sveti Gregor I. Veliki – papež

sveti Gregor I. Veliki - papežAtributi: Papeška oblačila, knjiga, pisalno pero ali golob
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji so štiri cerkve posvečene sv. Gregorju
Za Leonom I. je Gregor drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Bil je potomec staroslavne rodbine Anicijev, sin sv. Silvije. Komaj trideset let star je bil že cesarjev namestnik v Rimu. Kmalu pa se je odpovedal častem in po očetovi smrti razdelil premoženje na dva dela: enega je razdal revežem, z drugim je ustanovil šest samostanov na Siciliji in enega v svoji palači v Rimu. V tega je po zgledu svoje matere, ki je po moževi smrti šla v samostan, sam vstopil in živel po pravilih sv. Benedikta. Papež Benedikt I. ga je imenoval za svojega diakona, njegov naslednik Pelagij II. pa ga je poslal za svojega zastopnika na cesarski dvor v Carigradu. Tu je patriarha Evtihija, ki je učil zmotne nauke o vstajenju, tako prepričal, da je na smrtni postelji prijel za svojo kožo na roki in vpričo cesarja pričeval: »Priznavam, da bomo vsi v temle telesu vstali.«
Po sedmih letih se je Gregor vrnil v svoj samostan in postal papeževa desna roka. Ko je leta 590 kuga pobrala papeža Pelagija II., je proti svoji volji in na soglasno zahtevo prevzel krmilo Petrove ladje. Časi so pa bili tedaj sila žalostni. Sam je zapisal: »Jaz, nevredni in slabotni, sem prevzel krmilo stare ladje, v katero se valovi ne le zaletavajo, temveč že na vseh straneh vdirajo vanjo.« S svojim posredovanjem je veliki papež večkrat rešil mesto, da sam pravi, da ne ve, ali opravlja službo najvišjega pastirja ali svetnega vladarja. Lahko bi še dostavil, da tudi službo krušnega očeta za vso veliko družino, ki mu jo je izročil Bog.
Gregor je tudi misijonar Anglije. Kot menih bi šel sam rad tjakaj misijonarit, zdaj pa je kot papež poslal tja opata Avguština s štiridesetimi tovariši. Spisal je tudi veliko lepih del, spopolnil božjo službo in cerkveno petje (gregorijanski koral). V odgovor carigrajskemu patriarhu, ki si je lastil naslov »vesoljni patriarh«, si je privzel naslov »služabnik božjih služabnikov«, ki so si ga pridržali tudi naslednji papeži. Umrl je 12. marca 604, star štiriinšestdeset let, potem ko je pet let vodil Cerkev z bolniške postelje.
Goduje 3. septembra, v vzhodni Cerkvi 12. marca.
Vir

Gregor I. VelikiZavetnik učiteljev, učenjakov, glasbenikov in cerkvenih pevcev
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica, .
Poleg Gregorja ima le še papež Leon I. naslov Veliki.
Sveti Gregor je živel v 6. stoletju. Rodil se je v Rimu in nato kot menih in papežev zastopnik živel v Carigradu. Leta 590 je postal papež. Znan je v svetu glasbenikov, saj je uredil cerkveno petje. Po njem se imenuje gregorjanski koral. Upodabljajo ga v papeških oblačilih, s knjigo in škofovsko palico v roki. Včasih je ob njem golob, znamenje Svetega Duha. Je zavetnik učiteljev, učenjakov, glasbenikov in cerkvenih pevcev.
Star pregovor pravi, da se na gregorjevo ptički ženijo. Zato so otroci nekdaj pod grmi iskali potičk, ostankov od svatbe. Gregor pa je za ljudstvo ostal znanilec pomladi tudi potem, ko se je z novim koledarjem njegov god prestavil z 21. na 12. marec.
Vir

“Služba naše dejavnosti” – Iz homilij o evangelijih (17. homilija, 3, 14)

“Gospod spremlja svoje oznanjevalce” – Iz homilij o evangelijih (17. homil., 1-3)

“Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi” – Iz Pastoralnega vodila (2, 4)

 

Spomin svetega Gregorja Velikega, papeža in cerkvenega učitelja, ki je vstopil v meniško življenje in vršil službo legata v Carigradu ter bil na ta dan slednjič izbran za rimski sedež. Uredil je svetne stvari in skrbel kot služabnik služabnikov za svete. Izkazal se je za pravega pastirja pri urejanju stvari, ko je na vse načine pomagal potrebnim. Pospeševal in tudi utrjeval je meniško življenje in povsod pospeševal vero. Za te namene je mnogo in odlično pisal o morali in pastorali. Umrl je dvanajstega marca.
Vir

Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica
Zavetnik: rudarjev, pevcev, glasbenikov, pevskih zborov, zborovskega in koralnega petja, zidarjev in izdelovalcev gumbov, učenjakov, učiteljev, študentov in šolarjev, cerkvenega šolstva, priprošnjik proti protinu in kugi
Atributi: Papeška oblačila, knjiga, pisalno pero ali golob
Cerkve: V Sloveniji so štiri cerkve posvečene sv. Gregorju
Običaji: Pri nas imamo na gregorjevo (12. marca po starem koledarju) vrsto običajev, najbolj znani sta koledovanje (gregorjevanje) v Prekmurju ter spuščanje »gregorčkov« (hišic, cerkvic s svečami) po reki Bistrici v Tržiču.
Papež Gregor je svojo službo opravljal tako izjemno, da je postal zgled vsem svojim naslednikom in si upravičeno zaslužil naziv »Veliki«. Spada med štiri velike latinske cerkvene očete in učitelje. Njegovo delo in zapuščina sta še danes neprecenljiva na mnogih področjih: bil je izvrsten pastoralist, liturgist, moralist, ekumenist, misijonar in karitativni delavec.
Ime: Izhaja iz grškega imena Gregorios; glagol gregoreo pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je okoli leta 540 v Rimu, v Italiji, umrl pa 12. marca 604, prav tako v Rimu v Italiji.
Družina: Rodil se je v ugledni rimski plemiški družini, ki naj bi bila v sorodstvu s slavnimi Aniciji. Njegov oče je bil Gordijan, višji uradnik, mati pa Silvija. Domačo palačo na pobočju Celijskega griča je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan.
Sodobniki: papeža Benedikt I., Pelagij II., cesarji Tiberij II., Mavricij, carigrajska patriarha Evtihij in sv. Janez IV. Postivec, menih sv. Leander.
Službe: V civilni službi je bil sprva rimski prefekt, bil je na čelu mestne uprave in vodil je seje senata ter bil zadolžen za oskrbo Rima z živežem. Potem, ko se je odpovedal posvetnemu življenju, je nekaj let preživel v samostanu, kasneje pa ga je papež posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na dvor v Carigrad. Po vrnitvi v Rim je postal njegov svetovalec in poslanec.
Izvolitev: Za 64. papeža so ga enoglasno izvolili ljudstvo, duhovščina in oblast. Škofovsko posvečenje je prejel 3. septembra 590.
Predhodnik: Pelagij II. (579–590)
Naslednik: Sabinijan (604–606)
Zavetnik: rudarjev, pevcev, glasbenikov, pevskih zborov, zborovskega in koralnega petja, zidarjev in izdelovalcev gumbov, učenjakov, učiteljev, študentov in šolarjev, cerkvenega šolstva, priprošnjik proti protinu in kugi.
Kreposti: Bil je velik asket in ponižen človek, vse življenje so bili njegova posebna skrb reveži in trpeči, poleg mnogih drugih lepih lastnosti pa ga je odlikoval tudi velik »ekumenski« duh.
Dela: Prvi njegov spis je razlaga Jobove knjige (Libri morales), priročnika za moralko, ascetiko in mistiko, napisal je še razlago nekaterih drugih svetopisemskih knjig in 40 homilij k evangelijem; ohranjena so številna njegova pisma, najbolj razširjeno pa je Pastoralno vodilo.
Gregorjanske maše: Verniki za pokojnika naročijo trideset maš, ki si neprekinjeno sledijo skozi trideset dni (po razodetju, ki ga je imel Gregor).
Upodobitve: Upodobljen je v papeških oblačilih, kot atribute ima pri sebi knjigo, pisalno pero ali goloba. Večkrat je tudi prikazan, kako za mizo obeduje skupaj z reveži.
Običaji: Pri nas imamo na gregorjevo (12. marca po starem koledarju) vrsto običajev, najbolj znani sta koledovanje (gregorjevanje) v Prekmurju ter spuščanje »gregorčkov« (hišic, cerkvic s svečami) po reki Bistrici v Tržiču.
Pregovori: »Na gregorjevo se ptički ženijo«.
Goduje: Prej 12. marca, sedaj 3. septembra.
Vir

Sveti Gregor I. Veliki (540–604) je bil po naravi kontemplativec in se je po uspešni svetni karieri odpovedal vsemu velikemu imetju ter živel kot menih v enem od benediktinskih samostanov, ki jih je sam ustanovil.
Vendar Cerkev ni prezrla njegovih darov, tako da mu je papež Pelagij II. zaupal pomembne naloge, po njegovi smrti pa je bil leta 590 kot prvi menih izvoljen na Petrov sedež.
Močno si je prizadeval, da misijonarji ljudi ne bi samo formalno pokristjanjevali, predvsem pa ne na silo, ampak blago, da bi se ti počutili v Cerkvi kot doma. V tem prizadevanju je izvedel številne socialne, pastoralne in liturgične reforme.
S posebno skrbjo se je zavzemal za uboge in trpeče (večkrat ga upodabljajo, kako za mizo obeduje skupaj z reveži).
Zase je menil, da je le »servus servorum Dei – služabnik Božjih služabnikov«. Naziv, ki so si ga nadeli tudi vsi njegovi nasledniki.
S svojim globokim teološkim in splošnim znanjem, ki se nam je ohranilo v številnih njegovih spisih (med drugim je ohranjenih več kot tisoč njegovih pridig in več kot osemsto njegovih pisem) je močno vlival na srednjeveško teologijo, pa tudi nam ima povedati marsikaj spodbudnega in svarilnega.
Mogoče nam je danes še najbolj poznan po svoji reformi cerkvenega petja, saj se po njem imenuje srednjeveško liturgično enoglasno petje gregorijanski koral.
Zaradi vseh teh zaslug mu je Cerkev prisodila naziv Veliki in je eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov (poleg sv. Ambroža, sv. Avguština in sv. Hieronima). Zaradi njegovih sposobnosti sporazumevanja se ga je prijelo tudi ime »doktor dialoga«.
Med njegovimi deli ima posebno vrednost Pastoralno vodilo, namenjeno sicer tistim, ki opravljajo pastoralno delo, ker pa smo danes vsi poklicani k oznanjevanju evangelija, nagovarja nas vse. V njem je pokazal ne le svoje pastoralne sposobnosti, ampak tudi svoje odlično poznavanje človekove duševnosti.
V prvem delu Vodila spregovori med drugim o tem, kakšni naj oznanjevalci ne bi bili. Pri tem se naslanja na besedilo iz Tretje Mojzesove knjige, kjer je zapisano, kdo ne more biti duhovnik (3 Mz 21,16-23).
Tam omenjene telesne omejitve glede primernosti za duhovništvo je duhovito naobrnil na notranjo podobo oznanjevalcev. Med drugim tam beremo, da oznanjevalec ne sme biti slep, hrom, grbav, krmežljav … Papež Gregor pa spregovori o duhovni slepoti, hromosti, grbavosti, krmežljavosti …
»Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči, kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake, ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči. Hrom je, kdor sicer vidi, kam naj gre, toda zaradi duhovne slabosti se ne more popolnoma držati življenjske poti, ki jo vidi; ker se opoteča navada ne povzpne do stanovitne kreposti, njegova dejanja ne dohajajo želja. Grbav je, kogar peza zemeljskih skrbi pritiska k tlom, da se nikoli ne ozre kvišku, marveč obrača svoj pogled samo na zemljo, po kateri hodimo. Ako kdaj sliši o dobrotah nebeške domovine, ne obrne nanje oči svojega srca, ker ga slaba navada teži kakor breme; zakaj kogar venomer upogiba zemeljska skrb, ne more vzravnati svojih misli. Krmežljav pa je, kdor je sicer bistrega uma za spoznavanje resnice, vendar mu dela mesa zatemnjujejo um. V krmežljavih očeh so zenice sicer zdrave, toda veke so bolne in otekle; ker so od vlage pogosto vnete, trpi tudi bistrost zenice. So ljudje, ki jim meseno življenje kvari nravni čut; njih um bi mogel jasno spoznati, kaj je prav, toda grešna navada ga zatemnjuje. Krmežljav je torej tisti, ki ima od narave bister nravni čut, pa mu ga slabo življenje kvari.«
Papež sv. Gregor I. Veliki je zavetnik učiteljev, študentov, glasbenikov in cerkvenih pevcev ter priprošnjik proti kugi. Njegov god praznujemo po preureditvi koledarja 3. septembra, na dan njegove izvolitve za papeža.
Pri nas so sv. Gregorju posvečene tri podružnične cerkve: v Dobravici (župnija Ig), v Žvaruljah (župnija Kolovrat) in v Kobdilju (pokopališka, župnija Štanjel). Z njegovim imenom pa se ponaša ne samo župnijska cerkev, ampak tudi ves kraj. V Arhivu Republike Slovenije hranijo med drugim fragment prepisa Pastoralnega vodila Gregorja Velikega iz druge četrtine 9. stoletja, ki velja za najstarejši dokument v slovenskih arhivih.
Slovencev z imenom Gregor je nekaj nad 9000, z izpeljanko Grega pa nekaj nad 1300, za žensko ime Gregorija pa statističnih podatkov ni, ker se pojavi manj kot petkrat.
God sv. Gregorja je bil pred prenovitvijo koledarja 12. marca, na dan, ki ga še vedno imenujemo gregorjevo, »ko se ptički ženijo«, in ga zaznamujejo različni ljudski običaji, tako da je med ljudmi sv. Gregor ostal znanilec pomladi. Običaj spuščanja »gregorčkov« po vodi se danes spet obuja zlasti na Gorenjskem (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki).
Gregorijanske maše za pokojnika imajo svoj začetek v samostanu v Rimu. Tamkajšnji menih Just je umrl in zapustil tri zlate kovance. Sv. Gregor je določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan sveta maša. Po darovani trideseti maši se je pokojnik prikazal svojemu bratu in mu sporočil, da je rešen iz vic.
Vir