Sveti Gordij se je rodil v Cezareji, kjer je tudi umrl v prvi tretjini 4. stoletja.
Bil je rimski častnik za časa cesarja Licina. Ko je videl mučenja kristjanov, je pustil vojaško službo in odšel na goro Sinaj, kjer je živel kot puščavnik. Ko se je vrnil v Cezarejo je grajal poganski kult in izpovedal svojo krščansko vero. Grozili so mu, vendar je trdno vztrajal, zato je umrl mučeniške smrti.
Gordij pomeni Kurd (narodnost).
Vir
V Cezareji (v Kapadókiji, v današnji Turčiji), sveti stotnik Górdij, mučenec, katerega hvali sveti Bazilij kot pravega posnemovalca stotnika, ki je stal pod križem, zato, ker je v preganjanju cesarja Dioklecijana, priznal Jezusa za Božjega Sina. († ok. 315)
Vir
Bil je stotnik v rimski vojski, a ker je postal kristjan, se je umaknil iz vojske, da ne bi bil oskrunjen s poganskimi žrtvovanji, in živel kot puščavnik v gorah Kapadokije.
Nekega dne, ko so v areni potekale dirke z vozovi v čast boga Marsa in se je tam zbralo vse prebivalstvo, je hotel vstopiti v areno na veselo začudenje kristjanov in besne vzklike poganov, ki so ga obtoževali, da prekinja igre. Vlekli so ga pred sodišče, kjer je izjavil, da je kristjan, in ga podvrgli različnim mučenjem; na koncu se je, čeprav so ga množica in sam guverner prosili, naj se reši, z znamenjem križa pogumno ponudil meču izvršiteljev smrtne kazni.
O teh dogodkih pripoveduje sveti Bazilij v živo obarvani homiliji, ki jo je imel kmalu po Gordijevi smrti in v kateri nam zagotavlja, da so bili mnogi njegovi starejši poslušalci očividci stotnikovega mučenja.
Precej pomembne podrobnosti njegovega pripovedovanja so kasneje postale del pasijona svetega Petra Kapiteljskega in dejanj egiptovskega vojaka in mučenca svetega Menna.
Bizantinski sinaksaristi pravijo, da je Gordij doživel mučeništvo med Licinijevim preganjanjem. V bizantinskih virih in rimskem martirologiju se ga spominjamo 3. januarja.
V Cezareji so njegov praznik praznovali v cerkvi, kjer je bil pokopan. Teodor Prodrom, slavni pesnik iz 12. stoletja, je Gordiju posvetil enega od svojih tetrastihov, napisanih v čast svetnikom bizantinskega koledarja.
IT
Sveti Bazilij Veliki je imel 3. januarja nagovor svoji krščanski skupnosti, v katerem je takole opisal mučeništvo svetega Gordija. Gordij je bil doma iz Cezareje v Kapadokiji in se je s svojimi izjemnimi krepostmi in hrabrostjo povzpel do položaja stotnika v cesarski vojski. Po Dioklecijanovi smrti si je Galerij Maksimijan prisvojil edino oblast nad vzhodnim cesarstvom, in ker je vedno sovražil Jezusovo vero, se je odločil za eno najbolj krutih preganjanj njenih izpovedovalcev in dal javno razglasiti zakon, da morajo vsi njegovi podložniki pod smrtno kaznijo zavreči Jezusa in častiti malike. Hkrati so bile uničene vse krščanske cerkve, oltarji in svete posode so bili razbiti z brezbožnimi rokami, vsi neomajni verniki pa so bili nečloveško umorjeni.
Gordij je s krvavečim srcem videl to gnusobo opustošenja, in ker preganjanim kristjanom nikakor ni mogel olajšati krute usode, se je odpovedal svojemu dostojanstvu in bogastvu, zapustil mesto in pobegnil v puščavo, kjer se je popolnoma posvetil služenju Bogu in kontemplaciji Božjih stvari. Ko se je s postom in molitvijo okrepil za bližajočo se agonijo, je prišel iz samote in se pojavil v Cezareji prav na dan, ko so na Marsovem polju potekale slovesne igre v čast bogovom. Po cesarjevem ukazu so se jih morali udeležiti vsi ljudje, tako da so gledališče napolnili pogani, Judje in kristjani. Igre so se že začele, ko se je Gordij – strašen pogled! – z divjim obrazom, v raztrganih oblačilih in z veliko vozlano palico v rokah pojavil sredi gledalcev na dvignjeni ploščadi in glasno ukazal tišino. Nato je pogumno pristopil k sedežu poganskega sodnika in dejal: „Jaz sem Gordij, cesarjev poveljnik! in vrnil sem se iz kraja svojega zatočišča, da bi javno izpovedal Jezusa in vam pokazal, da preziram vaše ukaze. Ker sem slišal, da po krutosti prekašaš vse divje zveri, se spravi name.“
Sodnik je gorel od jeze in besno zakričal: „Krvniki, pripravite vsa mučilna orodja! Prižgite ogenj in spustite divje zveri!“ junaški spovednik je odgovoril: „O, če bi lahko tisočkrat umrl za slavo svojega Jezusa, kako rad bi to storil!“ Bog je moje varstvo, zato se ne bojim zla, ki mi ga lahko ljudje prizadenejo. Ko je nekaj poganov prepoznalo dobrega stotnika, so ga prepričevali, naj se odpove svoji veri in žrtvuje bogovom. Celo sodnik je uporabil vso svojo zgovornost, da bi ga odvrnil od njegovega načrta in poganstvu podaril zmago. Toda svetnik, poln najbolj goreče želje, da bi se združil z Jezusom, je glasno zaklical: „Zakaj se vi, zveri, obotavljate, da bi me umorili! Razkosajte moje telo na majhne koščke in me ne oropajte mojega blaženega upanja. Bolj ko bom trpel na tem svetu, večja bo moja nagrada na onem svetu.“ Ko je kristjane končno spodbudil k stanovitnosti, malikovalce pa k spreobrnjenju k pravemu Bogu, se je označil s svetim križem in z vedrim in radostnim obrazom odšel proti kraju usmrtitve, kjer je bil po številnih mučenjih 3. januarja 304 končno obglavljen.
DE
Sveti Gordij iz Kapadokije, znan tudi kot Gordij iz Cezareje, stotnik Gordij in Gordin, je bil pomemben krščanski mučenec, ki je živel v tretjem stoletju. Domneva se, da se je rodil v Cezareji v Kapadokiji in služil kot vojak v tej regiji. Gordij je bil vztrajen vojak, ki je svoje dolžnosti jemal resno. Vendar je bila zaradi njegove neomajne predanosti krščanstvu njegova zvestoba za takratne oblasti vprašljiva. Kot pobožni kristjan se je soočal z izzivi, ko je poskušal ohraniti svojo vero in služiti v vojski. Ker se je zavedal, da je njegova vera v nasprotju z njegovimi dolžnostmi vojaka, je sčasoma sprejel težko odločitev in se spreobrnil v krščanstvo. Zaradi nasprotja med njegovim prepričanjem in vlogo v vojski je bil odpuščen iz vojske. Od takrat je Gordij svoje življenje posvetil sledenju Kristusu in živel kot puščavnik v oddaljeni puščavi. Med preganjanjem Dioklecijana, rimskega cesarja, znanega po surovem ravnanju s kristjani, je bila Gordijeva predanost veri neomajna. Kot dejanje poguma in kljubovanja zatiralskemu režimu se je pogumno predal oblastem. S tem je želel javno oznaniti svojo neomajno vero v Kristusa, tudi za ceno lastnega življenja. Zaradi svoje neomajne predanosti krščanstvu je Gordija na koncu doletela usoda mučeništva. Obglavljen je bil leta 304, na vrhuncu Dioklecijanovega preganjanja. Sveti Gordij je kljub krutosti in neusmiljenosti preganjalcev ostal neomajen v svoji veri do konca. Čeprav o upodobitvah svetega Gordija ni veliko znanega, je pomembno, da se zavedamo njegove izjemne zapuščine kot mučenca za krščansko vero. Njegov pogum in neomajna predanost prepričanju sta navdih za vernike vseh časov. Sveti Gordij iz Kapadokije je bil kanoniziran kot svetnik v prvih stoletjih krščanstva, še pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije. Njegova kanonizacija se je torej zgodila v predkongresnem obdobju, ko so posamezne svetnike priznavale in častile lokalne krščanske skupnosti. Kljub temu da mu ni bil dodeljen uradni patronat, zgodba svetega Gordija ostaja mogočno pričevanje o moči vere in pripravljenosti zanjo žrtvovati vse. Njegov god praznujemo 3. januarja, po sirskem pravoslavnem koledarju pa 2. marca, ko se spominjamo njegovega mučeništva in spoštujemo njegovo trajno zapuščino pogumnega krščanskega mučenca.
EN