Imena: Henrik, Henri, Hari, Hinko, Hilarij, Rik, Riki, Riko, Henrika
Kot rimsko-nemški cesar je bil drugi svojega imena in je edini med temi cesarji dosegel svetniško čast. Z uspešnimi vojnimi pohodi je zavaroval državne meje proti vzhodu in zahodu. S tremi vojnimi pohodi pa je uveljavil nemško gospostvo tudi v Italiji. Vladal je od 1002 do 1004.
Kot svetnika ga Cerkev ne časti zaradi njegovih državniških sposobnosti, temveč v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil za Cerkev in je slovel tudi po osebni pobožnosti. Delal je čast svojemu vzgojitelju sv. Volbenku, regensburškemu škofu. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo je cesar, zakon je ostal brez otrok, izročil svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Posebej je obdaroval v njegovem času ustanovljeno škofijo v Bambergu in ji zgradil čudovito stolnico. Kraljeve darovnice so ustvarile novi škofiji trdno gmotno osnovo.
Še dve nemški škofiji – freisinška in briksenška – sta bili deležni velikodušne kraljeve naklonjenosti. Obema je kralj podelil obsežno posest tudi na slovenskih tleh, ki jih je kot koroški knez in sorodnik sv. Eme dobro poznal. Na priporočilo žene Kunigunde je freisinškemu škofu leta 1002 podaril svojo posest v Stražišču pri Kranju in ji dodal zemljišča med Žabnico, Soro in Savo. Še bogateje je čez dve leti obdaril briksenško škofijo, ki je dobila v last Bled s široko okolico med obema Savama. Vse te darovnice izpričujejo Henrikovo globoko vdanost in zvestobo Cerkvi. Tudi pri darilih je pazil na pravičnost in bogatim naročal, naj podpirajo revne. Še v svoji zadnji darovnici samostanu v Fuldi pravi cesar, »da je naša dolžnost dajati svetim božjim hišam od dobrin, ki nam jih je naklonil Bog«.
Henrik je po dolgi bolezni umrl 13. julija 1024 blizu Göttingena. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v Bamberg in jih položili k počitku v njegovi stolnici. V začetku 15. stoletja je Tilmann Riemenschneider izklesal za svetega cesarja sarkofag s prizori iz njegovega življenja. Kot svetnika so ga častili tudi v cerkvah na Slovenskem. Posvečene so mu bile štiri cerkve, med njimi je posebno znana Sveti Areh na Pohorju.
Goduje 13. julija.
Vir
Sveti Henrik, rimski cesar, je s svojo ženo Kunigúndo delal za reformo življenja v Cerkvi in za širjenje vere v Kristusa po vsej Evropi. Zaradi misijonske gorečnosti je ustanovil več škofovskih sedežev in samostanov. Umrl je na ta dan v Groni pri Göttingenu [getingenu] v Nemčiji.
Vir
V času svoje 22-letne vladavine je nemški kralj in cesar, ki so mu že za življenja dali vzdevek »Sveti«, s svojim modrim, treznim in premišljenim vladanjem odločilno utrdil in razširil meje svoje države. Po smrti rimsko-nemškega cesarja Otona III. so ga volilni knezi izbrali za njegovega naslednika, kronal pa ga je v Rimu papež Benedikt VIII. Nihče mu ne more oporekati njegovih vladarskih sposobnosti, Cerkev pa ga predvsem časti kot vladarja, ki je ves svoj vpliv in imetje zastavil za njeno dobro, ter kot moža globoke osebne pobožnosti, spokornosti in velikodušnosti. Vedno, v vseh pomembnih odločitvah, je iskal pomoči pri Bogu, saj je bil mož molitve, velik častilec Marije in svetnikov. Sam je vedno svoje kraljevanje imenoval »po božji milosti«. Budno je skrbel za versko vzgojo in življenje svojih podložnikov ter sam prvi dal zgled v izpolnjevanju verskih dolžnosti. Bil je zelo naklonjen samostanom. Podpiral jih je gmotno, skrbel pa tudi za redovniško življenje: pobožnost, ponižnost, pokorščino. Lahko bi rekli, da sta z ženo kar tekmovala v svetosti; njun zakon je bil zelo srečen, čeprav nista imela otrok. Oba sta namreč že pred poroko sklenila, da bosta v zakonu živela deviško kot brat in sestra. Naši kraji mu niso bili neznani. Na ženino pobudo je freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij, posvečene so mu bile štiri cerkve, najbolj znana je sv. Areh na Pohorju.
Ime: izhaja iz starovisokonemških besed heim »hiša, dom« in richi »mogočen, knez«.
Rodil se je 6. maja 973 v Hildesheimu v Nemčiji, umrl pa 13. julija 1024 v Groni pri Gottingenu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Njegova prababica je bila kraljica sv. Matilda, oče pa bavarski knez Henrik Prepirljivec, ker se je uprl nemškemu cesarju Otonu II. Mati, hči burgundskega vojvode Konrada, je bila Gizela, prav tako je bilo ime tudi njegovi sestri. Poročil se je z grofico Kunigundo. V zakonu nista imela otrok.
Zavetnik: nadškofije in mesta Bamberg ter škofije in mesta Basel.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot cesarja v cesarskem ornatu, v roki ponavadi drži bamberško stolnico. Večkrat je prikazan tudi z lilijo in pa skupaj s svojo ženo, sv. Kunigundo.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Evgen III. 12. marca leta 1146, ljudstvo pa ga je častilo že veliko prej.
Goduje: 13. julija, po starem koledarju 15. julija, v Nemčiji pa skupaj s svojo ženo sv. Kunigundo.
Vir
»Ko je bil sveti božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja, kateremu služiti pomeni kraljevati.« Tako beremo v starem življenjepisu današnjega godovnjaka Henrika II., edinega rimsko-nemškega cesarja, ki je bil uradno razglašen za svetnika. Ljudstvo ga je častilo že zdavnaj prej in ne samo na nemških tleh. Tudi v naših krajih je bil zelo češčen in sicer pod imenom sv. Areh, ki izvira iz nemške oblike Heinrich. Cesar Henrik II. je namreč zelo podpiral Cerkev: njegove naklonjenosti sta bili deležni tudi freisinška in briksenška škofija, ki sta imeli svoje posesti tudi na slovenskih tleh.
Današnji svetnik se je rodil leta 973 na dvoru bavarskega vojvoda Henrika. Kot mlad fant je obiskoval šolo pri stolni cerkvi v Hildesheimu, potem pa ga je vzgajal regensburški škof sv. Volbenk. Henrik je vse svoje življenje uravnaval po naukih tega svetega moža, tako da je tudi sam dosegel svetniško slavo. Cerkev v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil v blagor Cerkve in je slovel po osebni pobožnosti, spokornosti in velikodušnosti. Leta 995 je nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem pa še rimski cesar. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo (tudi njo častimo kot svetnico in njen god obhajamo 3. marca) je cesar, čigar zakon je ostal brez otrok, izročil vse svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Svoje kraljevanje je jemal kot služenje Bogu in ljudem. To je prikazano na evangeliariju cesarja Henrika, ki se hrani v bamberški stolnici: v sredini je naslikan Kristus na prestolu, ki z desnico krona Henrika, z levico pa cesarico Kunigundo. Za rimsko-nemškega cesarja je Henrika II. kronal papež Benedikt VIII. leta 1021 v Rimu. Cesar Henrik II. ima posebne zasluge za škofiji Bamberg, kjer je dal postaviti znamenito stolnico, in Basel v Švici. Ti dve škofiji ga zato častita kot svojega zavetnika. Pobožni cesar, ki so mu pravili tudi ‘menih na cesarskem prestolu’, je umrl 13. julija 1024. Dobrih sto let pozneje, 12. marca 1146, ga je papež Evgen III. razglasil za svetnika skupaj z ženo Kunigundo. Oba sta pokopana v bamberški stolnici. Sv. Henrika II. upodabljajo v cesarskem ornatu z bamberško stolnico v roki.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.