sveti Janez de Ribera iz Valencije – škof

Janez de Ribera Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana

Rodil se je najbrž leta 1533 kot sin neapeljskega podkralja in je pripadal visokemu španskemu plemstvu, vendar je od tega imel samo uglajen nastop in srčno plemenitost. Dokončal je sloveče španske šole v Salamanki in leta 1557 postal duhovnik. Pet let je nato poučeval na teh šolah in pozorno spremljal delo vesoljnega cerkvenega zbora v Tridentu (1545-1563). Že pred njegovim koncem pa je postal škof v mestu Bajadozi. Poslej se je še bolj vadil v ponižnosti in strogosti do samega sebe. Po besedah sv. papeža Pija V. je postal »luč vse Španije«, njegova škofija pa zgled za druge.
Leta 1568 so ga imenovali za nadškofa v Valenciji (dobil je tudi naslov patriarha), da bi jo uredil in prenovil. Ko jo je Janez de Ribera pregledal, se je ustrašil brezupnega položaja in ni vedel, kako škofijo preurediti. Zaprosil je sv. papeža Pija V., naj ga razreši te službe. Priznal je, da je razočaran nad svojimi zmožnostmi spričo ugotovljene podivjanosti med ljudstvom in ovir, ki jih ne more premagati. Papež mu je odgovoril primerno za svetnika. Pisal mu je, da občuduje de Riberovo ponižnost in svetost, da se čuti ponižanega ob nadškofovi strogosti do samega sebe. Odpovedi ni sprejel in tako je Janez ostal nadškof v Valenciji do smrti, 6. januarja 1611.

Poslej je škof ravnal, kakor da ne zaupa lastni modrosti, uporabljal pa je sredstva, ki jih je ukazoval ali priporočal tridentinski koncil in kakor je videl delati druge dobre škofe. Za nasvete se je obračal neposredno na Gospoda v tabernaklju in bil poslej še večji glasnik evharističnih pobožnosti. V letih od 1578 do 1599 je vodil šest sinod, da bi izvedel koncilske odloke tako, kakor je primemo za španske razmere. Mnogo je poslušal in veliko dosegel, ostal pa je do konca prepričan, da so tudi uspehi in porazi delež, ki se mu ne more odreči, da ostane ponižen »nekoristni hlapec«.
Odločno pa si je prizadeval, da bi na svojem področju izločil kvarni vpliv moriskov (potomcev Mavrov). Ti so se samo na videz spreobrnili, da so lahko ostali na španskem ozemlju; še vedno so ostali nasprotni krščanski veri, posebej pa nadškofovemu prizadevanju za poglobitev verskega življenja.
Zadnja leta je zato sprejel še službo kraljevega namestnika in zahteval, da oblast vse neuklonljive moriske izžene. Dosegel je vsaj toliko, da so se mogli njegovi verniki brez strahu v javnosti ravnati po veri. Zelo si je tudi prizadeval za vzgojo dobrih duhovnikov. Duhovnikom je zaklical:
»Bratje, Jezus Kristus se nam ves daruje v najsvetejšem zakramentu, in kje je kdo, da bi se ves in do kraja njemu prepustil in daroval?«
Goduje 6. januarja, ponekod 19. januarja.
Vir

V vrsto velikih španskih svetnikov sodi nedvomno tudi Janez de Ribera, človek ponižnega in skromnega značaja, ki pa je znal v času vsesplošne zmede in v težkih razmerah (protestantizem, duhovna revščina, škodljiv vpliv moriskov …) modro in pogumno voditi zaupano mu ljudstvo. Kot škof je skrbel predvsem, da so se uveljavljala načela in sklepi tridentinskega koncila in da so imeli bodoči duhovniki primerno vzgojo. Uredil in prenovil je cerkveno pokrajino Valencio, ki je bila med najbolj zanemarjenimi in razrvanimi na Španskem. Ves čas se je tudi ostro boril proti kvarnemu vplivu moriskov, potomcev Mavrov, ki so bili bogati in nasprotni krščanski veri.
Ime: Ime je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 20. marca 1532 v Sevilji v Španiji, umrl pa 6. januarja 1611 v Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Družina je pripadala visoki španski aristokraciji. Njegov oče Peter je bil podkralj Katalonije in Neaplja, mati pa mu je umrla, ko je bil še otrok.
Sodobniki: Vrsta svetnikov: Karel Boromejski, Frančišek Borgia, Lovrenc iz Brindisija, Alojz Bertran, Peter iz Alkantare, Terezija Velika, Janez od Križa, Pij V.; papež Pij IV., kralj Filip III.
Šole in službe: Bil je zelo nadarjen, z desetimi leti je že govoril latinsko in grško. Študiral je v Salamanki, kjer je prvih pet let kot duhovnik tudi poučeval. Leta 1562 je prevzel vodenje škofije v Bajadozi, kasneje pa postal nadškof, patriarh ter podkralj v Valencji.
Škofija: Škofijo v Valencji je ustanovil papež Gregor IX. 10. oktobra 1238, papež Inocenc III. pa jo je 9. julija 1492 povzdignil v nadškofijo. Danes je večina (3.200.000) prebivalstva katoliškega. Na ozemlju škofije je 650 župnij. Od leta 2009 jo vodi nadškof Carlos Osoro Sierra. Janez de Ribera je škofijo prevzel 3. decembra 1568 in jo vodil do smrti.
Predhodnik: Ferdinando de Loaces (1567–1568).
Naslednik: Pedro Castro Nero (1611, umrl po 16 dneh).
Ustanova: V skrbi za duhovniški naraščaj in primerno vzgojo je ustanovil duhovniški kolegij »Corpus Christi«, mu priskrbel izvrstne učitelje, daroval bogato knjižnico in mu postavil prelepo cerkev.
Kreposti: Kljub svojemu imenitnemu rodu in visokim službam, ki jih je opravljal, je bil zelo ponižen, skromen, delaven in ljubezniv. Že doma je prejel zgled, kako je treba skrbeti za reveže in malega človeka. Bil je velik častilec Najsvetejšega in glasnik evharistične pobožnosti.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Različne upodobitve in portreti prikazujejo moža v zrelih letih, resnega, asketskega obraza in postave, običajno z belo brado in večinoma v škofovskih oblačilih. Pogosto v molitvi kleči pred Najsvetejšim.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 18. septembra 1796 razglasil papež Pij VI., za svetnika pa 12. junija 1960 papež Janez XXIII.
Goduje: 6. januarja.
Misel: »O dobri Jezus, s krvavimi solzami bi rad preprečil grehe tvojih izvoljencev, katerim se zaupa Bog sam in se po njihovih rokah odpirajo nebesa in zapira pekel.«
Vir

V Valenciji (na Španskem), sveti Janez de Ribera, škof, ki je vršil tudi namestništvo kralja. Bil je častilec Presvete Evharistije in branitelj katoliške resnice, ter z vsakodnevnim poučevanjem vzgajal ljudstvo.
Vir

V zmedenem in dramatičnem obdobju cerkvene zgodovine, kot je bilo obdobje protestantske reformacije, je Sveti Duh spodbudil izjemen razcvet svetnikov, ustvarjalcev duhovnega preporoda, ki ga je odobril tridentinski koncil: sveti Janez de Ribera je bil za Španijo eden izmed njih.
Rodil se je 27. decembra 1532 v Sevilli v ugledni in pomembni družini; njegov oče Pedro je bil vojvoda Alcalà, namestnik katalonskega kralja in štirinajst let namestnik neapeljskega kralja; družina Ribera se je odlikovala po svoji velikodušnosti do revnih. Janez, ki je bil namenjen cerkveni karieri, je pri dvanajstih letih prejel tonzuro. Po humanističnem študiju se je vpisal na univerzo v Salamanki in na katedri uglednih prelatov diplomiral iz teologije. Leta 1557 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je pet let poučeval: tridentinski koncil je bil v polnem teku. Leta 1562 ga je papež Pij IV. s papeškim spregledom, ker je bil star le 30 let, zaradi očetovega položaja in zanimanja kralja Filipa II. imenoval za škofa v Badajozu. Tako se je začela neutrudna pastoralna dejavnost, ki je trajala vse življenje. Obiskoval je različne župnije škofije in v skladu z energičnim programom koncila sklical sinodo. Svojo pozornost je usmeril tudi k revnim in del svojega premoženja namenil za miloščino. Njegova svetovalca sta bila sveti Janez Avilski in oče Louis de Granata. Takšna gorečnost je spodbudila sv. Pija V., da je na konzistoriju 30. aprila 1568 povišal Janeza de Ribero za patriarha Antiohije, dva meseca pozneje pa še za nadškofa velike škofije Valencia, kjer je bil spomin na svetega Tomaža iz Villanove še vedno živ. Novoimenovani nadškof je bil star le šestintrideset let.
Valencio, ki je bila dolgo časa v arabskih rokah, so kristjani dokončno ponovno osvojili v 13. stoletju. Vendar je bila to trdnjava moriskov, potomcev Arabcev, ki so bili kristjani le formalno. Ti so bili tudi osovraženi, saj so zaradi prepovedi javne zaposlitve precej obogateli s trgovskimi dejavnostmi, povezanimi z odkritjem Novega sveta. Janez se je tako znašel v zapletenem položaju. Po nekaj mesecih je bil že tik pred umikom, vendar ga je papež spodbudil, naj nadaljuje: škofijo je vodil dvainštirideset let in sadovi so bili veliki, zlasti po njegovi smrti. Nobeno cerkveno področje ni bilo zanemarjeno. Osebno se je srečal z vsemi duhovniki v škofiji in se osredotočil na njihovo teološko in moralno vzgojo, kar je bilo v tistih časih izjemno potrebno. V ta namen je organiziral sedem sinod in napisal veliko pastoralnih pisem. Opravil je enajst popolnih vizitacij vseh župnij, od tega dvesto devetdeset podeželskih, in se prilagodil najtežjim razmeram. Do sebe je bil zahteven in si skrivaj nalagal številne spokorne vaje. Njegov sodelavec je pričal, da velikokrat ni počival niti ponoči. Bil je človek intenzivne molitve, zelo predan evharistiji in je, zelo hvalevredno, zgradil čudovito cerkev – samostan, ob njej pa semenišče. Odprl je kolegij za plemiče, kjer so študirali najpomembnejši možje tistega časa, pogosto pa so ga videli, kako na javnem trgu katehizira otroke. Poskrbel je za revne, vendar je zaradi svoje skromne narave poskrbel brez kakršnega koli razkazovanja. Bil je odličen ekseget in poznavalec Svetega pisma, zato si je od očeta De Granata prislužil naziv „popolna podoba evangeljskega pridigarja“. Bil je ljubitelj umetnosti in je pri El Grecu naročil več slik.
Med letoma 1602 in 1604 je bil imenovan za namestnika kralja Valencie in generalnega kapitana mesta za boj proti razbojništvu. V teh letih je poskušal poenotiti družbo, sestavljeno iz kristjanov, judov in muslimanov, ter slednje prisiliti k spreobrnjenju. De Ribera si je za to prizadeval, vendar neuspešno, zato je Filip III. leta 1609 odredil njihov izgon. To je bila tudi politična in gospodarska napaka, ki pa jo je treba oceniti z miselnostjo tistega časa. Sveti Janez je nenehno podpiral verske kongregacije, katerih vloga se mu je zdela zelo pomembna: v škofiji je nastalo kar triintrideset samostanov. Bil je v stikih s številnimi sodobnimi svetniki: sveti Karel Borromejski, sveti Frančišek Borgia, sveti Lovrenc iz Brindisija, sveti Paskal Baylon, sveti Louis Bertran, sveta Terezija Jezusova, sveti Peter iz Alkantare, sveti Salvator iz Horte, sveti Alfonz Rodriguez, sveti Robert Bellarmin, blaženi Gaspar de Bono, blaženi Nikolaj Faktor, blaženi Andrej Hibernon, pa tudi sveti Pij V. in sveti Janez iz Avile.
Umrl je 6. januarja 1611 v devetinsedemdesetih letih v kolegiju Corpus Christi in bil pokopan v sosednji monumentalni cerkvi. Njegov sloves svetosti je bil takojšen. Začel se je postopek za njegovo poveličanje, v katerem je bil leta 1796 razglašen za blaženega, nato pa ga je 12. junija 1960 blaženi Janez XXIII. kanoniziral.
IT

Janez je bil sin enega najpomembnejših španskih veljakov, Pedra de Ribere, vojvode Alcalà in štirinajst let neapeljskega vicekralja. Po odličnem študiju na univerzi v Salamanki je bil leta 1557 posvečen v duhovnika. Po petih letih poučevanja teologije v Salamanki ga je papež Pij V. (30. aprila) imenoval za škofa v Badajozu, mestu na jugozahodu Španije blizu meje s Portugalsko. Svojo službo je vneto opravljal šest let in bil na željo kralja Filipa II. in samega papeža povišan na nadškofijski sedež v Valenciji.
Valencia je bila eno najpomembnejših arabskih kraljestev v Španiji, ki ga je Cid v 11. stoletju začasno ponovno osvojil za krščanstvo, nato pa je ponovno padlo v arabske roke in bilo v 13. stoletju ponovno osvojeno.
Ko je bil Janez imenovan, skoraj dvajset let po ponovni osvojitvi Granade – zadnjega kraljestva „Mavrov“ – in začetku inkvizicije v Španiji, je bila njegova škofija trdnjava moriskov, potomcev Arabcev, nominalno kristjanov. Odsotnost prave vere in moralne neoporečnosti v okolju, ki je bilo tako drugačno od tistega, ki ga je Janez poznal v „stari krščanski“ Kastilji, ga je spravila v tako depresivno stanje, da je šel tako daleč, da je pisal papežu in ga prosil, naj mu dovoli odstopiti po samo šestih mesecih nadškofovanja. Papež je prošnjo zavrnil.
Njegova nadaljnja dejanja je treba obravnavati v luči španskega zgodovinskega obdobja, v katerem je živel. Pred letom 1492 je bila Španija večrasna družba s tremi religijami: krščanstvom, islamom in judovstvom. Po tem datumu so jo poskušali poenotiti, kar je privedlo do izgona Arabcev in Judov, ki niso sprejeli krsta. Tiste, ki so ga sprejeli, so imenovali „novi kristjani“ in so bili lahko osumljeni herezije do četrte generacije po domnevnem spreobrnjenju. Poklici in javna delovna mesta so bili zanje zaprti, bili so drugorazredni državljani.
Zaradi tega so „stari kristjani“ menili, da sta čast in čistost krvi edini vredni stvari, zato so Judom in moriskom prepustili številne dejavnosti (npr. trgovanje), ki so jim prinesle bogastvo in še več zaničevanja.
John de Ribera je menil, da so moriscos, dediči učinkovitega kmetijskega sistema Arabcev v rodovitni regiji Valencia, „gobe, ki vsrkavajo vse bogastvo kristjanov“. Pri izražanju tako ostre in ekonomsko napačne sodbe ni bil osamljen, vendar je imel kot nadškof in pozneje vicekralj v Valenciji vpliven položaj in je bil leta 1609 s svojim nasvetom eden od odgovornih za edikt o izgonu moriskov iz Valencije, ukrep, ki je povzročil obsežno nasilje in počasen gospodarski zaton.
Umrl je dve leti pozneje po dolgi bolezni kot gost kolegija Corpus Christi, ki ga je ustanovil. Beatificiran je bil leta 1796, kanoniziran pa leta 1960.
V prejšnji angleški izdaji našega dela so bile naslednje opombe: „Spomnimo, da se dekret o beatifikaciji izreče le o osebnih krepostih in čudežih tako počaščenega Božjega služabnika, kar pa ne pomeni potrditve njegovih javnih dejanj ali političnih mnenj. Pomembno je tudi, da sta beatifikacija in kanonizacija potekali v obdobju katoliškega fundamentalizma v Španiji.
IT

Sveti Janez de Ribera [Rivera] (sp: Juan) se je rodil okoli decembra 1532 (20. marca 1533?) v Sevilli v Španiji. Izhajal je iz plemiške družine, njegov oče Pedro Afan de Ribera pa je bil eden izmed najpomembnejših plemičev v Španiji. Postal je vojvoda Alcalá, imel pa je že veliko drugih nazivov in pomembnih služb. Štirinajst let je na primer vladal Neaplju kot podkralj. Predvsem pa je bil zelo pravičen in pobožen kristjan.
Janez je bil zato deležen občudovanja vredne vzgoje in je na univerzi v Salamanki študiral filozofijo, teologijo in kanonsko pravo. Leta 1557 je bil pri 24 letih posvečen v duhovnika. Nato je postal profesor teologije v Salamanki. Njegove sposobnosti so kmalu postale znane, zaradi njih pa sta ga opazila tako papež Pij V. (1566-72) kot tudi španski kralj Filip II (1556-98). Leta 1562 ga je papež na njegovo žalost imenoval za škofa v Badajozu na jugozahodu Španije blizu portugalske meje. Škofovske dolžnosti je opravljal vestno in goreče, šest let pozneje, leta 1568, pa je bil na zahtevo kralja in papeža nerad in prisiljen sprejeti dostojanstvo nadškofa v Valenciji in naslovnega patriarha v Antiohiji.
To je bila težka in odgovorna služba. Valencija je bila eno od velikih mavrskih španskih kraljestev, ki ga je El Cid v 11. stoletju začasno vrnil krščanstvu, a ga je v 13. stoletju spet izgubilo in nazadnje spet osvojilo. Ko je bil Janez imenovan za nadškofa, je od ponovne osvojitve zadnjega mavrskega kraljestva, Granade, in ustanovitve inkvizicije v Španiji minilo približno 70 let. Sevilla je bila središče podpore tako imenovanim moriskom, prisilno spreobrnjenim in nominalno krščanskim potomcem Mavrov.
Pred letom 1492 je bila Španija rasno mešana družba s tremi religijami: krščanstvom, islamom in judovstvom. Po letu 1492 so poskušali uveljaviti enotnost z izgonom Judov in muslimanov, ki se niso strinjali s krstom. Toda tisti, ki so se dali krstiti, so postali Nuevos cristianos, „novi kristjani“, in so bili lahko osumljeni herezije vse do četrte generacije po domnevni spreobrnitvi. Svobodni poklici in javne službe so bili zanje zaprti, zato so bili drugorazredni državljani. Zaradi tega so „stari kristjani“ nadvse cenili čast in čisto kri ter Judom in moriskom v praksi prepustili vse delo, kar je le-te obogatilo, ter sprožilo grenkobo in sovraštvo ostalih.
Nadškof je bil zelo zaskrbljen zaradi tega, kar je videl kot nevarne dejavnosti moriskov. Njihovo pomanjkanje prave vere in tuj moralni kodeks, ki se je tako zelo razlikoval od tistega, ki ga je Janez poznal v starokrščanski Kastilji, sta ga tako prestrašila in potrla, da je le šest mesecev po imenovanju pisal papežu in ga prosil za odstop, vendar se papež Pij V. s tem ni strinjal.
Janez se je 42 let, vse do svoje smrti leta 1611, trudil potrpežljivo nositi breme odgovornosti, ki ga je skoraj zlomilo. Na stara leta se je breme še povečalo, saj mu je kralj Filip III. (1598-1621) naložil službo namestnika pokrajine Valencia. Med letoma 1578 in 1599 je vodil šest sinod, da bi uresničil sklepe tridentinskega koncila (Trento). Zgradil je številne cerkve in ustanovil kolegij Corpus Christi v Valenciji za izobraževanje laičnih duhovnikov. Leta 1605 je posvetil njegovo cerkev. Kolegij je opremil s knjižnico z dragocenimi rokopisi.
Za vse Janezove odločitve in stališča ni bila značilna enaka stopnja razsvetljenosti, kot je bila značilna za njegove osebne vrline, zato ne smemo pozabiti, da beatifikacijski odlok govori le o osebnih vrlinah in čudežih Božjega služabnika, ki se ga časti, in ne pomeni odobritve vseh njegovih javnih dejanj in političnih stališč. Kljub temu pa je morda zgovorno, da je bil beatificiran in kanoniziran v poznejših obdobjih katoliškega integralizma v Španiji.
Sveti Janez je dediče odličnega kmetijskega sistema Mavrov v rodovitni pokrajini Valencija imel za „gobice, ki so vsrkale vse bogastvo kristjanov“. S tako ostro in gospodarsko zgrešeno sodbo ni bil osamljen, vendar je kot nadškof in vicekralj lahko nekaj ukrenil. Bil je eden od svetovalcev, ki so bili v prvi vrsti odgovorni za edikt iz leta 1609, s katerim so iz Valencije izgnali moriske, ukrep, ki je povzročil takojšnjo brutalnost v velikem obsegu in dolgotrajno gospodarsko nazadovanje.
Nadškof po tragični deportaciji ni dolgo živel. Po dolgi bolezni, ki jo je prenašal z največjo potrpežljivostjo, je umrl 6. januarja 1611 v kolegiju Corpus Christi v Valenciji, ki ga je sam ustanovil in opremil. Njegovi priprošnji so pripisovali številne čudeže. Papež Pij VI. (1775-99) ga je 18. septembra 1796 razglasil za blaženega (listina (Breve) je bila datirana 30. avgusta), sveti Janez XXIII. (1958-63) pa ga je 12. junija 1960 kanoniziral. Njegov spominski dan je dan smrti, 6. januar, omenja pa se tudi 14. januar.
NOR

Sveti Janez (Juan) de Ribera, Sevilla, ok. 1532 – Valencia, 6.I.1611. Svetnik, antiohijski patriarh, badajoški škof, valencijski nadškof, teolog, kanonist in valencijski namestnik.
Janez Enríquez de los Pinelos se je rodil konec leta 1532 v Sevilli kot naravni sin Pedra Enríqueza y Afána de Ribera y Portocarrero, markiza Tarife, vojvode Alcalá, podpredsednika Katalonije (1554-1558) in Neaplja (1558-1571), in gospe Terese de los Pinelos, ki je pripadala bogati trgovski družini.
Zelo zgodaj je izgubil mater, zato je odšel živeti v očetovo hišo (palačo, znano kot Casa de Pilatos), kjer je dobil zgodnjo izobrazbo.
Imel je tri sestre, Katarino, Agnes in Marijo, ki so se rodile drugim materam.
Ker je bil namenjen za duhovniški stan, je njegov oče leta 1536 pridobil odpustek zaradi mladosti, da je lahko sprejel sveti red. Dne 22. maja 1543 je v sevillski cerkvi San Esteban prejel tonzuro, leta 1544 pa so ga poslali na študij kanonike na univerzo v Salamanki. Po končanem študiju je začel študirati teologijo, ki jo je med drugim poslušal pri uglednih profesorjih, kot sta Domingo de Soto in Melchor Cano, in iz katere je diplomiral 31. maja 1557. Nekaj dni prej (8. maja) je bil posvečen v subdiakona, pozneje pa je neznano kdaj prejel še diakonski in prezbiterski red. V letih bivanja v Salamanki je prišel v stik s svetim Janezom Avilskim, svetim Petrom Alkantarskim ter številnimi jezuiti in dominikanci, ki so bili privrženci tridentinske reforme; kupil je veliko število knjig (med njimi vsa Erazmova dela, besedila svetih očetov in uglednih teologov ter najboljše kritične izdaje Svetega pisma), s katerimi je ustanovil pomembno knjižnico, ki je ob njegovi smrti štela dobrih dva tisoč enot. Ker si je želel postati profesor, je kot asistent poučeval teologijo na univerzi v Salamanki, dokler ga ni papež Pij IV. na očetovo prošnjo imenoval za škofa v Badajozu (27. maja 1562), in sicer na predlog Filipa II.
Takoj je prevzel svojo škofijo, kjer je v skladu z duhom tridentinskega koncila opravljal intenzivno pastoralno delo: Takoj po prihodu je opravil pastoralni obisk in marca 1565 sklical škofijsko sinodo, ki ji je decembra sledila še ena, sklicana zaradi izvršitve sklepov koncila cerkvene province Compostela, ki je septembra in novembra istega leta potekal v Salamanki in na katerem je Ribera sodeloval ter nakazal praktična sredstva za reformo škofijskega stanu.
Spodbujal je ljudske misijone s pridigarji, ki so bili izbrani iz vrst privržencev svetega Janeza Avilskega, in osebno izvajal obsežno misijonsko dejavnost, imel več kot sto petdeset pridig, lastnoročno podeljeval zakramente, prihodke škofije namenjal za dobrodelna dela, upošteval dolžnosti stanu in znatno zmanjšal število služabnikov v svoji palači. Čeprav se je leta 1563 in 1566 udeležil autos de fe alumbradov iz Llerene, ga je inkvizitor zaradi njegove povezanosti z nekaterimi spiritualisti štel za osumljenega alumbradizma. Dejansko si je dopisoval s frayem Luisom de Granada (ki ga je povezal s svetim Karlom Borromejskim), pa tudi s svetim Ignacijem iz Lojole, svetim Frančiškom Borgio in sveto Terezijo Jezusovo.
Medtem ga je oče leta 1565 skušal premestiti v škofijo v Malagi, vendar mu to ni uspelo. Več sreče je imel leta 1568, ko se je po smrti nadškofa Fernanda de Loacesa izpraznila mitra v Valencii. Filip II. si je za to mesto zamislil Ribero, saj je bilo delo, ki ga je opravil v Badajozu, zagotovilo, da se bo kljub svoji mladosti uspešno spopadel z izzivi, ki jih je predstavljalo to mesto, zlasti z izvajanjem tridentinske reforme in evangelizacijo Mavrov. Pij V. mu je dodelil naslov antiohijskega patriarha (30. aprila 1568), ki ga je imel pokojni Loaces, in Ribero pohvalil kot „svetilnik celotne Španije, izjemen zgled kreposti in dobrote, vzor slavnih običajev in svetosti“. Čeprav se je prelat upiral spremembi sedeža, ga je monarh uspel prepričati in predstavil njegovo ime papežu, ki ga je 3. decembra istega leta imenoval za nadškofa v Valenciji. Dne 16. februarja 1569 je prisegel kot prokurator, 20. marca pa je vstopil v škofijo in začel dvainštiridesetletni pontifikat, ki je globoko zaznamoval versko, kulturno in celo politično zgodovino Valencie.
Takoj se je lotil reforme univerze, katere obisk mu je naročil monarh. Zaradi pretirane gorečnosti je s kateder nasilno odstranil nekatere profesorje teologije, ki so se mu zdeli nesposobni, in si prizadeval, da bi jezuiti v svojem kolegiju San Pablo v Valenciji priznali poučevanje tega predmeta. Aretacija rektorja in profesorjev, ki so nasprotovali njegovim reformam, je sprožila silovito kampanjo obrekovanja proti njemu, ki jo je morala inkvizicija zatreti z aretacijo približno petdesetih vstajnikov in pregonom nekaterih od njih. Filip II. je, zaskrbljen zaradi obtožb porotnikov v mestu Turja, razveljavil odločitev svojega vizitatorja in odredil, da se odstavljeni profesorji vrnejo na svoja profesorska mesta, s čimer je reforma univerze doživela brodolom. Zaradi zagrenjenosti tega spora je papežu predložil svoj odstop in monarha prosil, naj ga prestavi v škofijo v Kordobo, vendar mu je Pij V. pisal in ga spodbujal, naj vztraja.
Glede na težke verske razmere v škofiji, ki sta jih komajda ublažila pontifikata svetega Tomaža iz Villanove in Martina Pereza de Ayale, bi imel večji uspeh pri pastoralni reformi, na katero je osredotočil vse svoje napore. Instrumenti za njeno izvajanje so bili pastoralna vizitacija, škofijske sinode, ustanovitev semenišča Corpus Christi in reforma redovnikov. Začel je z reformo duhovščine: takoj po prihodu v škofijo je poklical duhovnike v župnijo Santo Tomás in uvedel običaj, da se vsako leto v postnem času zberejo in razpravljajo o zadevah, povezanih z zglednostjo njihovega življenja in opravljanja službe. Sklical je sedem škofijskih sinod (leta 1578, 1584, dve leta 1590, 1594, 1599 in 1607), ki so bile na splošno posvečene reformi duhovščine – ta je bila po njegovem mnenju osnova škofijske reforme – in so narekovale kratke, a učinkovite določbe.
Tako kot v Badajozu je napredoval s svojim osebnim zgledom, pri čemer je pogosto pridigal, včasih pa kot preprost duhovnik opravljal najbolj skromne župnijske naloge.
Da bi uresničil tridentinski dekret o semeniščih in oblikoval izbrano duhovščino, ki bi zagotavljala reformo ljudstva, je leta 1583 ustanovil semenišče Corpus Christi, kjer naj bi „ustvaril diplomante v kreposti in črkah“, ki bi bili „dobri duhovniki“.
Gregor XIII. je ustanovitev odobril leta 1584, delo se je začelo dve leti pozneje in bilo končano leta 1604. Ustanovitev je vključevala lepo kapelo, v kateri naj bi se v skladu s tridentinskimi normami obhajali „reformirani bogoslužni obredi“. Za obe ustanovi, ki ju je postavil pod pokroviteljstvo Corpus Christi, je pripravil konstitucije, po katerih se še vedno ravnata. Podpiral je tudi reformo redovne duhovščine, popravljal zlorabe, spodbujal reformne pobude, v škofijo uvedel kapucine in ustanovil bosonoge avguštince.
Ribera je opravil vsaj enajst pastoralnih obiskov za reformo ljudstva. Kot je sam navedel v poročilu o obisku ad limina, ki ga je leta 1610 poslal v Rim, je „vsako leto za tri ali štiri mesece obiskoval škofijo in preučeval potrebe cerkva in mest“, poleg tega pa je imel „štiri vizitatorje, ki prav tako občasno obiskujejo škofijo, tako da je v enem dvoletnem obdobju večinoma obiskana vsa nadškofija“. Njegova domnevna odgovornost pri zatiranju erasmanstva v Valenciji je bila zanesljivo ovržena, kar kaže, da je patriarh v duhovnih zadevah pokazal strpno ravnovesje, saj je bil bolj reformator kot protireformator, za katerega je bilo značilno spodbujanje ljudske nabožne religioznosti ter preračunljiva in eklektična dvoumnost.
Filip III. ga je imenoval za vicekralja in generalnega kapitana v Valenciji, ki ju je uspešno opravljal od oktobra 1602 do februarja 1604, pri čemer je energično zatiral razbojništvo in korupcijo, posodobil pravosodje in zmanjšal število uradnikov, da bi izboljšal njegovo učinkovitost.
Kar zadeva Moriske, najbolj sporno točko njegovega življenjepisa, je patriarh začel z optimističnim spodbujanjem njihove evangelizacije, v ta namen je ponovno objavil katekizem svojega predhodnika Péreza de Ayale in ga dopolnil, povečal mrežo župnij na območjih Moriskov in financiral rektorje. Leta 1582 pa je ugotovil, da so njegova evangelizacijska prizadevanja neuspešna, zato je začel pozivati k državnemu posredovanju, da bi jih prisilil k opustitvi islamskih običajev, in kot najučinkovitejše sredstvo za rešitev problema navedel izgon, saj so po njegovem mnenju „Mavri, ne Moriski, in notranji sovražniki“. Odtlej je nenehno pozival k izgonu z memorandumi, naslovljenimi na Filipa II. in njegovega naslednika Filipa III. ter napovedoval vstaje in nevarnosti, če izgon ne bo izveden.
Čeprav ni vedel za odločitev o izgonu, ki jo je brez njegove vednosti sprejel državni svet (4. aprila 1609), in čeprav jo je v Valencii poskušal ustaviti, da bi preprečil gospodarsko škodo kraljestvu, je gotovo, da je vojvoda Lerma uporabil njegove argumente, da bi izsilil kraljevo sodbo.
Zaradi „prehlada v prsih“ (akutne pljučnice) je 6. januarja 1611 umrl v vonju svetosti v svojih sobah v kolegiju Corpus Christi. Pij VI. ga je razglasil za blaženega (18. septembra 1796), Janez XXIII. pa za kanonika (12. junija 1960).
Izpostaviti je treba izvrstno in pomembno pokroviteljstvo, ki ga je patriarh razvil na področju umetnosti, saj so zanj delali slikarji Luis de Morales, Gaspar Requena, Francisco Ribalta, Juan Sariñena, Antonio Ricci, Nicolás Borrás, Antonio Estela, Bartolomé Matarana in drugi. Kupil je dela El Greca, F. Zuccara, G. Baglioneja, V. Campija, S. Pulzoneja, M. Venustija, G. B. Novara in številnih drugih; naročil je kopije Caravaggia, F. Baroccija, A. del Sarta in številnih drugih, s katerimi je okrasil svoj kolegij in kapelo Corpus Christi, tako da je ta stavba postala eden najbolj emblematičnih spomenikov v Valenciji in odločilno vplivala na smer valencijskega slikarstva v zlatem obdobju. Nedavno so bile objavljene njegove pridige, čeprav je večina eruditskih opomb, ki jih je pisal na robove Biblije, ostala neobjavljena, prav tako pa tudi zapiski s teoloških tečajev, ki jih je obiskoval v Salamanki.
ES