Indijski mučenec Janez (João) de Brito (1647–1693) je bil eden izmed prvih jezuitskih misijonarjev v Indiji, ki je sprejel elemente krajevne kulture v svoje oznanjevanje evangelija. Naposled je bil mučen zaradi svojega uspeha in trdne odločenosti, da ne bo sprejel časti in varnosti.
Rodil se je na Portugalskem v plemiški družini. Pri devetih je postal član kraljevega dvora, kot paž mladega princa, poznejšega kralja Petra II. Še kot mladenič je resno zbolel. Na priprošnjo sv. Frančiška Ksaverija je čudežno ozdravel in želel biti misijonar po vzoru sv. Frančiška. Kljub nasprotovanju in pritisku kralja in princa, je že petnajstleten 17. decembra 1622 v Lizboni vstopil v jezuitski noviciat. Študiral je književnost, študij zaradi zdravstvenih problemov prekinil, nato pa nadaljeval s filozofijo. Vrhovnemu predstojniku je leta 1668 pisal prošnjo, da bi ga poslal kot misijonarja na Vzhod. Počakati je moral do zaključka študija teologije. Februarja 1673 je bil posvečen v duhovnika, sredi marca pa je že zapustil Lizbono in odpotoval v Goo, kamor je prispel septembra. Tam je še nadaljeval študij teologije. Prigovarjali so mu, naj postane profesor, a je odvrnil: »Nisem prišel v Indijo po znanstvene lovorike, marveč po mučeniško palmo.«
Pater de Brito je deloval v Maduri, na področju Kolei in Tattuvanchery, kjer je z veliko zavzetostjo stregel bolnikom z nevarnimi nalezljivimi boleznimi. Ko se je seznanil s kastnim sistemom v Indiji, je odkril, da večina kristjanov pripada najnižji in najmanj spoštovani kasti. Vedel je, da če krščanstvo v Indiji želi zaživeti, mora tudi ljudi višje kaste pridobil za krščanstvo. Začel je živeti kot indijski spokornik, pandarasvami, ker je kot tak imel pristop k različnim kastam. Spremenil je svoj življenjski stil. Jedel je le malo riža na dan, spal je na rogoznici, bil oblečen v rdeč plašč in turban. V divjini si je uredil skromno prebivališče in bil sčasoma res sprejet kot puščavnik, pandarasvami. Ko je postal znan, se je zelo povečalo tudi število spreobrnjenih.
Po enajstih letih dela je postal predstojnik misijona v Maduri. Brahmani, člani najvišje kaste, pa so mu zamerili njegov uspeh pri delu in so ga želeli umoriti. Janeza in nekaj katehistov so zato z vojaki zajeli in jih vkovali v verige. Ko so mu vojaki grozili, da ga bodo ubili, jim je preprosto nastavil vrat, vendar niso storili ničesar. Po nekaj mesecih zapora in mučenja so jezuita izpustili. Ko se je vrnil v Maduro, so ga poklicali nazaj v Evropo, da bi poročal o misijonskem delu v Indiji. Ko je deset mesecev pozneje prispel v Lizbono, so ga sprejeli kot junaka. Po univerzah in kolegijih je govoril o svojih doživetjih v indijskem misijonu. Njegov prijatelj iz otroštva, v tistem času pa kralj Peter II. je opazil, kako suh, utrujen in v ponošeni obleki je. Prigovarjal mu je, naj ostane doma in postane vzgojitelj njegovih dveh sinov. Janez pa je potrebe Indije postavil pred udobno življenje na portugalskem dvoru.
Ponovno je odjadral v Goo in se vrnil v misijon Madura, kamor je prispel novembra 1690. Vrnil se je kljub grožnji s smrtjo, ki jo je izrekel radža iz Marave pred štirimi leti. Ponoči je potoval iz kraja v kraj, da je podnevi lahko maševal in krščeval.
Njegove zasluge pri spreobrnjenju princa Tadaja Theva so ga posredno pripeljale tudi v smrt. Princ se je zanimal za krščanstvo. De Brito je vztrajal, da sme imeti po krstu samo eno ženo, kar je princ tudi sprejel. Ena izmed drugih žena pa se je pritožila svojemu stricu, ki je bil radža v Maravi. Ta je poslal vojake, ki so misijonarja aretirali 28. januarja 1690. Dvajset dni pozneje ga je radža izgnal v Oriyur, sosednjo provinco, kjer je vladal njegov brat. Bratu pa je naročil, naj da misijonarje umoriti. Iz zapora so ga izpustili 4. februarja in ga odpeljali na stražni grič nad reko, kjer ga je čakal rabelj in mu odsekal glavo.
Vir
V kraju Oriur (v kraljestvu Marava v Indiji), sveti Janez de Brito, duhovnik in mučenec iz Jezuitskega reda, ki je bil ovenčan s slavnim mučeništvom, ker je posnemal življenje in navade asketov tistih pokrajin, ter mnoge spreobrnil k veri.
Vir
»Nisem prišel v Indijo po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo,« je dejal jezuitski misijonar Janez de Britto, ko so ga ob prihodu v Indijo nagovarjali, naj sprejme službo profesorja na visoki šoli v mestu Goa. Enako ponudbo je zavrnil že prej doma na Portugalskem, kajti že od svojih mladih let je čutil v sebi misijonski poklic. Izprosila mu ga je molitev staršev, ki so ga, ko je zbolel za jetiko in ni bilo več upanja pri zdravnikih, priporočali velikemu misijonarju sv. Frančišku Ksaveriju. Kot misijonar je oznanjal evangelij po njegovem zgledu, zato so mu Portugalci in Indijci dali častni naslov “novi Frančišek Ksaverij”.
Rodil se je 1. marca 1647 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Njegov oče je bil kraljevi namestnik v Braziliji, portugalski koloniji, pa je umrl, ko je imel Janez šele štiri leta. Po nekaj letih so ga poslali na dvor kralja Janeza IV. za družabnika prestolonasledniku Petru. Po hudi bolezni in čudežnem ozdravljenju je vstopil v Družbo Jezusovo. V jezuitskih šolah in na univerzi v Coimbri so spoznali bistrino njegovega duha in želeli so, da bi se posvetil poučevanju in vzgoji mladih članov jezuitskega reda. Toda Janez je čutil, da bo svoj poklic uresničil kot misijonar. Premagal je vse ovire in dosegel je, da je leta 1673 skupaj s šestnajstimi sobrati odpotoval v Indijo. Pristali so v mestu Goa, kjer so Janeza, kot smo že zvedeli, brez uspeha hoteli napraviti za profesorja. On je prišel, da bi oznanjal evangelij domačinom.
Svoje poslanstvo je začel v kraljestvu Gingi. Srca ljudi je osvojil z otipljivim pričevanjem ljubezni do bližnjega – s požrtvovalno strežbo bolnikom ob nevarni epidemiji. Po zgledu apostola Pavla je hotel postati ‘vsem vse’, da bi jih pridobil za Kristusa. Pridružil se je indijski kasti spokornikov; poslej ni užival mesa, se borno hranil in prenočeval pod milim nebom. Njegovi sodelavci so v svojih pismih, ki so jih pošiljali v Evropo, poveličevali njegov pogum in vztrajnost. Po trinajstih letih misijonskega delovanja v Indiji je leta 1686 tvegal pot v kraljestvo Matava, kamor je bil misijonarjem vstop prepovedan. Čeprav je moral biti zelo previden, so njegovemu oznanilu mnogi prisluhnili. Ko je krstil več kot dva tisoč Indijcev, so ga prijeli in zaprli. Po strašnem mučenju so ga izgnali iz kraljestva. Poklicali so ga domov v Lizbono. Portugalski kralj Peter, njegov mladostni družabnik in prijatelj, ga je nagovarjal, naj ostane v domovini, kjer ga potrebujejo, vendar ga ni mogel pregovoriti. Govoril je, da ga sveta dolžnost kliče nazaj v Indijo, in po treh letih so mu dovolili oditi. Pogumno se je vrnil v kraljestvo Matava, od koder je bil pred leti izgnan. V treh letih je krstil veliko množico – nekaj deset tisoč poganov. Leta 1693 pa so ga spet zaprli in pretepali. Kralj ga je znova obsodil na izgnanstvo, vendar so ga izročili kraljevemu bratu, ki ga je obsodil na smrt. Pred izvršitvijo smrtne obsodbe, je iz ječe pisal predstojniku; »Čakam na smrt brez strahu. Že od nekdaj sem jo imel v mislih pri molitvi. Zdaj vidim v njej naj lepše plačilo za vse moje napore in trpljenje.« Mučeniško smrt z obglavljenjem je pretrpel 4. februarja 1693. Med blažene ga je prištel papež bi. Pij IX. leta 1853, med svetnike pa Pij XII. 22. junija 1947. Ob njegovem spominu 4. februarja se spominjamo različnih mučencev, misijonarjev Družbe Jezusove.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.