sveti Herbert – škof

HerbertPriprošnjik zoper sušo.
Imena: Herbert, Bert, Berti, Berto, Heri, Heribert, Herko
Heribert ali Herbert je bil nadškof v Koelnu od leta 999 do 1021. Pripisovali so mu čudežno rešitev Koelna pred lakoto zaradi suše, zato velja za velikega priprošnjika zoper sušo.
Vir

Sveti Herbert je veljal zaradi svojega položaja pa tudi modrosti in vpliva za tretjega vodilnega moža v krščanskem svetu na prehodu v drugo tisočletje. Bil je namreč kancler cesarja Otona III., ki je kot nemški cesar sanjal o veliki, univerzalni državi s središčem v Rimu ter papežem kot duhovnim vodjo. Morda najpomembnejša ideja te države je bila enakopravnost vseh narodov. Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, kasneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države. Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Le ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo. Zamera je trajala kar nekaj časa, kasneje pa sta se pobotala, postala prijatelja, tako da je Herbert tudi novemu cesarju stal tesno ob strani. Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.
Ime: Izhaja iz starejšega nemškega imena Heribert, Heriberaht, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed heri »množica, vojska« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji, umrl pa 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Njegov oče je bil ugleden plemič, grof Hugo, mestni poveljnik.
Zavetnik: Poleg tega, da je zavetnik mesta Deutza, kjer počivajo njegove relikvije, velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.
Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot nadškof s palijem, kako se obrača k nebu s prošnjo za dež.
Čudeži: Pripisujejo mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V stiski je sv. Herbert oznanil spokorno procesijo in jo sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; kajti če njegovi grehi ne bi izzivali božje jeze, bi že zdavnaj imeli dež, ki si ga vsi tako zelo želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč pa je slepa žena spregledala, ko si je izmila oči z vodo, s katero si je sv. Herbert umil prste.
Beatifikacija: Leta 1075 ga je papež Gregor VII. razglasil za svetnika.
Goduje: 16. marca.
Vir

sveti Herbert - škofKo se je približal konec prvega tisočletja po Kristusovem rojstvu, je Evropo prevzela velika vznemirjenost. V letu 1000 so marsikje pričakovali konec sveta, splošno pa so računali na veliko novo obdobje božjega kraljestva na zemlji. Oživela je vesoljstvena misel o enakosti vseh narodov in mednarodnem vodstvu krščanske družbe pod vodstvom papeža in cesarja. Te miselnosti se je tedanji cesar Oton III. (983 – 1002) tem hitreje oprijel, ker je bil sin Otona II. in bizantinske princese Teofane. Ta je bila po smrti babice sv. Adelajde regentinja nemške države, dokler ni Oton III. (994) dosegel polnoletnosti. Mladi vladar si je vzel za zgled Karla Velikega in je sanjal, da bo dopolnil Karlovo delo in ustanovil zares univerzalno državo, ki bo oklepala ves krščanski svet, Rim bo njeno središče, papež pa duhovni vodja. Bil je prvi nemški vladar, ki je zares priznal, da so drugi narodi enakovredni Nemcem, in to ne samo Grki, ampak tudi Slovani in Madžari. Med cesarjevimi ožjimi sodelavci sta bila tudi Čeh sv. Vojteh in učeni Francoz Gerbert, pozneje (po smrti Gregorija V., cesarjevega bratranca) papež z imenom Silvester II. (999 – 1003).
Cesarjev kancler, to je najvišji uradnik in prvi zaupnik, pa je bil – sv. Heribert. Lahko ga štejemo za papežem in cesarjem za tretjo vodilno osebo v krščanskem svetu ob prehodu v drugo tisočletje. Heribert (Herbert) se je rodil okoli l. 970 v Wormsu, kjer je bil njegov ugledni oče grof Hugo mestni poveljnik. Šolal se je najprej v stolniški šoli rodnega mesta, nato pa se je več let poglabljal v duhovno življenje in spokornost v samostanu Gorze. Tu se je navdušil za versko obnovo, kakor jo je oznanjal tedaj že vodilni samostan Cluny. Heribert sicer ni postal menih, ohranil pa je vse do smrti miselnost teh menihov in močno zavest o velikem poslanstvu Cerkve. Ostal pa je realist, bister opazovalec in načrtni organizator nove dobe. Po vrnitvi v Worms je postal stolni prošt in sodelavec v dvorni pisarni Otona III. Cesarju se je tako prikupil, da mu je že l. 994 naklonil službo kanclerja za Italijo, kar je bilo izredno odgovorno in zaupno mesto. Heribert se je tako obnesel, da mu je cesar l. 998 dodal še službo kanclerja za Nemčijo. Poslej je bil najbližji sodelavec in osebni prijatelj Otona III., katerega je spremljal na vseh njegovih potih. S cesarjem je bil tudi v Rimu ob kronanju l. 996 in na drugem pohodu l. 998—99. Na tej drugi poti je cesar začel priprave za svojo univerzalno državo s središčem v Rimu in ob sodelovanju s papežem Silvestrom II. Heribert se ni čutil poklicanega, da posega v te sanjaške načrte. Tedaj je sprejel sporočilo, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Cesar je izvolitev rad potrdil, saj je bil kölnski škofijski sedež najvplivnejši v Nemčiji. Odlikovala ga je cela vrsta svetnikov od prvega znanega škofa sv. Materna do cesarjevega strica sv. Bruna. Ko mu je še novi papež Silvester II. ponudil nadškofovski palij, je Heribert spoznal, da ga Bog kliče v to službo, kjer bo lahko več prispeval za blagor duš. Kakor je prej prizadevno služil cesarju, tako je zdaj že v zimskem mrazu zapustil dvor in hitel v Nemčijo, kjer je o božiču l. 999 dobil škofovsko posvečenje. Odslej se je z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti in jih opravljal do smrti. Sicer je ostal začasno še državni kancler, ker se Oton III. ni maral odreči njegovemu sodelovanju. V cesarjevem spremstvu je bil še l. 1000, dokler se je Oton III. mudil v Nemčiji, prva skrb pa mu je bila le nadškofija in nemške verske razmere. Ko je Oton III. dve leti nato nevarno zbolel, je Heribert na njegovo željo pohitel k njemu v Italijo. Prišel je komaj še dovolj zgodaj, da je pred smrtjo od 22-letnega cesarja v Paternu sprejel zadnja naročila in mu pomagal še v njegovi zadnji uri. Nato je spremljal cesarjevo truplo do pogreba v Aachnu na veliko noč l. 1002. S seboj je Heribert vzel tudi cesarske insignije. Prav varstvo cesarskih insignij je Heribertu pomagalo, da se je popolnoma otresel državniških funkcij. Že med potjo v Nemčijo se je sprl s kandidatom za cesarsko nasledstvo bavarskim vojvodom Henrikom (nato cesarjem Henrikom II. Svetim). Ta je hotel, naj mu takoj izroči cesarske insignije, Heribert pa se je držal predpisov o kanclerski službi in je zaklad obdržal pri sebi, da ga izroči cesarju šele po izvolitvi, le zlato cesarsko kopje je dal v varstvo palatinskemu grofu, kakor je bil običaj. Henrik je Heriberta vrgel v ječo, dokler mu ni izročil vseh cesarskih znamenj. Ta se je sili sicer uklonil, vendar je nato pustil kanclersko službo. Novi cesar mu nekaj časa ni kazal naklonjenosti, šele čez leta sta se pobotala in sta si bila na koncu prisrčna prijatelja. Kadar je bilo treba posredovati za pravi red v državi, je Heribert stal cesarju vedno ob strani, posebno ob izvedbi cesarjevih načrtov v korist Cerkve. Cesarjevo zaupanje in prijateljstvo si je Heribert pridobil predvsem s svojo zgledno pastirsko službo. Že prej, ko je bil še v cesarski službi, je znal svoje visoko dostojanstvo prisrčno združevati z otroško pobožnostjo. Svetna opravila je povsem naravno povezoval z večnostnimi oziri in nameni. Ko je postal nadškof, je večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k bogoljubnosti s praktičnimi navodili in za vsa dobra dela sam dajal osebni zgled, zlasti v spokornosti, v molitvi in dobrodelnosti. Da bi Köln dobil dober nov samostan, je s pomočjo Otona III. in z darili iz njegove zapuščine ustanovil novo opatijo v bližnjem Deutzu. Za zidavo nove samostanske cerkve je uporabil večino lastnih dohodkov. Tudi stare samostanske ustanove po svoji obsežni škofiji je obnovil in jim zaupal nove obnovitvene naloge. Sam se pisateljsko ni udejstvoval, dal pa je pobudo za več novih bogoljubnih knjig, kakor je razvidno iz posvetil asketičnih spisov, ki so njemu posvečeni. Ko je potoval po svoji škofiji, ni nikoli pozabil obiskov pri revežih in jim je rad tudi sam stregel. Na neki taki vizitaciji je zbolel za mrzlico in umrl v mestu Neuss 16. marca 1021. Z ladjo so njegovo truplo prepeljali po Renu v Deutz, kjer je še zdaj njegov grob.
Še ko je bil živ, so ga imeli za svetnika, po smrti pa se je njegovo svetniško češčenje hitro in vztrajno širilo. Pripisovali so mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V tej stiski je sv. Heribert oznanil spokorno procesijo in jo je sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je nadškof vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; zakaj ako bi njegovi grehi ne bili izzvali božje jeze, bi že davno imeli dež, ki si ga vsi tako želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč si je slepa žena izmila oči z vodo, ki si je z njo nadškof umil prste; to je bila podlaga za verovanje, da ima taka voda zdravilno moč v sebi. Škofijska razglasitev za svetnika se je izvršila l. 1147, slovesno kanonizacijo je opravil papež Gregorij IX. l. 1227. V 17. stoletju so cerkev v Deutzu, kjer so svetinje sv. Heriberta, prenovili natančno po načrtu, kakor jo je bil sam sezidal in posvetil l. 1019. Okrog Heribertovega sarkofaga so verno upodobljeni važni prizori iz njegovega življenja, tako da se je v Deutzu ohranil zelo poučen spomenik, ki ponazarja razgibani začetek 11. stoletja. Upodabljajo ga navadno kot nadškofa (s palijem), ko se obrača k nebu za dež. Velja za velikega priprošnjika zoper sušo.
Vir = Leto svetnikov

V Kölnu (v Nemčiji), sveti Heribert, škof, ki je bil, kot tajnik cesarja Otóna III., proti svoji volji izvoljen na škofovski sedež. Neprestano je razsvetljeval duhovnike in svoje ljudstvo z zgledi, katere je tudi s pridiganjem priporočal.
Vir