sveti Ivo (Yves) – škof

sveti Ivo (Yves) - škofIvo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir

Imena: Ivo, Ivan, Ivanček, Ivanko, Ive, Ivek, Ivi, Ivica, Ivko, Janez, Van, Vanče, Vanček, Vanči, Vančo, Vane, Vane, Vanek, Vanja, Vanjo; Ivana, Ivanka, Vanja.
Ivo (francosko Yves) se je rodil leta 1040 v zahodni Franciji. Plemiški starši so mu omogočili široko izobrazbo, ker je bil bistrega duha.
Po šolanju v Parizu je odšel v samostan Le Bec v Normandiji. V prvi službi se je tako izkazal, da so ga poklicali v domači kraj in ga postavili za prošta v samostanu regularnih kanonikov. Že takrat je zaslovel po učenosti, modrosti in svetosti. Papež Urban II. ga je posvetil v škofa in izbral za svetovalca.
Ker je glasno ugovarjal zakonolomstvu kralja Filipa, ga je le-ta za več mesecev vrgel v ječo. Rim je po več opominih leta 1095 kralja izobčil. Isto leto sta se Ivo in papež Urban II. spet srečala na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več sklepov glede reforme Cerkve, ki jih je predlagal Ivo.
Ivo je vse poskusil, da bi kralja spravil s Cerkvijo, in je pozdravil odslovitev druge žene, kar je leta 1104 omogočilo kralju vrnitev v cerkveno občestvo. Čez tri leta je bolnega Iva prišel obiskat sam papež Paskal II., ko je šel na reformno sinodo v Troyes. Ivo je pozdravil papežev kompromis glede investiture na Angleškem. Zgodilo se je prav to, kar je Ivo ves čas priporočal v takratnem investiturnem boju: Cerkev naj svobodno izbira škofe in opate, vendar naj se o kandidatih posvetuje z dobromislečimi vladarji, ki imajo pravico, da jim ti ob prevzemu državnih fevdov obljubijo zvestobo v svetnih zadevah. Misli Iva iz Chartresa so si utirale zmagoslavno pot po Evropi in so bile zdrav temelj za spravo med papežem in cesarjem v Wormsu leta 1122 (wormški konkordat). Ivo pa tega zadnjega zadoščenja ni učakal, ker je umrl 23.decembra 1117.
Goduje 20. maja.
Že doma je bil Ivo deležen široke in temeljite izobrazbe, ki pa jo je še poglobil s šolanjem v Parizu in samostanu Le Bec v Normandiji. Po študiju teologije je bil posvečen v duhovnika in nastavljen za prošta v samostanu regularnih kanonikov v domačem kraju. Že takrat je slovel po svoji modrosti, učenosti in svetosti. Bil je eden največjih strokovnjakov v cerkvenem pravu in pospeševatelj verske obnove. Tudi zato so mu, potem ko so v Chartresu, slavnem škofijskem sedežu, odstavili škofa zaradi simonije, ponudili njegovo mesto. Zaradi nasprotovanj metropolita je šel Ivo v Capuo, kjer ga je papež Urban II. posvetil v škofa in si ga izbral za osebnega svetovalca. Kot škof je vedno znova zbujal pozornost s svojimi stališči in nastopi. Tako je kmalu zašel v težave, ko je javno obsodil razmerje med kraljem Filipom I., ki se je nezakonito ločil od svoje žene, in Bertrando Anžujsko, s katero se je nato poročil, ona pa je bila prav tako že prej poročena. Kralj ga je zato dal vreči v ječo in šele po dveh letih so ga na procesu oprostili. Rim je nato kralja izobčil, Ivo pa si je kljub temu ves čas prizadeval za njegovo spravo s Cerkvijo, kar se je na koncu tudi zgodilo. Sodeloval je na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več njegovih reformnih sklepov. Papež Paskal II. ga je določil za svojega legata na državni sinodi v Poitiersu leta 1100. Med visokim rimskim klerom je bil vse prej kot priljubljen, saj jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, očital jim je simonijo (kupovanje uradniških položajev). Bil je znan borec v investiturnem sporu in tudi po njegovi zaslugi je prišlo do sporazuma, po katerem je Cerkev svobodno izbirala škofe in opate, po posvetu z dobromislečimi vladarji. So pa bili ti prelati ob prevzemu državnih fevdov vladarju dolžni zvestobo v svetnih zadevah. Njegove ideje so kasneje pripeljale tudi do wormskega konkordata, sprave med papežem in cesarjem. Ob vsem tem pa je bil tudi neutrudljiv mislec, svoje študije s področja cerkvenega prava je zbral v veliki zbirki Panormia, poleg tega so ohranjena njegova števila pisma (290) in 24 obsežnih govorov.
Vir

V Chartresu [šártru] (v Galiji), sveti Ivo, škof, ki je obnovil red kanonikov, in je mnogo naredil in pisal za slogo med cesarstvom in duhovščino in za korist Cerkve.
Vir