Hermenegildov oče Leovigild, mogočni kralj Vizigotov, je bil arijanec.So pa vizigotski arijanci dotlej mirno živeli sredi katoličanov in se počasi že nagibali h krščanstvu. Nesreča pa je hotela, da se je Leogivild drugič poročil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane in je hotela obnoviti nekdanjo popolno oblast arijancev v deželi. S tem pa je v državi in domači družini zanetila velik nemir. Mladi Hermenegild se je, tudi na očetovo prigovarjanje, leta 579 poročil s sorodnico svoje mačehe Ingundo, ki pa je bila katoličanka. Gosvinta je od svoje snahe seveda zahtevala, da sprejme arijansko vero. Načelna Ingunda pa svoje vere zaradi trenutnih koristi ni hotela zatajiti. To je seveda v kraljici povzročilo odkrit odpor do nje in preganjanje. Ker se je želel izogniti prepirom in napetostim, je kralj sinu Hermenegildu prepustil upravo province Betike z glavnim mestom Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila. V deželi, ki je bila večinoma katoliška, je imel velik vpliv seviljski škof in Hermenegildov sorodnik po materini strani, sv. Leander. V njem je njegova žena Ingunda našla zaupnega prijatelja in z njegovo podporo se ji je posrečilo, da je moža spreobrnila h katoliški veri. Ta se je leta 580 za vedno in premišljeno javno odpovedal arianizmu. Leovigild je sina poklical na pogovor v Toledo, kamor pa zaradi mačehe in njenega vpliva ni hotel. Na stran kraljeviča so se postavili katoličani, sosedje Suevi in Bizantinci. Nastal je pravi politični spor, v katerem pa je kralj podkupil poveljnika Bizantincev in prisili Sueve, da se niso vmešavali, nato pa zahteval od sina, da se vrne k arijanski državni veri, sicer ga bo k temu prisili z vojsko. Grozil mu je, da mu bo odvzel naslov, zemljo in celo ženo. Hermenegild pa se ni dal prepričati. Njegov odgovor očetu je bil, da raje izgubi posvetno krono kot krono Jezusa Kristusa. Nastali so pravi verski boji, v katerih se je Hermenegild sprva dobro branil, kasneje pa opešal. Ko je oče zasedel Sevillo, se je zatekel v Kordobo. Tu mu je prišel naproti brat Rekared, ki mu je obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild, ki si ni želel bratomorne vojne, se je očetu vdal, vendar pa je vztrajal pri katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer ga je celo leto pustil koprneti. Mačeha in arijanski škofje so ga na vse pretege poskušali omehčati. Usoden dogodek se je zgodil za veliko noč leta 585, ko iz rok arijanskega škofa ni sprejel obhajila. Ker ga je odklonil, mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Njegova mučeniška smrt pa je kmalu obrodila dobre sadove, saj je leta 589 vsa dežela, z novim kraljem Rekaredom vred, mirno sprejela katolištvo.
Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »dar boga Hirmina«.
Rodil se je v 6. stoletju v Španiji, umrl pa 13. aprila 585 v Tarragoni, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je sin mogočnega zahodnogotskega kralja Leovigilda in njegove prve žene, katoličanke Teodozije.
Zavetnik:Velja za zavetnika proti suši, poplavam, nevihtam; je tudi zavetnik konvertitov, spreobrnjencev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem oblačilu s palmo in sekiro kot simbolom njegovega mučeništva. Včasih nosi tudi vojaško obleko. Upodabljajo ga tudi z verigami, običajno pa poleg njega stoji arijanski škof, držeč v roki hostijo, ki jo je mučenec odklonil.
Beatifikacija: Njegovo češčenje so širili predvsem jezuiti. Za Španijo je bilo potrjeno leta 1586, za celotno Cerkev pa leta 1636. Časti ga tudi vzhodna Cerkev.
Goduje: 13. aprila.
Vir
V Tarragóni (na Španskem), sveti Hermenegíld, mučenec, ki je bil sin Leovigílda Vizigotskega, arijanskega kralja, katerega je sveti Leánder škof spreobrnil h katoliški veri. Ker ni soglašal z očetovim ukazom, je bil zaprt v ječo. Ker ni hotel sprejeti obhajilo na velikonočni praznik od arijanskega škofa, je bil umorjen s sekiro.
Vir
V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.
Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.
V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.
Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.
Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl ‘najsramotnejše smrti’, kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.
Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.