Zavetnik Portugalske, proti potresu.
Atributi: Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco v roki, včasih s knežjim klobukom, tudi knežjo krono
Imena: Frančišek, Franček, Franc, Franko, Frenk, Frančiška, …
Ta svetnik je s svojim izrednim življenjem vrnil čast španski plemiški rodbini Borja (it. Borgia), ki jo je omadeževal s svojim življenjem papež Aleksander VI. Rodil se je leta 1510 v Gandii pri Valencii. Ob njegovem rojstvu se je mati v smrtni nevarnosti obrnila na sv. Frančiška Asiškega in potem sinu dala njegovo ime. Desetletnega je oče poslal na dvor kralja Karla V. , kjer so ga imeli zelo radi. Na njegovo željo, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je poročil z dvorjanko Leonoro. Prisrčno sta se ljubila in Bog jima je dal osem otrok.
Na državnem zboru v Toledu je priljubljena cesarica Izabela nenadoma umrla. Frančišek naj bi spremljal njeno truplo v Granado. Preden so ga dali v grobnico, so krsto odprli, da bi uradno ugotovili smrt. Ko je Frančišek videl, kako je prej lepo cesaričino obličje iznakaženo, ga je to tako pretreslo, da je sklenil odslej služiti samo Bogu. Prosil je cesarja, naj ga razreši službe, a ga je povišal v katalonskega podkralja.
Ko mu je umrl oče, se je Frančišek odpovedal visoki službi in spet prevzel domačo kneževino. Ob njegovem odhodu iz Barcelone je ljudstvo jokalo. V domači kneževini je z besedo in zgledom dosegel, da ni bilo nikogar, ki bi ne šel vsak mesec k zakramentom. Osemintrideset let mu je bilo, ko mu je hudo zbolela žena. Vroče je prosil pred križem za njeno zdravje, vendar se je vdal v božjo voljo, ko je žena umrla.
Frančišek je tedaj uredil družinske razmere in vstopil v jezuitski red, s katerim se je tesno povezal že kot katalonski podkralj. Z enainštiridesetimi leti je postal mašnik. Pozneje so ga izvolili za redovnega generala (vrhovnega predstojnika). Ob tej izvolitvi je vzkliknil: »Vedno sem si želel umreti na križu; toda tako težkega se nisem nadejal.« Umrl je v Rimu 1. oktobra 1572, star dvainšestdeset let.
»Videl sem vojvodo, ki je pravo čudo kneza in plemiča, zelo ponižnega in svetega, resnično božjega človeka … Mene je kar osramotil ob misli, kako majhen sad prinašam jaz v svojem duhovniškem in škofovskem življenju v primerjavi s tem laikom.« (izjava nekega španskega škofa)
Frančišek Borgia se je rodil v plemiški družini, zato ga je čakal ugleden položaj v kraljevski službi in diplomaciji. Pri osemnajstih letih so ga poklicali na španski kraljevski dvor. Čeprav je služil z odliko, je nekaj drugega pritegnilo njegovo srce. Leta 1539 je umrla kraljica Izabela. Ob tem je Frančiška prevzel občutek prazne ničevosti posvetnih časti, zato se je začel vedno pogosteje posvečati molitvi. Ko mu je leta 1543 umrl oče, ga je Frančišek nasledil na vojvodskem prestolu Gandije. Kmalu je navezal stike s pripadniki novoustanovljenega jezuitskega reda v Španiji. Ko je Frančišku leta 1546 umrla žena, se je odločil vstopiti v ta red. Potem ko je v vsem oskrbel svojih osem sinov, je izpovedal svoje prve zaobljube. To je storil ravno pravi čas, da se je izognil papeževemu imenovanju za kardinala.
V želji po samoti se je Frančišek umaknil na osamljen kraj na Portugalskem, kjer je kot puščavnik preživel dve leti. Nato so ga poklicali v Rim za službo generalnega vikarja Družbe Jezusove. Leta 1565 je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika jezuitov. Spreten in poln izkušenj v upravnih zadevah ter obdarjen z vrhunsko razsodnostjo je Frančišek ustanovil številne šole, prenovil jezuitski red v Franciji in ustanovil misijone po vsej Ameriki.
Leto dni po strahovitem potresu v Lizboni na Portugalskem, v katerem je l. 1756 izgubilo življenje veliko ljudi, je papež Benedikt XIV. razglasil Frančiška za priprošnjika zoper potrese.
Goduje 30. septembra (pri jezuitih 3. oktobra).
Vir
Družina Borgia (Borja) v zgodovini ni najbolje zapisana, zlasti po zaslugi Roderiga de Borja, razvpitega papeža Aleksandra VI., znanega po njegovem nemoralnem življenju, nevrednem Kristusovega namestnika na zemlji. Manj znano pa je, da je ista družina dala Cerkvi tudi moža, ki ji danes dela čast med svetniki: to je Aleksandrov pravnuk Frančišek. Kot prvorojencu se mu je obetala sijajna prihodnost. Po materini zgodnji smrti ga je vzel k sebi stric, nadškof v Saragozi, in poskrbel za njegovo vzgojo. Z osemnajstimi leti je prišel na dvor španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., kjer si je kmalu pridobil njegovo prijateljstvo in naklonjenost. Tu je spoznal svojo ženo Portugalko Eleonoro de Castro in imel v zakonu z njo osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala. Po smrti cesarice ga je cesar imenoval za podkralja Katalonije, kasneje pa je prevzel še gandijsko kneževino. Močno ga je prizadela smrt ljubljene žene, po njeni smrti pa je sklenil vstopiti v na novo ustanovljeni jezuitski red. To je tudi storil, čeprav je bil nekaj časa redovnik le »v srcu«, ne da bi za to kdo vedel. Pred dokončno odločitvijo je moral namreč poskrbeti za svojo družino in urediti druge obveznosti. Njegovo duhovniško posvečenje in nova maša leta 1551 sta imela velik odmev in pospešila širjenje jezuitskega reda, pa tudi sam je pozneje kot generalni komisar veliko prispeval k razvoju reda ne samo v Španiji, pač pa tudi širše. Zaradi vpliva in ugleda, ki ga je imel, je večkrat doživljal nasprotovanja, celo preganjanje inkvizicije, a je to le še povečalo njegovo priljubljenost. Leta 1565 je bil izvoljen za tretjega generala reda in sedem let, do svoje smrti leta 1572, modro vodil red.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Franciscus, ki pomeni: »nanašajoč se na Franke«, t. j. »frankovski, Frank«
Rodil se je 28. oktobra 1510 v Grandii v Španiji, umrl pa 1. oktobra 1572 v Rimu.
Družina: Bil je sin gandijskega vojvode Ivana II. in Ivane Aragonske. Z ženo Eleonoro de Castro, dvorno damo cesarice Izabele, je imel osem otrok.
Sodobniki: Ignacij Lojolski, papež Julij III., Terezija Avilska
Zavetnik: Portugalske, proti potresu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco v roki, včasih s knežjim klobukom, tudi knežjo krono.
Beatifikacija: 23. novembra 1624 ga je papež Gregor XV. razglasil za blaženega, papež Klemen X. pa 20. junija 1670 za svetnika.
Goduje: 3. oktobra (jezuitski red), drugje 30. septembra.
Vir
V Rimu, sveti Frančišek de Borja [borha], duhovnik, ki je po smrti žene, s katero je imel osem sinov, vstopil v Družbo Jezusovo, se odpovedal svetu in cerkvenih dostojanstvom. Bil je izvoljen za generalnega predstojnika in bil znamenit po strogosti življenja in po molitvi.
Vir
Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov sin Cesare, ki je bil lopov velikega formata, je umoril svetnikovega deda. Tedaj je vdova z dvema otrokoma zbežala v Španijo, kjer je vstopila v samostan klaris, kmalu za njo je enako storila njena sestra. Pod vplivom teh dveh spokornih žena se je vrnila zdrava moralna kri v družino Borja.
Ti dve sveti ženi sta imeli velik vpliv na Frančiška, ki se je rodil 28. oktobra 1510 v mestecu Gandia južno od Valencie. Kot prvorojencu gandijskega vojvode Ivana II. in Ivane Aragonske, sorodnice španske vladarske družine, mu je bila zagotovljena sijajna prihodnost. V domači družini je bil deležen dobre krščanske vzgoje, ki jo je nato dopolnil stric, nadškof v Zaragozi. Ko so ga pri osemnajstih letih sprejeli v službo na dvoru španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., je bil že precej razgledan v znanosti in umetnosti pa tudi v viteških spretnostih. Frančišek si je pridobil kraljevo naklonjenost. Na njegovo prigovarjanje, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je komaj devetnajstleten poročil z dvorjanko Eleonoro de Castro. Imela sta osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala. V zgodnjem poletju leta 1539 je nenadoma umrla cesarica Izabela in Frančišek je moral kot visok dvorni uradnik spremljati meno truplo, ko so ga vozili po Španiji. Razkroj, ki ga je povzročila smrt na obrazu lepe vladarice, ga je globoko pretresel. Hotel se je umakniti z dvora v samoto. Cesar ga je imenoval za podkralja Katalonije s sedežem v Barceloni. Ko je po očetovi smrti prevzel gandijsko kneževino, mu je kmalu umrla žena. Potem ko je poskrbel za svoje otroke – najstarejšemu sinu je prepustil knežjo službo – je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Frančiškova odločitev je pet let ostala v tajnosti. Ko je bil leta 1551 v Rimu posvečen v duhovnika, jo je javno razglasil.
Novica o tem je imela velik odmev ne samo v Španiji, temveč tudi zunaj njenih meja in je močno pospešila razmah šele deset let starega jezuitskega reda. Frančišek Borja je hotel živeti v samoti in daleč od sveta, da bi se posvetil molitvi in premišljevanju, vendar se je uklonil načrtom, ki so jih z njim imeli predstojniki. Leta 1554 je Ignacij Lojolski, ustanovitelj reda in njegov prvi vrhovni predstojnik (general), Frančiška imenoval za generalnega komisarja vseh redovih naselbin na Pirenejskem polotoku. Pri tem opravilu je naletel na številne nevšečnosti, kajti na španskem in portugalskem dvoru jezuiti niso bili priljubljeni.
Čakalo ga je še večje breme: po smrti generala Laineza, Ignacijevega naslednika, je bil za tretjega redovnega generala izvoljen Frančišek. »Vedno sem si želel umreti na križu,« je dejal po izvolitvi, »tako težkega križa pa se nisem nadejal.« Poleti 1570 ga je papež poslal na španski in portugalski dvor kot člana papeškega poslanstva, ki naj bi oba dvora pridobilo za zvezo proti Turkom. Poslanstvo se je zavleklo kar dolgo. Ko so se pozimi leta 1572 vračali čez Alpe v Italijo, je zbolel. Konec septembra so ga na nosilih spravili do Rima, kjer je v noči od 30. septembra na 1. oktober umrl. Leta 1671 je bil razglašen za svetnika. Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco, včasih s krono na mrtvaški glavi ali s knežjim klobukom.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.