Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).
Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.
Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
Praznik svetega Janeza, apostola in evangelista, Zebedejevega sina, ki je bil priča spremenjenja, skupaj z bratom Jakobom in Petrom, in priča tudi Gospodovega trpljenja. Od Njega je pod križem sprejel Marijo za mater. V evangeliju in drugih pismih se kaže kot teolog, ki je bil vreden gledati slavo učlovečene Besede in kar je videl, je oznanjal.
Vir
V zboru Jezusovih apostolov je bil Janez najmlajši. V apostolsko službo je bil poklican nekega dne, ko je z bratom Jakobom in očetom Zebedejem, ribičem po poklicu, popravljal mreže: tedaj je prišel mimo Jezus in na njegov klic sta brata takoj pustila vse ter šla za njim. O tem poroča evangelist Matej. Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje o svojem prvem srečanju z Jezusom. Bil je učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na mladega moža: »Poglejte Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« Janez in še neki drug Krstnikov učenec sta to slišala, šla za Jezusom in ga vprašala, kje stanuje. »Pridita in bosta videla,« jima je rekel. Janezu se je to srečanje vtisnilo tako globoko v srce, da se je še na stara leta spominjal časa: »Bilo je okrog desete ure.«
Srečanje z Gospodom ga je vsega prevzelo, vendar še ni spremenilo njegovega vzkipljivega značaja, zaradi katerega je Jezus njega in njegovega brata Jakoba imenoval ‘sinova groma’. Sicer pa je bil Janez med vsemi apostoli najbolj učljiv in je bil Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Gospodovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke.
ZAVETNIK: Sveti Janez Evangelist je zavetnik teologov, pisateljev, knjigarnarjev, tiskarjev, knjigovezov, notarjev, kiparjev, slikarjev, steklarjev, izdelovalcev ogledal, graverjev, pletarjev, viničarjev, sedlarjev, mesarjev; prijateljstva; je priprošnjik proti zastrupitvam, proti opeklinam, bolečinam v nogah in božjasti; priprošnjik proti toči in za dobro žetev.
Ko so Jezusa prijeli, je edini od apostolov ostal v Jezusovi bližini v njegovih najtežjih urah – tudi pod križem na Kalvariji. Tam mu je umirajoči Gospod zaupal najdragocenejše, kar je imel na tem svetu – svojo Mater. Na velikonočno jutro, ko je Marija Magdalena apostolom sporočila, da je Jezusov grob prazen, je skupaj s Petrom odhitel tja. Ko se je vstali Kristus prikazal apostolom, ko so lovili ribe, ga je Janez prvi prepoznal in je Petru dejal: »Gospod je!«
Po Jezusovem vnebohodu je imel Janez v apostolskem zboru veliko veljavo – najbrž tudi zato, ker je bil varuh Jezusove matere Marije. Kmalu je šel oznanjat evangelij v Efez in z njim je šla tudi Marija. Tam je Janez doživljal razne preskušnje. Legenda ve povedati, da mu je nekoč neki poganski duhovnik ponudil kelih zastrupljene pijače in mu rekel: »Če to izpiješ in ne umrješ, bom tudi jaz sprejel vero v tvojega Boga.« Apostol je vzel kelih, ga z znamenjem križa blagoslovil in tedaj je iz posode planila kača. Ta prizor pogosto vidimo na njegovih upodobitvah. Ko je odklonil češčenje poganskih bogov, so ga odpeljali v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja, iz katerega je bil čudežno rešen.
CERKVE PRI NAS: Evangelistu Janezu je pri nas posvečenih 16 cerkva (7 župnijskih in 9 podružničnih).
Bil je izgnan na otoček Patmos v Egejskem morju, kjer je napisal Razodetje ali Apokalipso – preroško knjigo nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma, ki govori o Jezusovem drugem prihodu in o dogodkih, ki pripravljajo nanj. Po smrti cesarja Domicijana (leta 96) se je smel vrniti v Efez, kjer je vodil krščansko občino in napisal svoj evangelij, v katerem je poletel v višave duha, zato je njegov simbol orel.
V Efezu je napisal tudi troje pisem, v katerih poudarja Jezusovo glavno zapoved – ljubezen. Dočakal je visoko starost: umrl je okoli leta 100 in je daleč preživel vse apostole.
Janez je bil sin ribiča Zebedeja iz Betsajde; z očetom in bratom Jakobom je lovil ribe v Genezareškem jezeru. Njegova mati Saloma je bila verna žena, kasneje med Jezusovimi učenkami in jo evangeliji večkrat omenjajo. (Mr 15,40; 16,1)
Mladi Janez se je pridružil Janezu Krstniku, ki je pokazal na Kristusa in Janez si je uro srečanja s Kristusom dobro zapomnil (okrog desete ure). Mladi Janez je skupaj z bratom Jakobom stopil za Jezusom in ga vprašal, kje stanuje.
V Jezusovi šoli je vzkipljivi ‘sin groma’, širil obzorje ter doumeval skrivnost njegovega nauka in poslanstva. V zboru dvanajsterih je zavzemal vedno bolj častno mesto, bil je na gori Tabor, ko je Jezus pokazal svoje veličastvo, bil pa je tudi v getsemanskem vrtu in prav tako zaspal kot drugi učenci. Ta noč se mu je za vedno vtisnila v srce, da je lahko opisal Gospodovo trpljenje …
Po Jezusovi smrti je Janez vzel k sebi Marijo, bil je njen prvi duhovni sin, ni je zapustil do njene smrti, prvi je spoznal Jezusa, ko se jim je prikazal ob jezeru … prestal je mučenje in na otoku Patmasu napisal Razodetje, knjigo, ki govori o drugem Kristusovem prihodu.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.