Atributi: dominikanska oblačila, monštranca, kelih
Imena: Hijacint, Hiacint, Hijacinta, Hiacinta, Cintija, Jacinta, …
V 13. stoletju je veljal za pomembnega dominikanskega redovnika in pridigarja. Študiral je v Krakovu, Bologni in Pragi in tudi doktoriral. Ko je na poti v Rim srečal svetega Dominika, je vstopil v redovno skupnost dominikancev. Ustanovil je tudi benediktinski samostan v Brezah na Koroškem in položil temelje za poljsko dominikansko provinco, h kateri so spadale Poljska, Rusija, Šlezija, Prusija, Česka, Moravska, Pomorjansko in Brandenburg. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Krakovu. Hijacint je na slikah prikazan v dominikanskem oblačilu, v rokah pa ima monštranco ali ciborij, kelih ali pa Marijin kip. Te predmete naj bi rešil iz porušenega Kijeva.
Rodil se je leta 1183 v kraju Kamień Śląski na Poljskem, umrl pa 15. avgusta 1257, na ta dan tudi goduje.
Leta 1594 ga je papež Klemen VIII. razglasil za svetnika.
Vir
Je zavetnik ominikancev, benediktincev, Poljske, Litve, Prusije, Pomorjanske, Rusije, Krakova, Kijeva, Vroclava; priprošnjik ob nevarnosti utopitve; za srečen porod, proti nerodovitnosti v zakonu.
Hijacint je bil mož velikega znanja, šolal se je najprej v Krakovu in Pragi, nato pa še v Bologni in Parizu in dosegel doktorski naziv. Po vrnitvi na Poljsko ga je krakovski škof posvetil v duhovnika in nastavil za kanonika. Že kot študent in mlad duhovnik je »slovel« po svoji ponižnosti, skromnosti in spokornem življenju. Usodno je naj vplivalo potovanje v Rim, kamor ga je, skupaj s Česlavom in Hermanom, vzel njegov stric Ivo Konsky. Konskega je papež Honorij v Rimu posvetil za novega krakovskega škofa. Hijacint in tovariša so se v Rimu srečali s sv. Dominikom, ki je čakal, da papež potrdi vodilo njegovega na novo ustanovljenega reda. Vsi trije so zaprosili za vstop v dominikanski red. Dominik sam jih je uvajal v redovno življenje in jih v cerkvi sv. Sabine sprejel v svoj red. Ob vrnitvi v domovino (šli so čez Koroško), so leta 1221 v Brežah ustanovili dominikanski samostan in tam za predstojnika pustili Hermana; Česlav je nato deloval v Bratislavi in Pragi, Hijacint pa se je s stricem vrnil v Krakov. Tu je pri cerkvi Sv. Trojice zgradil samostan s cerkvijo, ki je štirideset let veljal za izhodišče njegovega misijonskega dela. Hijacint je v mestu ostal stolni pridigar in s svojimi pridigami ter delom močno vplival na versko življenje meščanov. Bil je iskan tudi kot spovednik, veliko se je ukvarjal z bolniki. Obenem pa je odločilno pripomogel, da se je dominikanski red razširil po deželah vzhodne Evrope. Tako je ustanovil samostane v Rigi, Lvovu, Kijevu, Sandomiru, Přemislu in Gdansku, pot pa ga je zanesla vse do Črnega morja, Tibeta in kitajske meje. Njegovi samostani so postali središče krščanske vere in zahodne kulture ter odigrali odločilno vlogo tudi ob vdoru Tatarov v Kijev in na Poljsko. Hijacint je, izčrpan od dolgih in težkih potovanj ter napornega dela, umrl na Marijin praznik, 15. avgusta 1257. Že za časa življenja je storil toliko čudežev, da so ga imenovali kar Čudodelnik; znan je npr. čudež, kako je obudil utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Papež Klemen VIII. je o njem izjavil: »Nobenega čudeža niso storili svetniki ne v stari ne v novi zavezi, ki bi ga tudi Hijacint ne bil storil.«
Ime: V poljščini se njegovo ime glasi Jacek. Ime Hijacint izhaja iz grške besede hyakinthos, ki pomeni »cvetlica, drag kamen«.Hijacinta, cvetlica opojnega vonja, je dobila ime po Hiakinthosu iz grške mitologije.
Rodil se je okoli leta 1183 na gradu Veliki Kamen v kraju Opole v Šleziji na Poljskem, umrl pa 15. avgusta 1257 v Krakovu na Poljskem.
Družina: Njegov oče je bil Evstahij, najverjetneje iz stare plemiške rodbine Odrowąż (odrovaž). Po izročilu naj bi bil njegov brat bl. Česlav
Zavetnik: dominikancev, benediktincev, Poljske, Litve, Prusije, Pomorjanske, Rusije, Krakova, Kijeva, Vroclava; priprošnjik ob nevarnosti utopitve; za srečen porod, proti nerodovitnosti v zakonu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v dominikanski obleki, v roki ima monštranco ali ciborij, kelih in Marijin kip; te predmete naj bi namreč rešil ob tatarskem razdejanju Kijeva. Slikajo ga tudi, kako hodi po vodi.
Beatifikacija: 17. aprila 1594 ga je papež Klemen VIII. razglasil za svetnika.
Goduje: 15., v koledarju dominikanskega reda pa 17. avgusta.
Vir
V Krakovu (na Poljskem), sveti Hijacínt ali Jacek, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je bil določen od svetega Dominika, da širi red v tistem narodu in je skupaj tovarišema, z blaženim Česlávom in germanskim Henrikom, širil evangelij na Moravskem in v Šleziji. († 15. avgust 1257)
Vir
V božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, “temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov.” V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.
Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.
Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 do 1969 se je njegov god obhajal 17. avgusta.
Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.