Med Francozi in Italijani je ime Hugo (Ugo) zelo razširjeno. Nemci navadno uporabljajo daljšo obliko tega imena Hugibert in Hubert, pomeni pa isto: modrijan ali mislec, ker je koren povsod hugu (duh). Nosivec tega imena bi se mogel slovensko imenovati tudi Dušan.
Sveti Hugo je delal čast svojemu imenu, zakaj že zmlada je skušal priti vsaki stvari do dna in se ravnati po duhovnem pomenu, ki ga daje vsem dobrinam vera in božja služba. Gotovo so k njegovi poduhovljenosti mnogo prispevali že starši. Oče Odilo, ugleden grof z gradu Chatcauneuf (‘Šatonö’, slov. Novi grad) blizu mesta Valence ob Rodanu v Dofineji na Francoskem, je na stare dni stopil v ostri red kartuzijanov in tam umrl star sto let. Mati je pozneje spremljala sina in živela v njegovem škofijskem dvorcu kot redovnica. Oba se poprej nista izmikala svetnim opravkom, ampak sta se povsod razumno in odlično postavljala v opreko s tedanjo oblasti željno in naduto posvetnjaško okolico. Prav tako voljo je imel nadarjeni mladi Hugo, ki se je rodil leta 1053. Že od doma je bil vajen skromnosti in nikoli ni zidal na lastne zmožnosti. Za Boga, ki ga je nad vse častil, mu tudi najboljše ni bilo še dovolj dobro. Odločil se je za duhovniški poklic in zato mu je šlo najprej za temeljito bogoslovno izobrazbo. Po končanem šolanju v mestu Valence je šel po svetu, da si na višjih šolah izpopolni znanje. Tod pa se je namenoma bratil z revnimi tovariši plemenitega mišljenja in tako je njegova izobrazba dosegla najlepše dopolnilo: toplo človečnost. Trudil se je, da nase čimbolj pozabi in se žrtvuje samo za krščansko občestvo, ki je bilo tedaj razkrojeno in prežeto s sebičnostjo. Z vsem srcem je odobraval načrte samostana Cluny za versko obnovo vseh stanov, začenši z duhovniki.
Kmalu je dobil priložnost, da svoje visoke misli preskusi na zelo kočljivem mestu. Ko je končal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Drugi člani kapitlja so bili bolj uživalci donosnih prebend (službenih dohodkov) kakor zgledni duhovniki. Hugo je hotel pokazati nasprotno in želel prav s svojim neomadeževanim življenjem pridobiti še druge za božji red v Cerkvi. Ker je bil najmlajši v zboru, ni maral nikomur vsiljevati svojih nazorov in ne zapraviti njihovega zaupanja, opustil pa ni nobene priložnosti, da ne bi z modro besedo naglasil, kako pojmuje svojo odgovorno cerkveno službo. Nedolgo zatem je prišel v Valence drugi Hugo, najprej (1073) škof v mestu Die, nato (1082) nadškof v Lyonu, od 1075 papežev legat za francoske škofije. Oba Hugona sta takoj postala prijatelja in kanonik Hugo je odslej spremljal legata Hugona na napornem vizitacijskem potovanju kot njegov pomočnik in izvedenec. Skupaj sta najprej izvedla mnogo koristnih sklepov v Lyonu, nato pa sodelovala na pokrajinskem koncilu v Avignonu. Tja je leta 1080 prišla delegacija iz Grenobla in prosila, naj papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa namesto prejšnjega, ki je bil odstavljen. Prošnji so ugodili, Hugo sam pa izvolitve ni upal sprejeti. Zavedal se je svoje premajhne izkušenosti in bal se je, da tako težke naloge ne bo mogel spolniti. Ko njegovih izgovorov niso upoštevali, je izvolitev sicer sprejel, a misel, da se je prenaglil in da je predrzno upal na božjo pomoč, dokler se za škofovsko službo ni bolj usposobil, ga je nato še bolj begala. Legat Hugo ga je iz duševne stiske rešil s tem, da ga je poslal v Rim k papežu Gregoriju VII. Ta se je zanj prisrčno zavzel, ga poučil, pomiril in sam posvetil za Škofa. Naslednji dve leti je Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Povsod je opazil hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propadlost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Sebični velikaši so tako razgrebli dohodke njegove škofije, da je komaj dobil najpotrebnejše za preživljanje. Ta zadeva mu ne bi šla drugače do živega, videl pa je, da kot poraženec nima potrebnega ugleda pri ljudeh, ki so dali zgolj na zunanji uspeh, ne sredstev, da pomaga ljudem v stiskah. Ker ni mogel doseči zmage nad tistimi, ki so nastopali z nasiljem, se mu je povrnila misel, da ni za škofovsko službo. Zato se ji je odpovedal in se umaknil v oddaljen samostan Chaise-Dieu, ki je bil vodilna opatija v osrednji Franciji. Tam je delal noviciat kakor drugi in z vso ponižnostjo opravljal tudi najnižje dolžnosti. Nikomur ni pustil, da bi se oziral na njegovo škofovsko dostojanstvo. Že je upal, da je dosegel stalno mirno zavetje, ko je dobil papežev ukaz, naj se vrne v svojo škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se znova lotil dela v zaupanju na božjo pomoč. Takoj po vrnitvi je dobil kot znamenje z neba obisk sv. Bruna, ki je iskal primeren kraj, kjer naj se naseli s svojimi prijatelji in v popolni samoti dela pokoro in z molitvijo krepi slabotne ude božje Cerkve. Hugo mu je odkazal prostor, kjer je nato nastala Velika kartuzija, in ostal s prvimi kartuzijani v tesnem prijateljstvu. Oni so prosili za božjo pomoč, on pa se je pogumno oprijel pastirovanja. Pozneje je dobil v sv. Bernardu podobnega duhovnega pomočnika, ki je še popolneje uresničil zamisel, kako se naj zunanje delo povezuje z notranjo duhovno zbranostjo.
Tako je Hugo vztrajal v naporni škofovski službi celih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov; za sv. Hugona nikakor niso bila lahka. Malodušje mu je res prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje; mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Vse je potrpežljivo prenašal in toliko bolj razumeval duševno in telesno trpljenje pri svojih vernikih. Grešnike in trpine je imel za svoje prve ljubljence in božje odposlance; predvsem pa za svoje sopotnike v nebesa. Z ubogimi je velikodušno delil svoje dohodke in v času lakote je razprodal vso svojo zlatnino, tudi lastni kelih, da je olajšal bedo. Ko je stopil na stran zatiranih, je zrasel tudi njegov pogum nasproti velikašem. Ti so prvi dve leti upali, da ga bodo pridobili zase, saj je izšel iz njihovih vrst. Pripravljeni pa so bili, da se z njim sprijaznijo, le če popusti njihovi samopašnosti. Zdaj so videli njegovo neupogljivo voljo, da brani neodvisnost cerkvene službe in zvestobo božjemu redu. Začeli so ga spoštovati kot božjega moža in počasi odnehali. Hugonu se je posrečilo, da je rešil večino ugrabljenega cerkvenega premoženja in si pridobil najuglednejše nasprotnike za svoje sodelavce. Ob njegovih pravdah je šel glas, da nikdar ni nasprotnika osebno žalil in nikdar iskal osebne koristi. Pri sporu z mogočnim grofom Albonom, ki si je prilastil največ škofijskih posestev, se je za nekaj časa obrnil proti Hugonu celo njegov metropolit, nadškof Guy v Vienni, poznejši papež Kalist II. Ko pa se je prepričal o Hugonovi srčni plemenitosti in njegovi ljubezni do pravice, sta se leta 1116 bratovsko pobotala in odslej prisrčno sodelovala. Od tega časa se je Hugona skoraj vsa škofija složno oklenila in božji blagoslov je očitno spremljal njegovo pastirsko delo. Sv. Hugona domače težave niso nič motile, da ne bi podpiral obnovitvenega dela v sosednih francoskih škofijah. V veliko pomoč je bil tudi papežu Urbanu II., ki je 1095 zbiral prve viteze za začetek križarskih vojsk, uspešno je podprl papeža Pashala II., da se je mogel ubraniti pritisku cesarja Henrika V., ki je hotel prepir za umeščanje na duhovske službe pristransko odločiti. Ko je leta 1130 nastal razkol ob deljenih papeških volitvah, se je z zadnjimi telesnimi močmi še odpravil na pot v Puy, da tam odda svoj vpliven glas za zakonitega papeža Inocenca II. Seveda je bila slej ko prej njegova srčna prizadevnost, da bi okrepil redovno disciplino. Bilo mu je veliko zadoščenje, da je Velika kartuzija z njegovo vsestransko podporo le obstala in mu pomagala, kadar je želel pogovora z Bogom v popolni samoti. Zvest podpornik je bil tudi benediktincem in cistercijanom in še sam je ustanovil dve redovni hiši, kjer so se zbirali duhovniki njegove škofije po pravilih sv. Avguština (kot regularni kanoniki).
Ko je škof Hugo telesno opešal, ga je za vsakdanje stvari spomin zapustil, kadar pa je šlo za večnostne misli, je njegov razum ohranil vso nekdanjo bistrost. Njegova ponižnost in pohlevnost se je stopnjevala do take mere, da je bila vsej okolici v spodbudo, celo kartuzijanom, ki so mu stregli. Umrl je v 80. letu na cvetni petek 1. aprila 1132. Papež Inocenc II. je naročil kartuzijanom, da so takoj natančno popisali njegovo življenje in zbrali trdne dokaze o njegovem svetništvu. Tako ga je že 1134 prištel med svetnike. Upodabljajo ga kot škofa in z znamenji kartuzijanov: z lučjo v roki, z labodom ob strani (labod pomeni ljubezen do samote) ali s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Sv. Hugo je zavetnik zoper glavobol.
ŽS II, 7-9 (Fr. Kovači«); B. Bligny v Hiz I, 531-33; LThK 52, 514-15.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973
Ime: iz nemščine: Hubert = modrijan, mislec, bistroumen duh.
Rodil se je leta 1053 na gradu Chateauneuf v Franciji, umrl pa 1. aprila 1132 v Grenoblu.
Družina: Bil je plemenitega rodu, vendar vzgojen v duhu pobožnosti in preprostosti. Oče Odilo je bil ugleden grof, ki je starost preživel kot kartuzijan, mati pa je pozneje kot redovnica živela v škofijskem dvorcu svojega sina.
V Hugu se je, tudi po zaslugi vzgoje v domači družini, kmalu porodila želja, da postane duhovnik. Po temeljitem študiju bogoslovja je bil posvečen in imenovan za kanonika v mestu Valence. Že od vsega začetka je vse svoje sile usmeril v to, da bi prenovil življenje duhovnikov in vernikov, ki so v marsičem dajali slab zgled in zahajali na stranpota. Z vsem srcem se je zato zavzemal za ustanovitev kartuzijanskega samostana v Clunyju, ki naj bi začel versko prenovo vseh stanov. Leta 1080 je, čeprav se je čutil nesposobnega in nevrednega, prevzel škofijo v Grenoblu, ki jo je nato vodil kar 52 let. Našel jo je zanemarjeno in izropano, pa mu jo je z vztrajnostjo uspelo duhovno popolnoma prenoviti. Vseskozi je bil velik prijatelj kartuzijanov; svetemu Brunu in njegovim šestim tovarišem je podaril veliko posestvo v divjini, imenovano »la Chartreuse«, kjer je Bruno ustanovil Veliko kartuzijo, matični samostan reda. Osebno je bil izredno skromen, vse svoje imetje je razdal revežem, z vztrajnostjo in ponižnostjo pa je dosegel, da so ga mnogi ne samo spoštovali, pač pa tudi posnemali in sledili njegovemu zgledu.
Sodobniki: Hugo, papežev legat in škof v Lyonu, sv. Bruno, sv. Bernard, papež Gregor VII.
Zavetnik: mesta Grenobla.
Čudeži: Znan je »čudež svetega Huga v refektoriju« (obednici). Hugo je vstopil v obednico nekega kartuzijanskega samostana v trenutku, ko so prinesli menihom na mizo prepovedano hrano – meso. Hugo se ga dotakne in meso pri priči razpade.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, pogosto pa tudi v obleki kartuzijanov z različnimi znamenji ob sebi: z lučjo v roki, z labodom ob strani (labod pomeni ljubezen do samote). Na številnih slikah ga vidimo s šestimi redovnimi brati, kako jim izroča redovniško oblačilo. Upodobljen je tudi s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Beatifikacija: Med svetnike so ga prišteli že dve leti po smrti, leta 1134.
Goduje: 1. aprila, kartuzijani pa praznujejo 22. aprila.
»Vem za tvoja leta in tvoje bolezni; a za dobro tvojega ljudstva imam raje tebe, starega in bolnega, kot pa kogarkoli drugega, četudi je mlad in zdrav.« (Odgovor papeža Honorija II., ko ga Hugo prosi za odstop.)
Vir
Zavetnik zoper glavobol in zavetnik mesta Grenobla.
Atributi: luč v roki, labod ob strani (labod pomeni ljubezen do samote), Na številnih slikah ga vidimo s šestimi redovnimi brati, kako jim izroča redovniško oblačilo. Upodobljen je tudi s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Imena: Hugo, Ugo, Dušan, Hugibert, Hubert
Med Francozi in Italijani je ime Hugo (Ugo) zelo razširjeno. Nemci navadno uporabljajo daljšo obliko tega imena Hugibert ali Hubert, pomeni pa isto: modrijan ali mislec, ker je koren povsod hugu (duh). Nosilec tega imena bi se mogel slovensko imenovati tudi Dušan.
Sv. Hugo je delal čast svojemu imenu. Rodil se je leta 1053. Odločil se je za duhovniški poklic, vendar se ni dal takoj posvetiti. Po končanem šolanju v rojstnem mestu Valence blizu reke Rhone v Franciji je šel še po svetu, da bi si izpopolnil svoje znanje.
Za njegovega življenja je Cerkev preživljala žalostne čase. Velikaši so živeli pohotno, prodajali cerkvene službe, si lastili celo cerkve in pokopališča. Ni čudno, da je bila tudi duhovščina nevedna in se dostikrat vdajala grešnemu življenju. Hugo je postal kanonik v svojem rojstnem mestu. Življenje njegovih stanovskih tovarišev kanonikov je bilo precej posvetno in malo vzorno. Hugo je bil kakor lilija med trnjem.
Leta 1080 je bil cerkveni zbor v Avignonu. Grenobelski kanoniki so prosili, naj jim dajo za škofa njihove izpraznjene škofije Hugona.
Ponižni mož se je na vso moč branil. A vse ni nič pomagalo. Moral se je vdati in sprejeti izvolitev. Hugo takrat še ni bil posvečen za duhovnika. Napotil se je v Rim in od papeža Gregorja VII. prejel mašniško in škofovsko posvečenje, ko ga je papež poučil in osrčil.
Novi škof se je vrnil v Grenoble in z veliko gorečnostjo prevzel upravo svoje zanemarjene in neurejene škofije. Čeprav je neutrudno deloval, ga je pri tem vedno mučila misel, da ni za škofovsko službo. Zato se je umaknil v kartuzijanski samostan. Toda papež mu je ukazal, da se mora vrniti na škofijski sedež. Proti koncu življenja je poslal v Rim poslanstvo, da bi ga razrešili škofovske službe. Ko poslanstvo ni doseglo namena, se je Hugo sam, takrat že slaboten, napotil tjakaj. Papež, sam svetnik, mu je ljubeznivo odgovoril, da lahko z zgledom svojega življenja stori veliko več kakor kdo drug, ki je zdrav. Tako je Hugo ostal škof do svoje smrti. Njegova je znana misel: »Vsakomur so zadosti njegovi lastni grehi in ni treba, da bi si s poslušanjem ali govorjenjem obteževal vest še s tujimi grehi.«
Umrl je leta 1132, goduje pa 1. aprila.
Vir
V Grenoblu (v Burgúndiji, v današnji Franciji), sveti Hugo, škof, ki se je trudil za vzpostavitev dobrih navad med duhovščino in ljudstvom. V istem času, ko je vršil škofovsko službo, je goreče vzljubil puščavo. Po odstopu je podaril kartuziji svetega Bruna, nekoč svojega učitelja, in njegove tovariše. Tej kartuziji je potem načeloval kot prvi opat skoraj petdeset let, ter je samostan marljivo vodil s svojim zgledom ljubezni.
Vir
Ime Hugo je nemškega izvora in po naše pomeni ‘duh, pamet«. V nemško govorečih deželah so razširjene številne oblike tega imena, vendar s priponami: npr. Hugbert, Hugimar, Hugold. V Franciji in Belgiji pogosto naletimo na ime Hugo, čigar knjižna oblika je Hugues, ker so bili tam doma vsi trije svetniki s tem imenom. Na koledarju najdemo kot prvega sv. Hugona, škofa v mestu Grenoble, katerega spomin se obhaja na današnji dan. Pri nas je Hugonov izredno malo, večina njih pa goduje danes.
Opisovalci življenja svetega Hugona pravijo, da je delal čast svojemu imenu, ker je bil moder mož, ki je vsaki stvari hotel priti do dna. Gotovo so k njegovi duhovni globini veliko prispevali tudi njegovi starši. Oče Odilo, ugleden gospodar gradu Chateau-neuf blizu mesta Valence, je na stare dni vstopil v strogi kartuzijanski red, mati pa je kasneje spremljala sina Hugona in živela v njegovem škofijskem domu kot redovnica. Sin Hugo se jima je rodil leta 1053. Ko je nekoliko odrastel, se je odločil za duhovniški poklic in zato si je najprej šlo za temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko je dokončal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Kot najmlajši član zbora kanonikov, ki jim je šlo predvsem za donosne dohodke, se je Hugo trudil biti neoporečen in goreč duhovnik. Svoje starejše sobrate je vabil k posnemanju bolj z zgledom kot z besedo. Nekaj let je bil desna roka lvonskega nadškofa Hugona, ki je kot papežev poslanik potoval po francoskih škofijah.
Leta 1080 je prišlo odposlanstvo iz Grenobla in prosilo nadškofa Hugona, naj kot papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa. Hugo se je odgovorne škofovske službe branil in sicer predvsem zaradi svoje neizkušenosti, saj je bil star komaj sedemindvajset let. Legat ga je poslal v Rim k papežu Gregorju VIL, ki ga je primerno poučil, pomiril in ga sam posvetil za škofa. Dve leti je škof Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Predvsem je hotel odpraviti hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propalost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Škofija je bila skoraj brez dohodkov, ker so njeno premoženje razgrabili razni velikaši. Delo je bilo tako trdo, da se je škofovanju odpovedal in se umaknil v samostan, kjer je bil preprost redovnik med redovniki.
Na ukaz papeža se je vrnil v škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se takoj lotil dela, zaupajoč v božjo pomoč. Kmalu po njegovi vrnitvi se je v samoti nedaleč od Grenobla naselil sv. Bruno s šestimi prijatelji, ki so postavili Veliko kartuzijo, zibelko kartuzijanskega reda (na Slovenskem obstaja kartuzija Pleterje). Kartuzijani so mu bili z molitvijo in pokoro veliki pomočniki pri prenavljanju škofije. Hugo je v škofovski službi vztrajal polnih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov. Za svetniškega škofa res niso bila lahka leta. Malodušje mu je sicer prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje: mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Bolj ko je trpel, bolj blag je postajal. Njegovo delo je Bog podpiral z obilnim blagoslovom. Mnogi, ki so bili njegovi sovražniki, so postali njegovi zavezniki in sodelavci, ko so videli Hugonovo srčno plemenitost in ljubezen do pravice. Ko je telesno opešal, ga je za posvetne zadeve spomin popolnoma zapustil, za nebeške reči pa je njegov razum ohranil nekdanjo bistrino. Umrl je v osemdesetem letu 1. aprila 1132, na veliki petek. Že dve leti kasneje ga je papež Inocenc II. prištel med svetnike. Častijo ga kot zavetnika zoper glavobol.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.