Frančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.
Frančišek Ksaverij Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.
Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.
Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.
Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.
Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi.
Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.
Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.
V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.
Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.
Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.
Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.
Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.
Vir
pdf
Spomin svetega Frančiška Ksaverja, duhovnika iz Jezusove Družbe, rojenega v Navarri, ki je pokristjanjeval Indijce. Kot eden prvih tovarišev svetega Ignacija je iz gorečnosti po širjenju Evangelija oznanjal brezštevilnim ljudstvom Indije, na Molukih in drugih otokih. Slednjič je neutrudljivo na Japonskem oznanjal Kristusa in mnoge spreobrnil k veri in nazadnje, izčrpan od bolezni in dela, umrl na Kitajskem otoku Sancian.
Vir
Frančišek je bil doma sicer versko vzgojen, imel je celo tonzuro klerika Pamplone, pa je v njem v mladosti vendarle prevladoval viteški duh in častihlepje. Z devetnajstimi leti se je odpravil na študij v Pariz in tam prebil enajst let. Počasi se je v letih študija ob mnogih spoznanjih iz njega izoblikoval popolnoma drug človek. Odločilno zanj je bilo predvsem srečanje s sv. Ignacijem Lojolskim. Skupaj s še štirimi drugimi tovariši sta v Marijini kapeli na Montmartru naredila slovesne zaobljube, da bodo služili Bogu v uboštvu in čistosti kot misijonarji. Frančišek se je nato posvetil študiju teologije in bil čez dve leti, leta 1537, v Benetkah posvečen v duhovnika. Kratek čas je deloval v Bologni, kjer so verniki kmalu občutili njegov svetniški značaj, kasneje pa je v Rimu pomagal sv. Ignaciju pri ustanavljanju Družbe Jezusove. Ves čas si je močno želel oditi v misijone; želja se mu je uresničila, ko ga je sv. Ignacij namesto bolnega sobrata poslal v Indijo. Ladja je 6. maja 1542 naposled le pristala v Goi, kjer je začel svoje uspešno in požrtvovalno misijonsko delo. Njegove metode so bile za tisti čas nekaj prav posebnega in enkratnega. Prvi dve leti je misijonaril med revnimi lovci na bisere na jugovzhodu Indije; v enem samem mesecu jih je nekoč krstil okoli deset tisoč. Sledile so njegove misijonske poti: najprej iz Madrasa v Malako, nato proti Malukom, na Japonsko in Kitajsko. Povsod, kamor je prišel, se je zavzel za pogane, pa tudi že spreobrnjene nove kristjane. Ustanavljal je misijonske postaje, ki naj bi delovale tudi po njegovem odhodu. Vedno se je najprej naučil jezika dežele, kamor je šel, se zanimal za njihove običaje in se temeljito seznanil s tamkajšnjimi razmerami. Domačine je pritegnil za svoje pomočnike, ki so šli tja, kamor sam ni mogel. Njegova redna poročila in pisma v Rim so bila med drugim tudi nenehno spraševanje vesti po novih misijonarjih, ki so bili tako zelo potrebni. Po odkritju Japonske se je napotil tja, nekaj časa deloval na južnem delu v Kagoshimi, tam ustanovil majhno krščansko skupnost, po neuspehu pri cesarju pa se kmalu razočaran in izčrpan vrnil v Indijo. Nemirni misijonski duh ga je še enkrat gnal na težko potovanje, tokrat proti Kitajski. Žal mu ni uspelo priti v Kanton; osamljen, razočaran in brez zakramentov za umirajoče je umrl na otoku Sancian.
Ime: Latinsko pomeni ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, kasneje pa na sv. Frančiška Asiškega.
Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier, Navarra v Španiji, umrl pa 3. decembra 1552 na Sancianu pri Kantonu, Kitajska.
Družina: Rodil se je kot Francisco de Yasu y Xaver očetu don Juanu in materi Mariji de Azpilcueta kot najmlajši od petih otrok.
Zavetnik: Indije, misijonarjev ter misijonov na Vzhodu; mornarjev, za srečno zadnjo uro, katoliškega tiska, proti viharju, proti kugi.
Upodobitve: Na večini upodobitev drži v dvignjeni roki križ, pogosto tudi pridiga ali krščuje.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 25. oktobra 1619 razglasil papež Pavel V., za svetnika pa 12. marca 1622 papež Gregor XV.
Goduje: 3. decembra.
Vir
»V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: ‘Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi izključenih iz nebes …,’« je v enem svojih pisem iz Indije, kjer je deloval kot misijonar, Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda, potožil njegov španski rojak Frančišek Ksaverij. Tam je našel ljudi, ki so z odprtim srcem prisluhnili njegovemu oznanilu. Zaradi njegovega uspešnega delovanja ga je papež Pij XI. leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa).
Priimek Ksaverij je dobil po gradu Xavier pri mestu Pamplona na severu Španije, kjer se je rodil 7. aprila 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v državici Navarri, ki jo je španski kralj Ferdinand z vojaško silo pridružil Španiji. V bojih za neodvisnost je padel Frančiškov oče, grad pa so zmagovalci porušili. Ob teh žalostnih dogodkih je Frančišek moral obljubiti materi, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz na slavno univerzo Sorbono in pri štiriindvajsetih letih je postal doktor in odpirala so se mu pota do slave in uspeha. Tedaj pa mu je Bog privedel na pot rojaka Ignacija Lojolskega. Ta mu je ob srečanjih ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišku je to dalo misliti in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj z vsem srcem predal Kristusu. Na zunaj je to izpovedal 5. avgusta 1534 kot eden od sedmih mladih mož, ki so se v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje jezuitskega reda – Družbe Jezusove, redovne družine, ki je odigrala pomembno vlogo v obnovi katoliške Cerkve po Lutru. Red je bil potrjen leta 1540, ko je bil Frančišek že duhovnik. Tisto leto so oblastniki Portugalske, tedaj kolonialne velesile, prosili papeža, naj v njihove kolonije pošlje misijonarje. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij kot »odposlanec portugalskega kralja in apostolski nuncij«. Ladja, s katero je Frančišek Ksaverij potoval, je iz Lizbone izplula 7. aprila 1541 in po mučni in naporni plovbi prispela v mesto Goa na zahodni obali Indijskega polotoka 8. maja 1542, torej po več kot enem letu!
Ko je prispel v Indijo, ga je čakalo strašno razočaranje, ko je videl, da Portugalci, kolonialni gospodarji, ki se razglašajo za kristjane, te uboge ljudi izkoriščajo kot brezpravne sužnje. Zato je najprej začel spreobračati svoje rojake. Ko so bili vsaj malo boljši, je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo dušo, naučil se je njihovega jezika. K njim je prihajal kot njihov služabnik, ki jim hoče dobro. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Iz Indije je šel oznanjat evangelij na Malajske otoke. Nove misijonske postojanke je zaupal v varstvo sodelavcem, sam pa je hitel naprej. O svojem misijonskem delu je veliko pisal predstojnikom in prijateljem v Evropo, ohranjenih je nad 1500 njegovih pisem. Leta 1547 je pristal na Japonskem, kjer se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, pa so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bila ta vera prava, bi jo gotovo poznali tudi Kitajci. Frančišek je uvidel, da mora za evangelij pridobiti najprej Kitajce. Država je bila tedaj za Evropejce zaprta, vendar pa je hotel priti tja. Ko je bil že pred vrati Kitajske, ga je 2. decembra 1552 na otoku Sancian pobrala mrzlica. Star je bil komaj 48 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.
več: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2 knjigi. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018 in spletna stran Ognjišča
Frančišek Ksaverij
Apostol Indije že ob prihodu
kot pionir sodobnega misijona
držal se je najvišjega zakona –
ljubezni – ključa na nebeškem vhodu.
Kot žívi evangelij na obhodu,
globoko potopljen v skrivnost pasijona,
spoznal je, kakšna je iz trnja krona,
ta španski jezuit na Daljnem vzhodu.
Gospod, daj svetu novih misijonarjev,
gorečih, zvestih kot je bil Ksaverij,
ki je prinašal sonce v čas viharjev.
Življenje v Bogu je globok misterij,
služabnik večji je od gospodarjev,
dokler ljubezen glavni je kriterij.
Leon Oblak
sonet je iz knjige:
OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 71.
Vir