Zavetnik: kljub temu da se mu ne priporočajo v kakšni posebni zadevi, bi bil lahko zaradi svojih zaslug in kreposti zavetnik dušnih pastirjev.
Atributi: v kardinalskem oblačilu, brez posebnih atributov.
Ljubezen do Boga in zdravo, prisrčno pobožnost je sveti Gregor Barbarigo prejel od svojega očeta (mati mu je umrla, ko je imel komaj šest let), ki je med drugim vsak dan molil Marijine dnevnice. Oče sam ga je pripravil na prvo spoved in obhajilo, poskrbel pa je tudi za njegovo solidno izobrazbo na mnogih področjih. Obetala se mu je bleščeča kariera, saj je že osemnajstleten opravljal službo tajnika pri beneškem ambasadorju Contariniju ter sodeloval na vestfalskem mirovnem kongresu. Tu ga je opazil papeški nuncij Chigi, postal njegov duhovni voditelj in prijatelj. Po vrnitvi v Benetke se je vpisal v bogoslovje in bil s tridesetimi leti, leta 1655 posvečen za duhovnika. Istega leta je bil njegov zaščitnik Chigi izvoljen za papeža Aleksandra VII. in ga je poklical v Rim. Tu je najprej požrtvovalno skrbel za bolnike, saj je v mestu razsajala kuga, pozneje pa prevzemal druge pomembne službe in naloge. Čez dve leti je postal škof v Bergamu in se vsestransko zavzel zlasti za duhovnike in ostali kler. Redno jih je zbiral, poznal je vsakega, v dveh letih obiskal vseh 279 župnij, uvajal verski pouk od otrok navzgor. Čez nekaj časa ga je papež znova poklical na pomoč v Rim, potem pa mu dodelil novo škofijo, Padovo, kjer je deloval do smrti. S podobno ljubeznijo do vseh zaupanih mu vernikov kakor v Bergamu je tudi tu zastavil svoje delo po vzoru sv. Karla Boromejskega. Škofija je začela doživljati razcvet, njegova ljubezen mu je odpirala vrata do vseh. Število bogoslovcev je kmalu, največ po njegovi zaslugi, z 12 naraslo na 120, duhovniki so tudi tu v njem našli skrbnega očeta. Umrl je tako rekoč sredi dela in načrtov, a globoko vdan v božjo voljo.
Ime: Iz grščine: »sem buden, živim«.
Rodil se je 16. septembra 1625 v Benetkah, umrl pa 18. junija 1697 v Padovi.
Družina: Rodil se je v ugledni senatorski družini Barbarigov v Benetkah kot prvorojenec očetu Gianfrescu in materi Lukreciji Lion. Imel je še tri mlajše brate.
Izreki: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.« (duhovnikom v Bergamu) »Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva – škof in župnik – se ne smeva pritoževati.« (nekemu župniku) »Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.« (To misel Karla Boromejskega je rad ponavljal.)
Sodobniki: Fabij Chigi, poznejši papež Aleksander VII.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa šele Janez XXIII., njegov velik častilec, 26. maja 1960.
Goduje: 18. junija.
***
Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.«
(duhovnikom v Bergamu)
»Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva – škof in župnik – se ne smeva pritoževati.«
(nekemu župniku)
»Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.«
Ime:Izhaja iz grškega imena Gregorios; glagol gregoreo pomeni »sem buden, živim«. Poleg tega imena je pri krstu prejel še imeni Janez in Gašper.
Rojen: 16. septembra 1625.
Kraj rojstva: Benetke, Italija.
Umrl: 18. junija 1697.
Kraj smrti: Padova, prav tako Italija.
Družina: Rodil se je v beneški plemiški družini Barbarigov, ki je izhajala iz Istre. Bil je prvi izmed štirih sinov. Očetu je bilo ime Gianfresco, bil je senator, mati pa je bila Lukrecija Lion in je kmalu umrla.
Izobrazba: Poleg pobožnega in razgledanega očeta so bili njegovi učitelji najboljši beneški strokovnjaki, tako da je bil vsestransko izobražen. Kasneje je doktoriral še iz cerkvenega prava.
Posvečenja: 21. decembra 1656 je bil posvečen v duhovnika, 29. julija 1657 v škofa, 5. aprila 1560 pa bil imenovan za kardinala.
Škofija: Najprej je postal škof v Bergamu (1657–1664), kasneje pa v Padovi (1664–1697). Škofija v Bergamu je bila ustanovljena v 4. stoletju in ima danes nekaj manj kot milijon prebivalcev. Malce starejša in tudi z nekoliko več prebivalci je škofija v Padovi, ki pa je bila veliko bolj zahtevna.
Kreposti: Moč za ogromno delo, ki je zahtevalo nečloveške napore, je črpal iz obilne molitve, veliko je naredil za reveže, ki so mu bili posebej pri srcu, in očetovsko skrbel za vsakega, zlasti za duhovnike, ki so mu bili zaupani.
Pastorala: Veliko si je prizadeval za verski pouk vseh: od otrok do odraslih, preprostih in izobražencev. Obiskoval je župnije in v njih odstranjeval ugotovljene napake. Njegova posebna skrb je bila primerna duhovna vzgoja duhovnikov in bogoslovcev.
Dela: Poleg številnih pisem je napisal še knjigo Pravilo za življenje cerkvenih oseb.
Vzornika: Sv. Karel Boromejski in sv. Frančišek Saleški.
Zavetnik: Sozavetnik škofij Bergamo in Padova.
Upodobitve: Portreti ga prikazujejo v zrelih letih v kardinalskem oblačilu, brez posebnih atributov.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa 26. maja 1960 Janez XXIII.
Vir
V Padovi (na Beneškem), sveti Gregor Barbarigo, škof, ki je ustanovil bogoslovno semenišče, dečke poučeval katehezo v njihovem jeziku, imel sinode in pogovore z duhovščino, odprl mnoge šole, bil do vseh radodaren, do sebe pa strog.
Vir
Papež Janez XXIII., ‘župnik sveta’ in pastir božjega ljudstva z vsem srcem, je kot mlad zgodovinar proučeval življenje in delo Gregorija Barbariga, ki je bil sredi 17. stoletja škof v Bergamu, Janezovi rojstni škofiji. Občudoval je tega svetniškega nadpastirja in želel ga postaviti našemu času za zgled posnemanja. Prav s tem namenom je končal postopek njegove poti do oltarja in ga je leta 1960 prištel med svetnike katoliške Cerkve ter določil, naj se njegov spomin obhaja 18. junija.
Beneška plemiška rodbina Barbarigo, ki je dala današnjega svetnika, izvira iz Istre. V Benetkah si je pridobila ugled z velikodušno podporo Cerkvi. Gregorij se je rodil 16. septembra 1625 kot prvi od štirih sinov v družini, ki je zgodaj ostala brez matere: ko je umrla, je imel Gregorij komaj šest let. V družini je bila navada, da je otroke versko, moralno in politično vzgajal oče; po smrti matere je bilo to tudi nujno potrebno. Svoji nalogi je bil Gregorijev oče dorastel, saj je bil zelo pobožen mož. Sam ga je pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo, ki sta ga potem vsako nedeljo skupaj prejemala. Oče je bil Gregoriju tudi temeljit učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Njegova izobrazba je bila tako temeljita, da je mogel že pri osemnajstih letih prevzeti službo tajnika pri beneškem poslaniku Contariniju na mirovnem kongresu v Münstru na Vestfalskem. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII.
Ta je videl, kako pobožen je Gregorij, zato ga je nagovoril, naj postane duhovnik. Ko mu je bilo petindvajset let, se je Gregorij vrnil v Benetke in se vpisal med duhovniške kandidate. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil pred božičem leta 1655 posvečen v duhovnika. Že nekaj mesecev zatem je novoizvoljeni papež Aleksander VII. Gregorija poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1657 je bil imenovan za škofa v Bergamu v severni Italiji. Pred seboj je poslal pastirsko pismo, ki razodeva vso njegovo ljubezen do Gospodove črede, ki mu bo zaupana. Svoje delo je pričel pri sodelavcih duhovnikih. Vsakega je spoznal osebno in mu pomagal v duhovni ali materialni stiski. Hotel je in je tudi dosegel, da so mu vsi zaupali ko bratu. Srečeval se je tudi z verniki: v dveh letih je obiskal vseh 279 župnij svoje škofije, natančno preučil stanje v njih in odstranjeval ugotovljene napake. Leta 1660 je pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo in papež Aleksander VII. ga je imenoval za kardinala ter ga za nekaj časa poklical v Rim. Gregorij je od tam pisno vodil bergamsko škofijo in trdno upal, da se kmalu vrne med svoje duhovnike in vernike.
Toda leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi. Škofija je bila veliko težja kot bergamska, vodil pa jo je triintrideset let. Ob nastopu nove službe je vernikom dejal: »Kristus je prvi pastir in škof vaših duš, jaz pa ne smem dopustiti, da bi vaše duše, odkupljene za ceno božje krvi, postale plen pekla.« Duhovnikom je naročal, naj bodo ljudem vzor: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor le vaš živi zgled.« Ko se mu je neki župnik potožil zaradi slabih navad med farani, mu je mirno odgovoril: »Pravijo, da riba smrdi pri glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva škof in župnik se ne smeva pritoževati.«
Ko so njegove moči pojemale in mu je zdravnik priporočal počitek, ga je zavrnil z besedami sv. Karla Boromejskega: »Škof mora umreti od utrujenosti ob naporih za Cerkev.« Umrl je 18. junija 1697. Med svetnike ga je prištel papež Janez XXIII. in postavil njegov spomin na 17. junij, po preureditvi bogoslužnega koledarja 1969 ga praznujemo 18. junija.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.