Imena: Izidor, Izi, Dorči, Dore, Isidor, Izo, Izidora
Izidor je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov. S svojim bratom Leandrom, prednikom na seviljskem škofovskem sedežu, se je posebno odlikoval, ko je bilo treba arijanske Gote, ki so si podvrgli Španijo, prepojiti s katoliškim duhom. Ko je Izidor zgodaj izgubil starše, je prevzel skrb zanj Leander in ga poslal v samostansko šolo benediktincev. Spočetka je šolarju trda predla, nemara zaradi mirne narave. Poročila pripovedujejo, da je celo zbežal. Ko je tako na begu sedel pri nekem vodnjaku, je zapazil v kamnu precej globoko zarezo. Neka žena mu je razložila, da je to zarezo naredila vrv, s katero dvigajo vedro z vodo iz vodnjaka. Izidor si je iz tega povzel nauk, da bi vztrajno učenje tudi v njegovi duši zapustilo trajne sadove, in se je vrnil v šolo.
Ko je umrl brat, škof Leander, so za naslednika izvolili Izidorja. Kot škof je širil krščansko izobrazbo, pospeševal redovno življenje, zidal samostane in šole. Bil je velik govornik in je kot tak tudi nastopal na cerkvenih zborih.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel sedemnajst njegovih del s pripombo, da je poleg teh še veliko drugih.
»Kdor hoče priti k Bogu, mora veliko moliti in prebirati duhovne knjige. Vsak napredek v dobrem je sad molitve in bogoljubnega branja« (sv. Izidor).
Goduje 4. aprila.
***
Deček, za katerega je sprva kazalo, da ne bo ravno nadarjen, je kasneje, po vztrajnem učenju, postal eden največjih velikanov duha in učenjakov ne samo svojega časa, pač pa tudi kasneje. Imenujejo ga kar »učitelj Španije«. Po smrti svojega brata Leandra je prevzel škofijo v Sevilji in jo modro vodil skoraj štiri desetletja. Bil je človek reda in discipline, poln očetovske dobrote in ljubezni. Zelo si je prizadeval za vzgojo duhovščine, imel pa je velik vpliv tudi na politično življenje. Ves čas je goreče ljubil svojo domovino in neutrudno deloval za blagor Cerkve v Španiji. Ustanavljal je šole in knjižnice za boljše izobraževanje, sklical je več sinod in koncilov (najbolj znani sta v Sevilji in Toledu). S svojim ogromnim znanjem in enciklopedičnim načinom pisanja je marsikatero delo iztrgal pozabi. Potem, ko je zaslutil, da se mu bliža smrt, se je nanjo dobro pripravil: predal je škofovska opravila, razdal svoje imetje in se zatekel v posvečeno samoto cerkve sv. Vincencija. Opravil je javno pokoro in vse prosil odpuščanja.
Ime:Izhaja iz grškega imena Isidoros, ki je sestavljeno iz imena egiptovske boginje Isis, Izida in grške besede doron, dar. Zelo sorodno je ime Teodor, sestavljeno iz grških besed »bog« in »dar«.
Rodil se je okoli leta 560 v Cartageni v Španiji, umrl pa 4. aprila 636 v Sevilji, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v imenitni španski družini. Oče Severijan je imel grško-rimske korenine, bil je vojvoda, materi pa je bilo ime Teodora (tudi Teodozija). Poleg Izidorja sta imela še tri otroke: Leandra, Fulgencija in Florencijo. Vse štiri je Cerkev razglasila za svetnike.
Zavetnik: Velja za španskega narodnega svetnika, je zavetnik računalnikarjev in računalnikov, interneta, šolarjev in študentov.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v škofovskih oblačilih s knjigo in peresom v roki. Neka upodobitev ga kaže tudi, kako jaha na konju s križem v eni in z mečem v drugi roki.
Dogodki: Sprva se je v šoli precej težko učil. Ker se je bal kazni, je nekoč zbežal iz šole.
Čudež: Dolgo časa je begal okrog, dokler ni utrujen sedel k nekemu vodnjaku. Tu je opazil v kamnu precej veliko zarezo. Neka žena mu je pojasnila, da je ta zareza v trdem kamnu od slabotne vrvi, s katero so dvigali vedro. Izidor se je ob tem opogumil in spoznal, da bo tudi sam le z vztrajnim učenjem lahko nekaj dosegel. Znan je bil po tem, da je čudežno ozdravljal bolnike, zato so ljudje radi prihajali k njemu po nauke. Ko se je nekoč vračal s potovanja, mu je prišla naproti tolikšna množica, da je do smrti pohodila neko ženo. Izidor pa je zanjo molil in žena je oživela in ozdravela.
Dela: Regula monachorum (delo o samostanskem življenju), De viris illustribus liber (O slavni možeh), Chronica Maiora (o čudežih narave) in Zgodovina Gotov, Vandalov in Suevov, Etimologija (najobsežnejše delo, nekakšna univerzalna enciklopedija), Hispana (zbirka zakonov).
Goduje: 4. aprila.
Vir
Na močno polatinjeni in pokristjanjeni pirenejski polotok so prišli v začetku 5. stoletja trije germanski narodi: leta 409 Vandali in Suevi, deset let za njimi pa Zahodni Goti (Vizigoti). Ob prihodu v to deželo so bili Vandali in Goti arijanci, Suevi pa po večini še pogani. Vandali so zasedli južnozahodni del polotoka – nanje spominja ime pokrajine Andaluzija – Suevi severnozahodni gorati del, Galicijo, Goti pa so se naselili v sredini in na vzhodu ter se pomaknili tudi proti jugozahodu, ko so odšli Vandali leta 429 v Afriko. Suevi so sredi 5. stoletja sprejeli katoliško vero, a kmalu prešli v arijanizem, ko se je njihov kralj Remismund poročil z arijansko gotsko kraljično; za vlade kralja Kararika (550-559) so se vrnili v katoliško Cerkev. Arijanski Goti so ustanovili mogočno kraljestvo, obsegajoče večji del pirenejskega polotoka in južnozahodno Galijo (Akvitanijo). Njihov kralj Leovigild (568-586) si je podvrgel tudi Sueve. Leovigildov sin in naslednik Rekkared (586-601) se je že v prvem letu svoje vlade odpovedal arijanstvu in na sinodi v Toledu leta 589 so z njim in s kraljico Boddo vred podpisali katoliško veroizpoved arijanski škofje in svetni velikaši. Tako so se Zahodni Goti združili s katoliško Cerkvijo. Gotski narod, ki se je začel stapljati z romaniziranim prebivalstvom dežele in sprejemati njegovo višjo kulturo, je bilo treba prekvasiti s krščanskim duhom, kajti v njem je živelo še mnogo poganstva. To delo so opravljali vneti škofje, med katerimi se odlikujeta zlasti hispalska nadškofa sv. Leander (585-600/01) (gl. Leto svetnikov I., 573-576) in njegov brat in naslednik sv. Izidor (600/01-636).
Polihistor Izidor Hispalski ali Seviljski je po času zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov na evropski celini. O njegovem življenju vemo še manj kakor o življenju njegovega brata Leandra, kateremu je sledil na hispalskem metropolitskem sedežu. Starši, Romani, ne Goti – očetu je bilo ime Severianus, materino ime ni znano – so se iz Nove Kartagine (Carthago Nova ali Spartaria, danes Cartagena) ali okolice preselili v Hispal ali Hispalis (danes Sevilla). Kdaj? Morda okoli leta 554, ko so se izkrcali Bizantinci pod patricijem Liborijem na južni španski obali in tam ustanovili provinco vzhodnorimskega cesarstva, obsegajočo v resnici samo nekaj utrjenih obmorskih mest.
V družini je bilo četvero otrok: Fulgencij, Leander, Florentina in najmlajši Izidor. Vsi sinovi so postali škofje, Florentina pa redovna prednica, in vse štiri časti Cerkev kot svetnike.
Izidorjevo rojstno leto ni znano. Ko je leta 600 ali 601 stopil kot škof na bratovo mesto, je moral imeti postavno starost 30 let. Ker pa je malo verjetno, da bi bili kljub zahtevi ljudstva in duhovščine posadili na hispalski nadškofijski sedež tako mladega moža, bo treba Izidorjevo rojstno leto iskati ok. 560. Če smemo verjeti poznemu življenjepiscu Luku, je bil vzgojitelj in učitelj Izidorju brat Leander, ki je bil vsaj deset let starejši od njega.
Življenjepisec pripoveduje, da se je imel deček Izidor za slabo nadarjenega in da se je učil iz strahu pred učiteljevo šibo. To pa ni prav verjetno; težko je namreč misliti, da bi bila šiba vtepla Izidorju v srce tisto ljubezen do knjige, ki pričajo o njej njegovi spisi, sad vztrajnega branja in zbiranja. Gotovo je, da si je izbral duhovski poklic, ne vemo pa, ali kot menih ali kot klerik. Bodi kakorkoli, po Leandrovi smrti 13. marca 600 ali 601 so ga izvolili za hispalskega metropolita, bratu naslednika.
Ker je živel v dobi zloma rimske moči in vlade germanskih narodov ter hudih bojev med katoličani in arijanci, je doživljal hude čase za Cerkev. Zato je tembolj občudoval brata Leandra, ki je v tem boju igral vodilno vlogo in jo je za njim tudi sam moral prevzeti. Ko je za bratom prevzel tudi opatovsko službo, je svojo nalogo označil z besedami: »V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil. Vsakega posameznika mora spodbujati in ga podžigati primerno njegovemu značaju in potrebi.« Merilo mu je bila popolna pravičnost, ki je vse podrejene privzela v isto očetovsko ljubezen. V svojem delu o samostanskem življenju (Regula monachorum) se izkaže kot človek reda. S tem delom je nastopil zoper nedisciplino, ki je vladala v mnogih samostanih in izpodjedala temelje zdravega meništva tedanjega časa. Izidor je preuredil in poenostavil mnoge predpise in pravila za samostansko življenje. Pri tem mu ni šlo za novotarije, marveč za smiseln povzetek obstoječega. Kakor tu, je bil Izidor v vsem življenju človek reda in logike. Popolna odpoved zase, revščina, stanovitnost, molitev, branje in delo – to so bili zanj temelji meniškega življenja. Njemu pripisujejo izrek: »Vse, kar si menih pridobi, si ne pridobi zase, marveč za samostan.« Zunanja strogost reda pa ima za Izidorja vrednost samo tedaj, če ne postane sama sebi namen. Pregreške sobratov je presojal z očetovsko dobroto. Iz njegovih spisov je razvidno, da je dobro poznal vzhodno anahoretsko književnost. Opirajoč se na zglede iz nje je razlagal glavne kreposti, ki naj jih ima menih.
Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se bili šele pred nedavnim obrnili od arijanstva. Na tretji splošni sinodi (gotskega kraljestva) v Toledu v maju 589 sta podpisala kralj Rekkared (586-601) in kraljica Badda katoliško veroizpoved in je bilo treba poslej zidati na temelju, ki je bil položen.
Leta 610 je bil Izidor med 26 škofi, ki so podpisali odlok kralja Gundemarja (601-612), da so vse škofije novokartaginske pokrajine le ena cerkvena provinca z metropolitom v Toledu na čelu. V novembru 619 je obhajal Izidor s svojimi sufragani provincialno sinodo v Hispali (Sevilli), ki je potrdila ustanovitev novih samostanov v pokrajini Betiki in določila, da upravljajo in vodijo ženske samostane menihi, ki pa morajo prebivati ločeno zase in smejo govoriti samo s prednicami, in sicer le pred pričami. V decembru 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov, med njimi tudi njegov prijatelj Braulio, škof v Caesaraugusti (današnja Zaragoza). Sinoda je sprejela 75 odlokov, med njimi deset ostrih ukrepov glede judov, le-te na kraljevo zahtevo. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda; bil je močna luč verske in svetne učenosti.
Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine; to je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Hispalska šola je pridobila tolikšen ugled, da je postala najpomembnejše središče v Španiji za vzgojo nove duhovniške generacije. Klerike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Navajal jih je na red, enotnost, jih spodbujal k poglobljenemu notranjemu življenju in zavzetosti za oznanjevanje vere. Sam je živel zelo skromno in preprosto, s tem pa je dajal najlepši zgled duhovnikom in vernikom. Njegova pametna in daljnovidna ureditev škofije in celotnega verskega življenja v njej je postala privlačen zgled za vso deželo.
Čeprav je bilo tedaj v navadi, da je kot škof izvrševal hkrati tudi najvišjo državno službo v svoji škofiji, je to pravico izkoristil samo v dobro Cerkvi, v obrambo zakonitosti in še posebno v obrambo šibkejših pred oblastnimi velikaši. V vsej Izidorjevi dejavnosti je očitna velika ljubezen do domovine. Čeprav je zelo cenil vzhodno-rimsko kulturno dediščino, ga je osvajalna politika bizantinskega cesarja navdajala z globokim nezaupanjem. Z druge strani pa je videl v spreobrnjenih Gotih, ki jim je bil naklonjen vse življenje, zagotovljen močan vzpon svoje domovine.
Kot svetovalec kraljev in knezov si je pridobil vpliv na politično vodstvo dežele. V cerkveni politiki je težil za tem, da bi se svetna in duhovna oblast podpirali. Na Cerkev in državo je gledal kot na mistično telo, ki naj v medsebojni podpori vodi k edinosti. Čeprav je kraljevi dvor postal s tem nekako središče cerkvene uprave in je nastala nevarnost, da bi prišlo do nedopustnega vmešavanja ene oblasti v drugo, je Izidor znal te stvari urejati z veliko razsodnostjo. Ob takem razvoju je razumljivo, da je kraljevsko mesto Toledo ostalo ne le politična prestolnica države, marveč tudi prva nadškofija. Izidor je s svojo modrostjo znal brzdati vpliv dvora na Cerkev, poznejši poskusi, da bi omejili kraljevi vpliv na notranje-cerkvene zadeve, ali ga celo odstranili, niso uspeli, ker je zlo že pognalo pregloboke korenine.
Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je kot zadnji v vrsti latinskih cerkvenih očetov strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. V teoloških sporih je odločilno posegel v vprašanja o predestinaciji in o nauku o evharistiji. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel 17 del s pripombo, da je poleg teh še mnogo drugih. V svojih spisih je posegel na vsa teološka področja od razlage svetega pisma, cerkvenega bogoslužja do dogmatičnega in moralnega bogoslovja. V knjigi o slavnih možeh – De viris illustribus liber – nadaljuje in dopolnjuje Hieronimovo in Genadijevo istoimensko delo o cerkvenih pisateljih. Dalje je napisal zgodovino Gotov, Vandalov in Suevov, ki jo je sam doživljal. V prologu v vznesenih besedah slavi Španijo: »Od vseh dežel, kolikor jih je od zahoda do Indijcev, si najlepša ti, sveta in vedno srečna, knezov in ljudstev mati, Hispanija. Po pravici si zdaj kraljica vseh pokrajin, ki prejema od nje luč ne le zahod, marveč tudi vzhod. Ti dika in kras sveta, najsvetlejši del zemlje! V tebi se srčno raduje in bogato cvete slavna rodovitnost gotskega naroda…« Po mnogih letih napornega dela, ob katerem je večkrat izgubil pogum, je Izidor napisal Etymologiarum libri XX, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. Po vsebini je delo zares nekaka univerzalna enciklopedija, je »rerum humanarum divinarumque cognitio« (znanje o božjih in človeških rečeh) v najširjem pomenu. Delo je bilo kljub nekim napakam in metodičnim pomanjkljivostim pravi konverzacijski leksikon, za stoletja neizčrpna zakladnica znanja. V srednjem veku so to delo poleg svetega pisma največ brali in najpogosteje navajali. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti: gramatiko, retoriko in dialektiko, matematiko in geometrijo, glasbo (s poglavji o človeškem glasu in raznih glasbilih), astronomijo, medicino, modroslovje, pravo, kmetijstvo in živalstvo, arhitekturo, gledališče, umetnost vojskovanja itd., zraven pa vsa področja bogoslovja.
Že ta pregled dokazuje Izidorjevo izredno marljivost in vztrajnost. Gradivo je zbiral in urejal vsaj deset let; za svojo Etimologijo je porabil dela mnogih poganskih in krščanskih pisateljev. Poznejši rodovi so jo pogosto prepisovali, bodi celotno delo bodi posamezne knjige. Od karlovske dobe dalje skoraj ni bilo večje knjižnice, ki bi ne bilo v njej Izidorjevih Etimologij. Reči se sme, da ni v srednjem veku pisca, ki bi ne bil porabljal Izidorja.
Malo pred smrtjo je dal Izidor zahodnogotski Španiji veliko zbirko zakonov, imenovano Hispana, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja.
Izidor si je z vztrajnim študijem pridobil nenavadno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Kot škof je na stežaj odprl svojo bogato zakladnico znanja in iz nje obilno delil, »podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13, 52). Ni bil začetnik novotarij, pač pa vešč posredovalec, ki je s čebelično marljivostjo zajemal iz cerkvenih in svetnih pisateljev, tako sodobnike versko vzgajal in jih seznanjal s kulturno dediščino preteklosti, takratnemu rodu že težko dosegljivo. Pomen njegovega dela za njegov čas je takole ocenil škof Braulio ob koncu svojega seznama Izidorjevih spisov: »Po toliko porazih Hispanije ga je Bog obudil v poslednjih časih, menim zato, da bi obnovil spomenike prednikov in ga postavil kot nekak jez, da ne bi popolnoma posiroveli in ostareli.« Učeni Manicij pravi o njem: »Z velikim znanjem ni stregel samo svojemu času in mu dajal zgled, marveč je bil s svojimi Etimologijami zakladnica vsemu srednjemu veku; s svojimi izpiski je rešil za vse čase marsikaj iz starega slovstva. Brez dvoma ga je šteti ne med pomembne, pač pa med najvažnejše like svetovnega slovstva.« Seveda so dajale poznejšim pisateljem gradivo in pobudo ne samo Etimologije, marveč tudi druge Izidorjeve knjige. Razne sinode so tudi zunaj Španije povzele svoje disciplinarne predpise po Izidorjevih spisih, npr. sinodi v Aachenu 816 in 836, sinoda v Parizu 829, sinoda v Triburu 895, in mnoge cerkveno-pravne zbirke so črpale iz del hispalskega škofa.
Čeprav je bil Izidor po svoji službi sredi aktivnega življenja, izreden pridigar, reformator in organizator, se mu je zmerom tožilo po meniški samoti. Po zmagoslavju na koncilu v Toledu (633) se Izidor ni več ukvarjal s pisanjem in se je popolnoma posvetil dušnopastirskim nalogam in pripravam na smrt. Sluteč, da se mu bliža konec, je pol leta ali več delil vsak dan obilnejšo miloščino nego navadno. Ko se mu je poslabšalo, je povabil k sebi dva sosedna škofa, se dal peljati v cerkev sv. mučenca Vincencija, ondi opravil javno pokoro, prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Čez štiri dni je umrl. Bilo je to 4. aprila 636.
Luka Tuyjski poroča, da so pokopali Izidorja med bratom Leandrom in sestro Florentino, in da je dal Ildefonz, nadškof v Toledu, na cerkvene stene ob grobeh naslikati prizore iz življenja svetih bratov in na grobove položil srebrn križ z napisom: »Ta vzvišeni križ pokriva trupla dveh bratov in po dostojanstvu škofov, Leandra in Izidorja. Kot tretja je vredna tukaj počivati (njiju) sestra Florentina, za vedno zaobljubljena – kako dostojanstvena družica! Izidor na sredi loči trupli onih dveh. Kakšna sta bila le-ta, poišči, bralec, v (njunih) knjigah, pa boš zvedel, da sta vse prav govorila, trdna v upanju, polna vere, (goječa) ljubezen nad vse. Videl boš, kako so verniki rasli od njunega nauka in se je vrnilo Gospodu, kar je brezbožna krivica držala. Da pa boš verjel, da odlična moža vedno živita, povzdigni oči in ju poglej na sliki!«
Španska cerkev je s spoštovanjem gledala na učenega svetniškega hispalskega metropolita. Sedemnajst let po njegovi smrti ga je 8. sinoda v Toledu odlikovala s temi besedami: »Odlični učitelj našega stoletja, najnovejša dika katoliške Cerkve, po času zadnji za svojimi predniki (namreč za Ambrozijem, Avguštinom in Gregorijem Velikim, ki jih je sinoda malo prej imenovala), glede učenosti ne najnižji in, kar je še več, ob koncu vekov največji učenjak.« Lope de Vega mu je posvetil več hvalnic. Odličnega učitelja imenuje hispalskega škofa tudi 15. sinoda v Toledu 688. Ta častni naslov je potrdil papež Gregorij XIII. z apostolskim pismom, s katerim je odobril za špansko kraljestvo in njega izvenevropske posesti obhajanje posebnih svetniških godov. Dne 25. aprila 1722 je odlok papeža Inocencija XIII. odredil, da se sv. Izidor Hispalski ali Seviljski v vesoljni cerkvi časti kot cerkveni učitelj.
Predstavljajo ga kot škofa v beli obleki, s knjigo in peresom.
Monografije: J. Šofer, Göttingen 1930; J. Mullins, Washington 1940; J. P. Urbel-H. PohI, Köln 1962; BSS VII, 973-982; Dr. Fr. Ks. Lukman, Življenjepisi popatrističnih cerkvenih učiteljev (rokopis); L Brühl, HiZ I, 310-313; Baur IV, 188-191; ŽS II, 26-30 (Fr. Jere).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
Sveti Izidor, škof in cerkveni učitelj, ki je bil učenec svojega brata Leándra, in ga nasledil na sedežu v Sevilli v Andalúziji v Španiji. Mnogo poučnega je napisal, sklical mnoge koncile in vodil ter se posvečal katoliški veri, in se modro podrejal krščanski cerkveni disciplini.
Vir
Človeku, ki je doma na številnih področjih znanosti, pravimo polihistor. Dandanes so se področja znanosti tako namnožila in razširila, da ljudi, ki bi se na vse spoznali, ne najdemo več. Na prehodu iz starega v novi vek je v Španiji živel polihistor Izidor, škof v Sevilji. Po mnogih letih napornega dela je napisal Etimologijo, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti, zraven pa še vsa področja bogoslovja.
Ob času njegovega rojstva so pirenejski polotok zasedli Goti, on pa je izšel iz družine starih prebivalcev Rimljanov. Starši so bili kristjani in vsi njuni štirje otroci: Fulgencij, Leander, Florentina in Izidor so dosegli svetniško čast; vsi trije sinovi so postali škofje, hči Florentina pa redovna prednica. Izidor je bil najmlajši in se je rodil okoli leta 560. Njegovi življenjepisa postavljajo to letnico na podlagi tega, da je Izidor leta 600 ali 601 postal naslednik svojega brata Leandra na škofijskem sedežu v Sevilji. Po cerkvenih postavah bi moral imeti vsaj trideset let, toda najverjetneje jih je imel okoli štirideset, ko je postal škof. V mladosti si je izbral duhovni poklic, najbrž je bil menih in opat. Svojo službo je označil takole: »V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil.« V svojem delu o samostanskem življenju se Izidor kaže kot človek reda. Preuredil in poenostavil je mnoge predpise in pravila za samostansko življenje.
Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se šele pred nedavnim obrnili od krive vere arijanstva. Decembra 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov z vsega ozemlja sedanje Španije. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na Španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda, bil pa je tudi močna luč verske in svetne učenosti, ki jo je prelil v zgoraj omenjeno Etimologijo, nekako univerzalno enciklopedijo, iz katere so črpali vsi, ki so v srednjem veku kaj pisali.
Škof Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine. To je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Duhovnike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Bil je moder svetovalec kraljev in knezov. Sestavil je tudi zbirko zakonov, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja. Z vztrajnim študijem si je pridobil neverjetno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Velja za zavetnika Interneta. Bil je podoben hišnemu gospodarju, ki po Jezusovih besedah v evangeliju, prinaša iz svojega zaklada novo in staro.
Ko je slutil, da se mu bliža konec, je delil vsak dan obilnejšo miloščino kot navadno. Pred smrtjo je prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Umrl je 4. aprila leta 636. Cerkev ga časti kot zadnjega cerkvenega učitelja stare dobe: ta naslov mu je priznal papež Inocenc XIII. leta 1722.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.