Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
Atributi: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
Imena: Gabrijel, Gabri, Gabriel, Gaber, Gabro, Gabor, Gabre, Gabrijela, Jelka
Rodil se je leta 1838 in umrl na novega leta 1862. Papež Leon XIII. ga je imenoval “Alojzij današnjih dni”. Mati mu je kmalu umrla. Gabrijel, enajsti od trinajstih otrok v družini, je pri krstu dobil ime Frančiška Asiškega, saj se je rodil v njegovem mestu. Pozneje so se preselili v Spoleto. Frančišek je bil zelo nadarjen, po naravi pa nagle jeze, nagnjen k nečimrnosti in željan zabave. Ljubil je veselo družbo – kot nekoč njegov patron – gledališče, romane, hodil na lov, prav posebno pa je ljubil ples, zato so mu rekli “plesalec”.
Bil je posveten v pravem pomenu besede, vendar je ostal veren in pošten. Napadla pa ga je nevarna bolezen – tedaj je sklenil, da pojde v samostan, če ozdravi. Ozdravel je, obljube pa ni spolnil. Napade ga nova bolezen, tedaj obljubo obnovi. Ozdravi – s samostanom pa spet odlaša. Na lovu pade, razbije si nos, puška se mu sproži in ga rani po glavi, pa se še ne more odločiti. Tedaj mu umrje za kolero najljubša sestra Marija. “Zdaj bom nemudoma zapustil svet!” Toda oče je rekel: “Ne, Frančeško ni za samostan.” In Frančeško se je spet navezal na svet.
Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v Spoletu procesija z milostno podobo božje Matere in Frančišku se je zazdelo, kakor da ga je Marija ostro pogledala in v srcu je zaslišal glas: Frančišek, svet ni zate, pojdi v samostan. Na jesenski god žalostne božje Matere je Frančišek Possenti prejel redovno obleko pasijonistov in ime “Gabrijel Žalostne Matere božje”. Umrl je za jetiko. Sam si je želel, da bi umrl mlad, da mu z leti ne bi opešala gorečnost, in za jetiko, da bi dolgo bolehal in se tem bolje pripravil na smrt.
“Moj dobri Filip, hočeš priti k Bogu v nebesa? Tedaj se varuj, prosim te in rotim, varuj se slabih prijateljev in nikar ne hodi v slabo gledališče!” (Gabrijelovo pismo prijatelju). Goduje 27. februarja.
Vir
“Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja storil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu …” Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po Gabrijelovem rojstvu preselila v Spoleto. Tu so ga najprej vzgajali šolski bratje, pozneje pa je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje. Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša učiteljica in vodnica v nedosegljivo božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko iz nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati čudeži, zato je postal pravi romarski kraj.
Ime: njegovo krstno ime je Frančišek Possenti.
Rodil se je 1. marca 1838 v Assisiju, umrl pa za tuberkulozo 27. februarja 1862 v kraju Isola del Gran Sasso, prav tako v Italiji.
Družina: Oče Sante je bil visok uradnik papeške države in mestni upravnik, globoko veren. Mati Neža, blaga žena, je umrla v Frančiškovi mladosti.
Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
Upodobitve: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
Beatifikacija: Leta 1908 je bil prištet med blažene, 13. maja 1920 pa je postal svetnik.
Goduje: 27. februarja
“Iz dneva v dan si bom prizadeval svojo voljo razbijati na koščke. Rad bi namreč izpolnjeval le božjo sveto voljo, ne moje lastne!”
Vir
V Isoli del Gran Sasso (v Abruzzu), sveti Gabriel od Žalostne Device (Frančišek) Possenti, akolit, ki je zapustil svetno nečimrnost. Kot mladenič je vstopil v Kongregacijo pasionistov, kjer je dovršil tek kratkega življenja.
Vir
»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu …« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po težki smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po njegovem rojstvu preselila v mesto Spoleto. Tam so ga najprej vzgajali šolski bratje, kasneje je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je tipičen mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje.
Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša učiteljica in vodnica v nedosegljivo Božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko z nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati številni čudeži, zato je postal pravi romarski kraj.
»Ljubimo Marijo… Ljubimo jo iz vsega srca. Žrtvujmo, če je treba, tudi kako veliko žrtev, da ne žalimo njenega velikega srca. Marija nas tako ljubi! Ona je tako ljubeča, zvesta in stanovitna! Nikoli si ne bi dovolila, da bi bila brez ljubezni. Če ste v nevarnosti, bo pohitela, da vas reši. Če ste v težavah, vas bo potolažila. Če ste bolni, vam bo prinesla olajšanje. Če ste v stiski, vam bo pomagala. Nikoli ne gleda na to, kakšen človek ste bili; vedno pride do srca, ki jo želi ljubiti. Hitro pride in vam odpre svoje usmiljeno srce, vas objame, potolaži in vam služi. Ona bo pri roki tudi takrat, ko bo potrebno, da vas pospremi na poti v večnost.«
Vir
Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: »Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?« O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisci pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Vir Ko ga je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu …«
Svetega Gabrijela prištevamo med novodobne svetnike. Rodil se je namreč v 19. stoletju, točneje 1. marca 1838 v Assisiju, rojstnem mestu sv. Frančiška, in po njem je pri krstu dobil ime. Oče Sante Possenti je bil visok uradnik papeške države in je bil leta 1841 prestavljen za upravnika mesta Spoleto. Tam je Francesco preživljal svojo mladost. Ko je bil sredi pubertete, mu je umrla mati in vzgajal ga je oče, ki je bil globoko veren in dokaj strog mož. Francesco je bil silno družaben fant, malo vihrav, nagnjen k pustolovščinam, vendar vse v mejah poštenosti in dostojnosti. Imel je veliko veselje do lova, bil je strasten plesavec (Wilhelm Hünermann je o njem napisal življenjepisni roman, ki mu je dal naslov Plesavec iz Spoleta). Bil je tudi bister in nadarjen. Oče ga je poslal na učne zavode v Spoletu: najprej k šolskim bratom, nato pa v jezuitski kolegij, vendar ga ne eni ne drugi niso mogli pridobiti za svoj red.
To se zdi skoraj neverjetno, saj je mladi Francesco že od svojega dvanajstega leta dalje mislil na redovniški poklic. Ko se je razvil njegov prekipevajoči, navidez veseljaški značaj, je malokdo verjel, da je rojen za redovnika. Ko je bil star osemnajst let, pa je nekoč ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasijonistov. Hotel je biti redovnik z vsem srcem. Šlo mu je samo za to, da bi ugajal Mariji in se v njeni šoli potopil v božjo ljubezen. Za red pasijonistov je značilno, da se njegovi člani ob premišljevanju Jezusovega trpljenja in smrti hvaležno ustavljajo ob tem najmočnejšem dokazu za božjo ljubezen do človeka. Ker je bila Marija ob pogledu na trpečega Sina priča njegove največje ljubezni, si je Francesco Possenti izbral redovno ime Gabrijel od Žalostne Matere božje.
Leta 1857 so mu že dovolili narediti redovne zaobljube in ga še deset mesecev obdržali v samostanu v Morrovalli. Od tam je šel za eno leto v Torino študirat filozofijo, od poletja 1859 pa vse do svoje smrti pa je bival v samostanu v Isolo del Gran Sasso. Zaradi političnih homatij (Italija se je hotela otresti avstrijskega jarma) se mu ni uresničila želja, da bi postal duhovnik, ampak je prejel samo nižje redove. Ko je prišla huda bolezen, ki mu je prinesla smrt, jo je pozdravil kot ljubo poslanko iz nebes. Silne bolečine so mu bile dobrodošla priložnost, da more Bogu izpričati svojo pripravljenost za popolno daritev življenja. Ob tem je vsa okolica čutila, da je ostal cel človek, blag, pozoren, dobroten. Kadar ni bil zatopljen v molitev, je vse okrog sebe presojal trezno kakor vsak zdrav človek, dovzeten za vsako plemenito veselje.
Telesno življenje brata Gabrijela od Žalostne Matere božje se je izteklo 27. februarja 1862, ko še ni dopolnil štiriindvajset let. Leta 1908 je bil prištet med blažene, leta 1920 pa ga je papež Benedikt XV. razglasil za svetnika in ga postavil za drugega zavetnika katoliške mladine v Italiji. Na svetnikov grob v veliki cerkvi mesta Isole del Gran Sasso vsako leto prihajajo velike množice romarjev.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.