vzgojitelj pri neki družini. V duhovnika je bil posvečen pri sedemintridesetih letih, leta 1551.
Sodobniki: Henrik VIII., Tomaž More, Ignacij Lojolski, Terezija Avilska, Janez od Križa, številni papeži. Med njegovimi najožjimi prijatelji sta bila Karel Boromejski in Frančišek Saleški.
Skupnost: Skupaj s svojim spovednikom je najprej ustanovil skupnost duhovnikov, ki je skrbela za romarje v Rimu in okrevajoče bolnike, nato pa leta 1552 ustanovil duhovniško združenje oratorijancev, ki je bilo kasneje povzdignjeno v kongregacijo.
Lastnosti: Bil je odprtega, ljubeznivega in šaljivega značaja, obdarjen z izredno domišljijo. Imel je veselje do umetniškega ustvarjanja in k njemu spodbujal mnoge znane osebnosti tistega časa na vseh področjih.
Kreposti: Bil je izredno ponižen in skromen ter potrpežljiv. Skoraj vse življenje je preživel ob kruhu, olivah in vodi. Bil je mož molitve, po 15 ur na dan je spovedoval v spovednici.
Čudeži: Med maševanjem je bil večkrat zamaknjen in v zamaknjenju »plaval« visoko od tal. Imel je dar ozdravljanja, razločevanja duhov in sposobnosti duhovnega uvida. Imel je dar vednosti ter videl v srca ljudi.
Zavetnik: Je zavetnik humoristov; priporočajo se mu tudi proti ženski neplodnosti, proti boleznim sklepov in proti potresu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot oratorijanca, v črni duhovniški obleki, z biretom na glavi, pogosto s kratko brado. Večinoma nosi palico in rožni venec, pogosto pa je naslikan tudi s prižgano svečo ali plamenečim srcem, ki mu je v zamaknjenosti razširilo rebra.
Beatifikacija: Papež Pavel V. ga je 11. maja 1615 razglasil za blaženega, Gregor XV. pa 12. marca 1622 za svetnika.
Grob: Pokopan je v Rimu v Chiesa Nuovi, v stranski kapeli svoje redovne kongregacije.
Skrivnost njegovega uspeha je bila njegova širokosrčna ljubezen. Zmerom je imel za vsakogar pravo besedo. Njegovo apostolsko delovanje se je raztezalo na vse. Nič mu ni bilo previsoko, nič prenizko. Igral se je z otroki, oskrboval je romarje in bolnike; po krivici zaprtim je pomagal na prostost. Pomagal je brezposelnim, revnim dekletom je oskrbel balo, študentom brez sredstev hrano, obleko in knjige. Pri njem so iskali nasvetov svetniki: Ignacij Loyolski, Frančišek Saleški, Karel Boromejski in drugi.
Umrl je leta 1595, po 27 letih pa je že bil razglašen za svetnika.
Sveti Filip Neri, duhovnik, goduje 26. maja.
Vir
Spomin svetega Filipa Nerija, duhovnika, ki je v Rimu ustanovil Oratorij, da bi reševal mladeniče od zlega. V oratoriju so se vadili v duhovnem branju, petju in delih ljubezni, in blestel je v ljubezni do bližnjega, v evangeljski preprostosti, veselem razpoloženju, v največji vnemi in v gorečem služenju Bogu.
Vir
Filip se je rodil v Firencah in se izobraževal v dominikanskem samostanu sv. Marka, ki je znan po slikah Fra Angelica (bl. Janeza iz Fiesol, zavetnika slikarjev). Že v mladih letih je najel sobo v Rimu, kjer je živel na zelo preprost način in preučeval sv. Tomaža Akvinskega. Sčasoma je želja po znanju v njem prebudila tudi željo po molitvi. Leta 1544 je doživel globoko mistično doživetje, v katerem je videl, kako je ognjena krogla vstopila v njegova usta, in ob tem začutil, kako plamteča ljubezen Božjega Duha širi njegovo srce. Filip je postal duhovnik in se posvetil pridiganju ter še posebej spovedovanju.
Njegovo veselje je bilo nalezljivo. Tisti, ki jih je duhovno usmerjal, so se srečevali, brali knjige, se o njih pogovarjali, skupaj molili in se ob koncu dneva odpravili na krajše romanje v eno izmed rimskih bazilik ali dan končali z glasbo. Drugi duhovniki so ostro obsojali razvratne zabave, ki so bile v Rimu tistega časa zelo priljubljene. Filip pa je razvil poučno in kakovostno glasbeno alternativo. Kot neke vrste umetniški direktor je spremljal obetavne mlade glasbenike, pisal zanje besedila, da bi jih oni primerno uglasbili. Iz tistih prvih poskusov so nastali oratoriji, glasbene kompozicije duhovnih pripovedi ali lirike, ki jih spremlja solo petje. Filipov oratorij obstaja tudi danes v obliki združenja duhovnikov in laičnih bratov.
Usmiljeni Oče, na priprošnjo sv. Filipa Nerija mi daj, da bom v slavljenju tvoje ljubezni odkril pravo veselje.
Vir
Sveti Filip Neri je imel velik smisel za humor. Nič čudnega torej, da je postal zavetnik humoristov. Po značaju je bil odprt, ljubezniv in šaljiv. Izžareval je veliko veselje, ki je bilo izraz njegove globoke povezanosti z Bogom.
Od trgovskega pomočnika do duhovnika
Ko je bil star 18 let, je postal trgovski pomočnik pri svojem stricu, vendar je kmalu ugotovil, da to delo ni zanj. V sebi je začutil klic, da postane duhovnik – in res je bil posvečen pri 37 letih. Imel je izredne sposobnosti. Znal je videti v globine človekove osebnosti, med maševanjem pa je bil večkrat zamaknjen in je »lebdel« visoko od tal.
Ko ni bil v spovednici, je hodil po ulicah in se pogovarjal z ljudmi, ki so radi poslušali njegove šale. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu ti pogosto odkrili svoje težave. Skrivnost njegovega uspeha je bila širokosrčna ljubezen, saj je za vsakega našel pravo besedo.
Mladim se je znal približati
Ker se je ves čas šalil in uganjal norčije, so ga vedno obdajale gruče otrok, on pa se je z njimi lovil, zabaval in smejal.
Z mladimi je hodil v naravo in jim ob tem skušal približati Božjo lepoto. Bral jim je iz knjig, jih skušal zaposliti in tako v njihovo življenje prinesel svežino in veselje. Izbiral je najbolj zabavne načine za vzgajanje v krščanskih vrednotah, obenem pa je poudarjal zdravo disciplino.
Sv. Filip Neri: »Lenoba je najhujši greh za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.«
Mlade je pritegnil s svojim očetovskim načinom sprejemanja in usmerjanja k dobremu. Razumel jih je ter dobro vedel, da živahnosti ni vedno lahko obvladovati. Pogosto je rekel: »Bodite mirni, bodite pridni!« In dodal: »Če je le mogoče.«
Imel je veliko prijateljev – svetnikov
Njegovo pomembno poslanstvo je bila ustanovitev bratovščine duhovnikov oratorijancev, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. Ti pa, razen podobnega imena, nimajo veliko skupnega z današnjimi oratoriji. Filipovi »oratoriji« so bili namreč namenjeni študiju in premišljevanju Božje besede.
Živel je v času številnih drugih znamenitih svetnikov: Tomaža Mora, Ignacija Lojolskega, Terezije Avilske … Med njegovimi prijatelji je bil Frančišek Saleški, pa tudi Karel Boromejski, za katerega smo v zadnjem času večkrat slišali, saj je zavetnik pred kugo in smo se mu nekateri priporočali v »korona času«.
Vir
Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe, ki se je razpisal o njem v svojem potopisu po Italiji, ga imenuje humorističnega svetnika – in res ga imajo humoristi za svojega patrona. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je ‘malo čez les’. Goethe piše o njem: »Nič mu ni bilo bolj zoprno kot nečimrnost, puhlost, domišljavost; proti temu je vedno nastopal kot proti največji oviri pravega bogoljubnega življenja, in sicer zmerom z vedrim humorjem.«
Filip se je rodil 21. julija 1515 v Firencah. Sončna Toskana mu je vzbudila ljubezen do narave, bogata firenška kultura pa ljubezen do umetnosti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Ko mu je bilo osemnajst let, ga je bogati stric povabil v San Germano, mestece med Rimom in Neapljem. Tam je ostal le eno leto – tisto delo ni bilo zanj. Vleklo ga je v samoto, a šel je v Rim, kjer je bil nekaj časa domači učitelj, ob tem pa je tudi sam študiral. Nenadoma je v sebi začutil klic, naj začne apostolsko delovati. Tej nalogi se je posvetil kot laični apostol. Obiskoval je skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči ter jih razvedriti. Hodil je po rimskih ulicah in iskal stike z ljudmi. Ljudje so radi poslušali njegove šale. Zastavljal jim je vprašanja, s katerimi je vzbujal njihovo pozornost. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu odkrili svoje težave, tudi duhovne. Tam, kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspel napraviti pot za Boga.
Leta 1551, ko mu je bilo šestintrideset let, se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti. »Revščino sem zmerom ljubil,« je ponavljal za svetim Bernardom, »nikoli pa ne nesnage!« Večino dneva – tudi po petnajst ur – je presedel v spovednici. Kadar je bil prost, so prihajali ljudje k njemu v sobo. Vodil je preproste in imenitnike, berače in kardinale. Mikalo ga je iti v misijone, toda spovednik mu je dejal: »Filip, tvoja Indija je Rim!« Postal je apostol Rima in njegov misijon je segal “od papeža do zadnjega pobalina”. Otroci so ga imeli neverjetno radi. Z mladino je hodil ven v naravo in jim ob tem, kar so videli, skušal približati božjo lepoto. Bral jim je iz dobrih knjig, skušal jih je pametno zaposliti in jih navajal k temu, da so obiskovali starčke, bolnike, reveže.
Njegovo zgodovinsko delo je ustanovitev kongregacije oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen,« je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Že dva meseca po smrti se je začel proces za razglasitev za svetnika, ki je bil končan 14. maja 1622, ko je bil hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko povzdignjen na oltar. V Rimu, kjer so mu pravili ‘Pippo Buono’ (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.