Godfrid se je rodil v plemiški družini v severni Franciji. Vzgojili so ga v samostanu, kakor se sam pozneje tudi vstopil kot benediktinec. Pri petindvajsetih letih je postal opat v samostanu Nogent-sous-Coucy. Deset let pozneje so ga proti njegovi volji izvolili za amienskega škofa. Tudi kot škof je še naprej živel spokorno, preveč posvetne duhovnike iz svoje škofije pa je spodbujal k svetemu in zglednemu življenju. Godfrid je umrl 8. novembra 1115 star niti petdeset let.
Vir
Imena: Bogomir, Bogo, Gotfrid, Bogomira, …
Bil je sin plemiških francoskih staršev. Komaj pet let starega so dali v vzgojo v benediktinski samostan, kjer se mu je samostansko življenje tako priljubilo, da je po materini smrti sam postal menih. Najprej je stregel bolnikom. Kmalu so ga redovniki izvolili za opata. Kasneje je postal škof v mestu Amiensu. Škofovska čast pa pri Bogomirju ni spremenila njegovega ostrega spokornega življenja, marveč mu je dajala še več priložnosti za dobra dela. Nekoč je prišel gobav siromak, ko je bil škof ravno pri kosilu, in ga prosil kruha. Oskrbnik se je razjezil in ga hotel nagnati. Škof ga je pokaral: »Mar se spodobi, da imam jaz prepolno mizo, Kristus pa bi v ubožcih trpel lakoto?« Ko je nekoč srečal napol golega berača, pri sebi ni imel denarja. Slekel je suknjo in ga z njo ogrnil.
V amienski škofiji je bilo veliko grdih razvad, razuzdanosti in prešernosti. Z vso silo se jih je novi škof lotil. Ko pa je videl le malo sadov svojih prizadevanj, je mislil, da je nevreden škofovske službe in se umaknil v samostan. Toda na zahtevo svojih vernikov se je moral vrniti. Tudi zdaj je njegova beseda le malo zalegla. Pripovedujejo, da je Amiencem napovedal hudo božjo kazen, ki je nad mesto res tudi prišla. Prihrumela je strašna nevihta, strele so zažgale mesto, da je pogorelo vse razen cerkve, škofije in nekaj ubožnih hiš.
Bogomir je razdal vse, kar je imel, da bi bilo mesto, zgrajeno na pogorišču prejšnjega, čim lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne. »Jaz sem kakor krmar na ladji, ki je izgubil krmilo in mora ladjo prepustiti valovom, čeprav jo treščijo ob skalovje,« je tožil sveti škof in želel, da ne bi umrl v tem viharnem mestu. Hudo razočaran se je zatekel v Veliko kartuzijo, vendar sinoda v Beauvaisu njegove odpovedi na škofovski sedež v Amiensu ni sprejela. Še leto dni je potrpežljivo prenašal »neznosen strah in surovosti kalilcev miru«. Leta 1115 je umrl, star petdeset let. Šele tedaj so nehvaležni meščani spoznali, koga so izgubili.
Goduje 8. novembra.
Vir
V Soissonsu [suasónu] (v Galiji), smrt svetega Godefrída, opata in potem amienskega škofa, ki je prej, kot tajnik našega svetega očeta Bernarda, popisal njegovo življenje in ga tudi zvesto posnemal. V petih letih izučen meniškega življenja, mnogo trpel, ko je delal za mir med veljaki in ljudstvom mesta in pri obnovi duhovščine in navadah ljudstva.
Vir
Slovenski pregovor pravi: »Nehvaležnost je plačilo tega sveta.« Resničnost tega pregovora je na lastni koži bridko občutil sveti mož, čigar ime je vpisano na koledar katoliške Cerkve za današnji dan. To je sv. Bogomir, benediktinski redovnik, samostanski predstojnik in škof.
Rodil se je okoli leta 1065 blizu mesta Soissons severovzhodno od Pariza. Oče in mati, ki sta tam imela posestvo, sta tega otroka dobila pozno: veliko sta molila, da bi jima Bog naklonil srečo starševstva in še benediktince v samostanu Peronne sta prosila, naj skupaj z njima molijo v ta namen. Še pred rojstvom sta ga iz hvaležnosti zaobljubila Bogu in že v nežni mladosti sta ga izročila v vzgojo redovnikom. Bogomir je bil v veselje vsem. Bil je bister, nežno čuteč otrok, zlasti sočuten do bolnikov. Samostanski predstojnik mu je še zelo mlademu zaupal nego bolnikov, kasneje pa skrb za samostanska posestva. Ko je dosegel primerno starost in ustrezno izobrazbo, je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju so ga hoteli imeti za opata menihi Marijinega samostana v Nogentu, ki je bil zelo zanemarjen. V njem je živelo le šest menihov, posestvo je bilo skoraj neobdelano. Ko je prišel za opata Bogomir, so bile v kratkem času njive spet lepo zorane in posejane, jeseni je bil pridelek tako bogat, da so morali postaviti nova gospodarska poslopja. V samostanu je v vsakem pogledu zavel nov duh.
Leta 1104 je moral opat Bogomir zapustiti mirni samostan, kajti sinoda v Troyesu ga je proti njegovi volji izbrala za škofa v Amiensu. Tam so ga ljudje prisrčno sprejeli. Ubožci in gobavci iz vse dežele so trkali na njegova vrata, on pa jim je pomagal, kolikor je mogel. Ko je leta 1106 požar upepelil skoraj vse mesto, je Bogomir razdal vse, kar je imel, da bi mesto zraslo še lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne.
V sporu z mestno samoupravo je bil škof sicer na strani meščanov, ni pa mogel dovolj podpreti revnih slojev proti samovoljnemu grofu Ingelramu. Novembra leta 1114 se je po hudih razočaranjih zatekel v Veliko kartuzijo, vendar zbor škofov njegove odpovedi škofovskemu sedežu v Amiensu ni sprejel. Še leto dni je Bogomir potrpežljivo prenašal “neznosen strah in surovosti kalivcev miru”. Ko je 8. novembra leta 1115 dotrpel v samostanu blizu svojega rojstnega mesta Soissonsa, so njegovi nehvaležni verniki spoznali, koga so s svetniškim škofom izgubili.
Danes obhajajo svoj godovni dan tisti, ki jim je ime Bogomir, Bogo, Miro, Mirko ali Bogomira. Nemška oblika imena Bogomirje Gottfried.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 200