Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Misijonar Janez de Brebeuf je s sedmimi tovariši deloval vzhodno od krajev, kjer je kasneje misijonaril naš Baraga, na ozemlju Huroncev in Irokezov med Ontarijskim in Huronskim jezerom v Kanadi. Leta 1626 je prvič prišel v te kraje in po hudih preizkušnjah in velikih žrtvah mu je uspelo omehčati trdovratne Huronce ter jih navdušiti za Kristusa. Zanje je napisal katekizem, slovar in slovnico v domačem jeziku, natančno je popisal njihove običaje ter verovanje, da je lahko nanje oprl resnice krščanske vere. Skupaj z njimi ga je leta 1649 doletela mučeniška smrt na kolu, ko so sovražni Irokezi pomorili vse pleme in njegove misijonarje.
»Moj Gospod in moj Zveličar, kako naj ti povrnem vse dobrote, s katerimi si me prehitel? Slovesno obljubim, da ne bom nikoli, kolikor je odvisno od mene, zapravil milosti mučeništva, če jo boš kdaj po svojem neskončnem usmiljenju ponudil svojemu nevrednemu služabniku … Poleg tega se zavezujem, da bom smrtni udarec, ko me zadane, sprejel iz tvojih rok z veliko slastjo in veseljem. Za to, moj dragi Jezus, da me prevzame še večje veselje, ti že zdaj darujem svojo kri, svoje telo in življenje, da umrem, če mi podeliš to milost, samo zate, ker si ti umrl zame … Moj Bog, kako me boli, da te še ne poznajo, da se ta barbarska dežela še ni spreobrnila in da greh še ni iztrebljen! Vsekakor, moj Bog, če se zvalijo name vse muke, pa naj so zaradi surovega mučenja še tako hude, ki jih morajo v tej pokrajini pretrpeti ujetniki, jih rad vzamem nase in jih sam pretrpim.«
»Ljubiti morate te Huronce, odkupljene s Kristusovo krvjo, kot svoje brate.
Pri vkrcanju ne smeš nikoli pustiti Indijanca čakati.
S seboj nôsi škatlo za kresilo ali košček prižigalnega stekla, ali pa kar oboje, da boš lahko zanje čez dan zanetil ogenj za kajenje in zvečer, kadar se bo treba utaboriti. S takimi majhnimi uslugami boš osvojil njihova srca.
Poskušaj pojesti tisto malo hrane, ki ti jo ponudijo. Pojej, kolikor lahko, kajti čisto mogoče je, da dolgo ne boš jedel.
Jej ob zori, kajti kadar so na poti, jedo Indijanci samo ob sončnem vzhodu in zahodu.
Pri vkrcavanju in izkrcavanju bodi uren in ne vnašaj vode ali peska v kanu.
Povzročaj Indijancem čim manj skrbi.
Ne sprašuj preveč, kajti molk je zlato.
Prenašaj njihove nepopolnosti in poskušaj biti vedno vedrega obraza.
Vedno nôsi s seboj dva ali tri ducate žepnih nožičkov in nekaj steklenih svetlikajočih se korald, s katerimi boš lahko kupil ribo ali kakšno drugo potrebno stvar za tiste, ki jih boš srečal, da boš lahko pogostil svoje indijanske prijatelje. Že na začetku jim povej, da je to, kar imaš, zato, da boš lahko kupil ribe.
Med prenašanjem transporta vedno tudi ti nekaj nosi.
Ne bodi pretirano vljuden z Indijanci.
Ne začenjaj veslati, razen če nimaš namena veslati ves čas.
Indijanci bodo tudi kasneje ohranili o tebi takšno mišljenje, kakršno si bodo o tebi ustvarili med vožnjo (v čolnu).
Vsakemu Indijancu, ki ga srečaš na poti, kaži veder obraz in pokaži, da si resnično pripravljen sprejeti napore potovanja.«
(Iz navodil misijonarjem, kako naj delujejo med preprostimi Huronci)
Vir
Severnoameriški mučenec Janez (Jean) de Brébeuf (1593–1649) je bil prvi jezuitski misijonar med Huroni (1626) in učitelj indijanskega jezika. Ustanavljal je misijonske postojanke, tisoče spreobrnil k veri in navdihnil mnoge jezuite, da so se javili za misijonsko delo v Novi Franciji. Telesno močan, nežen po značaju, s srcem velikana in poznan kot apostol Huronov.
Rodil se je v Normandiji v Franciji in vstopil k jezuitom po končanih univerzitetnih študijah. V duhu ponižnosti je zaprosil, da bi bil redovni brat, a ga je predstojnik prepričal, da je študiral za duhuvnika. Poučeval je v kolegiju v Rouenu in bil 19. februarja 1622 posvečen v duhovnika. Isto leto je v kolegiju dobil službo ekonoma. Visok in krepak jezuit se je dve leti pozneje odzval vabilu frančiškanov, ki so prosili druge redove, da bi pomagali pri evangelizaciji domorodcev v Severni Ameriki. Skupaj s štirimi drugimi jezuiti je Janez 19. junija 1625 prispel v Quebec. Medtem ko je čakal na prihod Huronov, se je pridružil lovski odpravi, ki je trajala od oktobra do marca naslednje leto. Mladi francoski duhovnik se je na tej odpravi naučil, kako potovati in se prehranjevati na način, kot so to počeli domačini.
Poleti je prišla skupina Huronov trgovat v Cap de la Victoire. Janez, še en jezuit in frančiškan so se z njimi sešli in jih prosili, da bi jih spremljali k njim domov. Huroni so sprejeli dva izmed njih, ne pa Janeza, ki je bil mnogo višji od njih in je bil tako prevelik za njihove kanuje. Bali so se, da ga bodo morali nositi in bodo preveč obremenjeni z njim. A misijonarji so jim ponudili toliko daril, da so sprejeli tudi Janeza, vendar pod pogojem, da se v kanuju ne bo premikal. 26. julija 1626 je tako Janez začel svoje potovanje med Huroni. Ko so prispeli do brzic ali krajev, kjer je bilo potrebno prenašati kanuje in vso prtljago, so se vsi čudili Janezovi veliki moči. Poimenovali so ga »Echon« (mož, ki nosi tovor).
Skupina je konec avgusta prispela v Huronijo. Misijonarji so se naselili v Toanché, v vasi medvedjega klana Huronov. Janez se je prvi dve leti posvetil učenju huronskega jezika, navad in verovanja ljudi. Imel je talent za jezike. Napisal je slovnico, prevedel katekizem in pripravil knjigo fraz. Njegov uspeh z jezikom pa še ni prinesel spreobrnjenj. Edini, ki se je spreobrnil pozimi leta 1628 je bil umirajoči človek, ki ga je Janez tudi krstil.
Janezovi misijonski načrti so se prekrižali, ko so ga po koncu vojne med Francijo in Anglijo poslali nazaj v Francijo. Angleška blokada je namreč onemogočala oskrbo naselbine, zato je Janez 17. julija 1629 z dvajsetimi kanuji žita odšel v Quebec. Dva dni po prihodu je Francija kapitulirala in Angleži so ga z drugimi misijonarji prisilili, da se je vrnil v Francijo.
Za dve leti je znova prevzel poučevanje v kolegiju v Rouenu. Ko pa je Kanada znova postala francoska, se je takoj vrnil nazaj v Quebec, kamor je prispel maja 1633. Vse do naslednjega poletja ni mogel nazaj k Huronom. Ti so takrat prišli v majhnem številu, le z enajstimi kanuji namesto z običajnimi stotimi. Pestila jih je epidemija in se niso hoteli obremenjevati z spremljanjem misijonarjev. Janez in pater Anton Daniel pa sta se jim kljub temu uspela pridružiti. Na poti sta se sicer ločila od svojih spremljevalcev, a sta kljub temu uspela najti huronsko vas Taendeuiata. Tam so se razveselili Janezovega prihoda, ker je izpolnil obljubo, da se bo vrnil. Jezuiti so na robu vasi zgradili kočo, kjer so živeli trije duhovniki in pet laičnih pomočnikov. Janez je ostale učil huronščine in krajevnih navad. Leta 1635 sta on in Daniel začela tudi z misijonarskim delom, tako da sta podnevi delala z otroki, zvečer in ponoči pa z odraslimi. Po letu trdega dela sta krstila dvanajst ljudi, štiri otroke in osem odraslih, ki so že umirali.
Napetost med krščanstvom in domačim verovanjem je bila vsakodnevna realnost. Ko je bila v pokrajini suša, so domači verski voditelji zanjo krivili križ na koči misijonarjev, nakar so jezuiti odgovorili z devetdnevnico in procesijo okrog vasi. Dež, ki je zmočil molivce, so jezuiti razložili kot odgovor na njihovo molitev. Leta 1636 je prišel pater Izak Jougues, takrat je med misijonarji in njihovimi sodelavci izbruhnila epidemija koz, ki se je razširila tudi med Hurone. Epidemija je trajala vso zimo. Jezuiti so v tem času krstili več kot tisoč Huronov, a samo take, ki so umirali. Nekateri Huroni so obtožili jezuite, da so epidemijo namerno povzročili, da bi ljudi tako spreobrnili. Ko je Janez pričel misijon v vasi Ossossané, ga je svet vaških poglavarjev obdolžil za bolezni, ko so se pri njih razpasle in ga obsodil na smrt. Isti sklep je bil sprejet za vse jezuite na svetu ljudstva Huronov v marca 1640.
Janez se je zato umaknil v misijonsko postojanko Sainte-Marie in pričel delo pri drugem plemenu, a je moral bežati v Quebec, saj so ga obtožili, da spletkari za Hurone proti svojim gostiteljem, njihovimi sovražniki Irokezi. Od junija 1641 do avgusta 1644 je Janez skrbel za zaloge na misijonu. Končno pa se je lahko vrnil v Sainte-Marie, čeprav se je nevarnost s strani Huronov še vedno stopnjevala. Mučeniške smrti sta že umrla patra Izak Jogues in Anton Daniel. Septembra leta 1648 se je misijonu pridružil pater Gabriel Lalemant. 15. marca 1649 sta on in Janez odšla na tedenski obhod po misijonu. Eno noč sta preživela v vasi Saint Louis. Irokezi so napadli sosednjo vas. Huroni pa so zato poslali žene in otroke stran, da bi bili na varnem v gozdu. Jezuita sta se odločila, da bosta ostala z možmi, ki so bili povečini kristjani. Ob zori naslednjega dne so Irokezi vdrli v vas in preostale Hurone zajeli kot ujetnike. Ubežni Huron med napadalci je Irokeze obvestil, da so zajeli tudi mogočnega Echona, največjega vrača med jezuiti.
Po mučenju so jezuita in zajete Hurone prisili, da so nagi tekli v bližno vas, kjer so čakali še drugi. Ujetnike so nagnali v tek skozi šibe, nato pa so jezuita odpeljali na ločena kraja, kjer naj bi bila ubita. Irokezi so Janezu na rame polagali razbeljeno železo sekire. Ker ni prosil za milost, so ga pokrili s smolnatim lubjem in ga zažgali. Tudi medtem je še nadaljeval s spodbujanjem ostalih kristjanov, naj ostanejo močni. Napadalci so mu zato odrezali nos in mu v grlo potisnili razbeljeno železo, da so ga utišali. V posmeh krščevanju so mo po glavi zlivali vročo vodo. Postopoma so ga skalpirali, mu odrezali noge in končno izrezali srce. Bil je star 46 let in je 20 let preživel v Novi Franciji.
Vir